(SAMOGOVOR) Odsekano po odsekih po svoje

Petra Lesjak Tušek Petra Lesjak Tušek
23.01.2022 04:40
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Petra Lesjak Tušek

Bržkone še ni kdo priromal v koroške kraje, ne da bi ob prihodu na naš, v povprečju še vedno redkeje izbrani cilj popotovanj najprej negodoval nad cesto. Komentarji zamotanih ovinkov, ozkih, tudi strmih vzponov v makadamske bregove, luknjaste dotrajane asfaltne podlage, nasploh pa časovno izčrpavajoče poti so stalnica. Ne le pomenkovanj ob opažanju očitnega ob vsakdanjih poteh, temveč tudi resnejših analiz regijskega razvoja.

Bogu za hrbtom, na koncu sveta, smo doma že od nekdaj. Morda za vekomaj. S te zapostavljene pozicije, iz žepa, kot smo večkrat poimenovali našo skrito pokrajino, rijemo in rinemo v svet, da ne bi (ob)tičali odrezani od središč in sveta. Do nas ni avtoceste niti hitre ceste, smo ponavljali in dopovedovali vsem oblastem že leta, v katerih se je cesta vztrajno (ob)držala kot predvolilna obljuba. Zahtevali in dočakali so akterji razvoja v regiji naposled prve resnejše gradbene premike na severnem delu tretje razvojne osi, medtem ko so železniški tiri v večji meri žal obtičali nekje v zgodovini. Na prevladujoče lokalno navdušenje nad hitro cesto so sicer že kmalu sedle ocene revizijskega poročila računskega sodišča, med drugim o neučinkovitosti vodenja in finančni neupravičenosti projekta. Podobnih ocen in presoj smo v regijah vajeni - običajno je vse predrago in nič se ne izplača ne glede na argumentacijo v primeru projekta tretje osi. Na obrobju smo vedno do česa neupravičeni, čeprav nam nikoli niso nehali dopovedovati, kako niso in ne bodo pozabili na nas in kako smo v resnici v ospredju pozornosti. A vsakršna analiza stroškov in koristi običajno nagne tehtnico v prid prvim. Kljub temu še naprej upamo in si iz regij prizadevamo, da bo napočil čas za skladnejši regionalni razvoj.

Nedvomno se bomo v prihajajočih mesecih še in še oziroma, kot že tolikokrat, spet naposlušali, kako nedopustne so razlike med mestom in podeželjem in da je zdaj res trenutek, ko bodo zastoje dokončno premostili in bo nekdo zdaj pa res odločno zahteval in dosegel, da tudi na obrobju potujemo z večjo hitrostjo, pri višjih obratih. Kakšni točno naj bi (pre)obrati bili, kateri projekti naj bi nas pognali naprej in ali je to res predvsem infrastruktura ter nadaljnja poglobljena vsebinska vprašanja bodo gotovo spet manj pomembna. Morda smo se v letih zagotovil in zavez o našem razvoju že povsem udobno utirili v lastnem ritmu in načinu (so)bivanja, po katerem se vse bolj zanesemo predvsem nase. To pravzaprav niti ni slabo. Kadar potujem ob Dravi v Maribor, razmišljam, kako mirna in lepa je pot ob reki, čeprav mi številni ob pripovedovanjih o vožnji tod dopovedujejo, kako zoprna, mestoma nevarna je cesta in kako se vleče. Kadar se v Ljubljano peljem skozi Hudo luknjo, kjer se običajno nagrmadijo tovornjaki, sem že povsem sprijaznjena s tovorom pred sabo in dejstvom, da z Raven do Arje vasi in s tem vstopa na avtocesto potrebujem skoraj celo uro. Edino, kar obžalujem na tej poti (kot tudi sicer), je, da nimamo železnice, da železniške infrastrukture nikoli nismo dojemali v vsej njeni vrednosti in pomenu, kot resnejši premik ali odmik, saj je medtem naš pogled segel zgolj na cesto. In kadar se vzpenjam prek Graške Gore, kjer redno vozimo hčerko Gajo v štalo h konju Eddiju, običajno delim navdušenje ob čudovitem razgledu - na Uršljo goro ali ob pogledu, ki postopno odnese v razgrinjajočo se Šaleško dolino. Nič več se ne pritožujem. Nasprotno, ceniti sem začela strme, zapletene ozke ovinke, po katerih se poganjamo naprej, in upam, da bo mobilnost v prihodnje morda vsaj za spoznanje olajšana hčerkama - morda še med študijem, pa čeprav le za kak odsek.

Cesta proti Škalam v Velenju 
Mestna Občina Velenje

Tako po odsekih se pomikamo in povezujemo, četudi ostajamo precej odsekani. A hkrati se mi začenja dozdevati, da oddaljenost ni nujno in sploh ne vedno le slabost. V njej prepoznavam čedalje več prednosti. Ne vem, ali je to sprijaznjenje, prilagoditev ali morda pa le napredek. Spomnila sem se ondan, kako je odlični fotograf Tomo Jeseničnik v enem od pogovorov povsem umestno ugotavljal, koliko več moramo Korošci vložiti, da dosežemo kakršenkoli uspeh - truda, časa, prizadevanj, vztrajanja. Mislim si, da podobno mislijo in čutijo tudi v drugih, bolj obrobnih legah, da torej naše občutenje niti ni osamljeno ali lastno le nam. Kot so recimo od nekdaj vzpostavljena razmerja med Mariborom in Ljubljano - ali pa kakim drugim mestom v primerjavi s prestolnico.

Morda nam je prezrtost, odrinjenost zgolj v prid, sploh ko začenjamo ceniti vse, kar imamo na dosegu, in tudi ob vsem, kar smo medtem vendarle dosegli. In presegli.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta