(SAMOGOVOR): (Pre)živeti le še od neurja do neurja

Bilo je še v prvih dneh popoplavnega udarca, ko je bil pogled na razdejanje v naših krajih še zelo boleč. Takrat sem čutila, kot da se je nekaj drastičnega premaknilo tudi v meni, kot da nič nikoli ne bo več isto, kot da tudi sama nikoli ne bom več ista, kot sem bila. Kot sproženi plaz v naravi ali silovit pretok bučeče reke. Plaz se nenadoma zgrne, reka podivjano prebije strugo in se zapodi v neslutene nove struge. Ne morem docela pojasniti: občuti se kot silovit, radikalen (pre)sunek, ki te podobno v temelju preoblikuje, kot je nenadoma predrugačena narava pred tvojimi očmi, ki te premakne v več plasteh bivanja in pribije nazaj k spodjedenim tlom. Kako vso to gmoto zgrnjenih čustev razstaviti in zložiti v predale, (še) nisem dognala. Seveda doživljanje poplavnega (na)vala ni več tako intenzivno, (pre)visoki obrati se utirijo, sploh če si vendarle do neke mere lahko zunanji opazovalec in preučevalec. Hkrati sta za mnoge prebivalce prizadetih območij bolečina in nemoč še zmeraj hudi.

Zdi se, da moramo odslej (pre)živeti le še od neurja do neurja. Kakšen primež, kakšna ujetost še posebej v naši Koroški in sosednji Savinjski, a še zdaleč ne le v naših krajih. Bojimo se novembra, morbidnega meseca, ki neredko streže s preveč vode in je dandanes le še bolj nepredvidljiv ekstremist, kot je bil že v preteklosti. Vremenske napovedi rdečega alarma so med ljudmi pospremljene s strahom in trepetom, še posebej pred nočmi, ko je v temi kljubovati pobesneli vodi le še bolj nemogoče. Dnevi na popoplavnih terenih so domala isti, zdijo se kot en sam dolg moreči dan, v katerem tu in tam vznikne upanje - z novim mostom, sanirano cesto, vodovodom - z vso to infrastrukturo, ki jo je odneslo in jo postopno spet vzpostavljajo. Vendarle so tudi premiki, to je jasno in to opazno - še zlasti, ko se po nekaj dneh vrneš na območje, ki si ga opazoval pred tem. Če si stalno v kraju, gotovo v prvi vrsti zaznavaš le, česa vse še niso postorili in kaj se vleče. Tegob je vseeno več kot rešitev, vsaj tako se zdi: ves čas ni dovolj (ustrezne) mehanizacije, operativnost bi lahko bila večja, prve intervencije strokovne in celoviteje opravljene, da jih le ne bi odnesla prva nova ujma. Vsi smo medtem že postali eksperti za vse, tudi to je ena plat poplavne zgodbe, ki jo prinaša poplava pametovanj zlasti na družbenih omrežjih v domala vsakem trenutku: negodujemo, sprašujemo, kritiziramo. Prav je, da se ljudje iz prizadetih, odročnih krajev oglašajo ves čas, da ne popustijo v zahtevah celovitih obnov in nadalje razvoja. Prav pa je tudi videti in zaznati premike ter pohvaliti, ko je to na mestu. Vlado so medtem preplavile lastne tegobe, ukvarjanje same s sabo, a hkrati v poplavah le ni odpovedala - niso zanemarljiva hitra predplačila, izplačila, povračila škode občinam, podjetju, tudi prebivalcem. Pravzaprav je država na več točkah darežljiva: tudi v pripravljenosti prevzemati visoke stroške selitev, obnov, četudi bi lahko razpravljali o odgovornosti, zlasti pri zasebnih sferah in gradnjah, ki vendarle, zlasti pri raznih pomožnih objektih, le tudi niso (bile) vse po predpisih.

A ljudje s(m)o občutljivi: terjamo enakovredno obravnavo, enakopravne pogoje bivanja. Kar je razumljivo do neke mere. Strah pred novim dežjem ne ločuje, temveč povezuje, zlasti družine ob vodah, pod bregovi, še posebej starše otrok, ki v svojih domovih nenadoma niso več varni. A stvari so res kompleksne in težke, take bodo tudi ostale. Bremena, ki so se zgrnila nad nas, bodo v neki obliki o(b)stala - in to je in mora biti temeljno sprijaznjenje kljub intervenciji, sanaciji, obnovi, ki naj bi sledila, da bi bili v perspektivi bolj odporni proti neizbežnim naravnim katastrofam. V pogovoru za Večer je dobro analiziral Primož Banovec, direktor Inštituta za vodarstvo, ki je dejal, da je potrebno ohraniti zagon za pravilno sanacijo in prilagajanje na podnebne spremembe, kar da bo trajalo desetletja, verjetno pa kar več generacij.

Neznosno je tri mesece po poplavah zreti v struge rek, ki so bolj ali manj poglobljene, a v nekaj urah dežja spet narastejo in poplavljajo - ali pa so vsaj tik pred tem, da bodo. Nevzdržno je za ljudi, ki živijo v hribih, v odmaknjenih zaselkih, kjer jim je spodjedlo ceste in morajo biti v veliki meri samooskrbni. Težko je za manjše podjetnike, družinska podjetja, odvisna od dejavnosti, ki je še včeraj predstavljala dober vir zaslužka, danes pa nimajo za preživetje. Zgodb in usod je veliko. A tudi pozitivne so ob prostovoljnih akcijah tako pri delu kot zbiranju denarja in donacijah, ki nikakor niso zanemarljive. Seveda je skozi temačne oblake težko uzreti dobro, sploh tistemu, ki jih ima neposredno nad svojo streho nad glavo.

Z vsemi rečmi v življenju je tako, da jih bolj ali manj dojamemo (še)le, ko smo sami v isti ali podobni situaciji. Ne vem, kako naj bomo v celoti pripravljeni na prihodnost, če nas že nedavna preteklost uči, kako nepredvidljivo je življenje in kako nam v hipu premeče vse načrte. Na vseh v državi in družbi je, da ukrepajo, pa tudi, da ukrepamo v širšem smislu - po vseh svojih močeh in zmožnostih, po principu, ki ga je v smislu motiva (prav tako v Večeru) izpostavil Boštjan Šefic: "Vse se da, če se hoče." To nam vsem res mora biti motiv. Druge izbire pravzaprav niti nimamo.