(SAMOGOVOR) Pismo iz službe. Iz šole. Od doma

Takole je: prva osnovnošolska ura je mimo in zdaj imajo športno vzgojo. Na zrak bi morale punce, je zabičala učiteljica. One pa so, da je tudi druženje na daljavo, skupinsko računalniško igrico udarile, za konji se podijo po ekranu. Še tek je postal virtualen.

Neuradni opomin sem stisnil. Ker sem se neuradno za ravnatelja razglasil. Žena ima čez hišniška in hišna dela. Pa šolsko kuhinjo. Ah, ženske, rade si več funkcij nagrabijo. Malice nimamo, raje pred vsako šolsko uro vse stokrat preverimo, paranoja nas daje, odkar je v prvih dveh dneh šole na daljavo zjutraj obakrat wifi crknil. Kljub temu se je začelo izsiljevanje sindikata naše šolske kuharice z novo kuhinjo. Stara ni več dobra, odkar so bili pri enem trgovcu silni popusti. Saj smo bili zmenjeni. Stala sva na praznem ogromnem parkirišču, da naju prodajalka skozi skladišče v salon pretihotapi. Pa je ven prišla druga. Da one prve ni, je rekla. Da je zbolela. Da je k sreči negativna na covid. Vsaj to, smo si zahreščali skozi maske in se razšli, polni tesnobe. K vragu s popustom.

Zaprem vrata osnovne šole in stopim v srednjo. Tam je nenavadno mirno. V enem razredu je video konferenca. Nagnem se, da me kamera ne oplazi, nisem se počesal za v službo. V drugem razredu menda test pišejo. Verjamem na besedo. Ker, saj veste, včasih so dijaki med stranmi učbenika porno revije skrivali. Danes za zasloni s šolsko vsebino skrivajo igrice. A jim je vendarle težje, revežem - ko izza ekrana zaslišiš streljanje, veš, da to ni matematika.

Hodim dol po stopnicah, proti službi, in me še kar preganjajo besede od zadnjič, da v srednji šoli nihče več ne goljufa. Na daljavo bi bilo prelahko, noben izziv ni. Ustavim se doma in buljim v kroge. V črne, z alkoholnim flomastrom zarisane kroge. Od prejšnjega šolskega leta so se zažrli v kuhinjsko mizo. Za vseslovensko testiranje mladine, za tapkanje z dlanmi smo jih imeli, ko smo zunaj simulirali poligon, znotraj pa telovadnico. Podloge za lonce so ob udrihanju preveč odskakovale in sem prišel na genialno idejo, zaradi katere nas je šolska hišnica skoraj od doma nagnala. Ker ko se gremo, se gremo zares. In šolo in samoizolacijo, ko pa smo vendar koronavirus doma imeli, mi smo ga iz UKC-ja prinesli.

Tistega, ki ga je staknil, smo imeli kot v samici zaprtega, hrano smo mu k vratom dostavljali. Še psa smo se izogibali, nikoli ne veš, kdaj bo mrcina zlovešče kroglice covida-19 kot bolhe naokoli stresala. Dva tedna je za nami hodila in tumasto gledala, zakaj je nihče ne boža. Zdaj se čudi, zakaj smo ji ograje, ki so od (človeških) malčkov ostale, privili nazaj pred stopnice, da čohljanja željna zver ne vdira v sobe, ko so šolski testi in ko je služba. Kakšni časi!

Telefon zvoni. Naprej dol, v službo. Ah, ne, babica kliče. Kolikokrat smo jo videli od marca, trikrat, štirikrat? V sobi doma starejših občanov je zaprta. Spet. Do stranišča sme, je ponosna. Doživeto razlaga, kaj vse je v zadnjem tednu videla skozi okno. Ljudi, ki se sprehajajo. Da je tudi naše življenje bolj skozi okno, jo tolažim. En ne šahira več. Saj so računalniki, a na drugi strani plošče morata biti roka, ki figure premika, in zašvican obraz, ki se matu bliža. Drugi ne plava več, ker jih je bilo na treningu vedno manj, dokler nista bila le dva. Tretja je na treningu borilne veščine ostala sama. Četrti še igra nogomet, a v skupinah po šest, daleč je vrnitev enajsteric, če nisi za prvo ligo.

Še do sprehodov nas je minilo, se mi zdi. Taki časi so, da gruča šestih pozornost vzbuja. Z vrtov oprezajo, kdo gre. Enkrat sem čez ograjo pojasnjeval, da smo družina. Dovolj bedasto sem se počutil, da se mi ne da več. Apatija, bi nekoč temu rekli. Pa ne rečemo. Ker ne jamramo. Dokler bo wifi, bo šola. Dokler bo wifi, bo služba. Tisti črni krogi na kuhinjski mizi pa nam ostanejo v spomin na leto, ki ga ni bilo.