Priznam, po duši sem voajer. Skriti opazovalec, ki mu vrhunec vznemirjenja predstavlja, če vidi nekaj, kar je bilo namenjeno drugim očem. Dolga leta me je nagajivo preganjala misel, kako zabavno bi bilo imeti sosede, ki zvečer ne bi zagrinjali zaves in bi se okoli devetih zvečer, tik preden zaspim, malce preveč sprostili. Svojčas sva s sosedo, ki je živela v bloku nasproti mojemu, imela poredno igro. Jaz sem precej očitno kukal skozi žaluzije, ona pa se je, ko je videla mojo senco, navidezno spontano nagibala čez okno, tresla prtičke, zalivala rože ali pa zgolj pogledovala naokoli. Nikoli mi ni nakazala, da ve zame, a skozi leta sem začel dvomiti, da se ji drobtine na prtu vedno naberejo v tistem trenutku, ko se na oknu prikažem jaz. Bila je gospa globoko v svojih osemdesetih, z rdečo pikčasto ruto na glavi. Kar se mi je zdelo sumljivo. Zakaj bi sama doma nosila ruto? Živim v prepričanju, da je vsakič svoje pikice namestila prav zame. Kar mi je nekako laskalo. Ko sem pokukal jaz, je pokukala tudi ona. Bilo je kot v filmu Vročica s Sharon Stone, le da kakšnih šestdeset let prepozno, da bi zadeva bila vsaj malo seksi. To je bil tudi moj edini stik s soseščino.
Če si globoko introvertirana oseba, blok nikoli ni dovolj velik zate. Po dvajsetih letih odtujenega življenja med betonom lahko z veliko gotovostjo rečem, da nimam pojma, s kom sem delil stavbo. Srečevali smo se le v dvigalu, skupaj preživeli tistih nekaj neudobnih sekund vožnje, ko ne veš, kam bi uperil pogled, vmes pa blekneš tu in tam kaj o tem, kako je zunaj soparno, in to je bilo naše medsosedsko druženje. Bolj poznam njihove vreče za smeti kot oči in priimke. Najbrž žalostno, a tudi precej v duhu novega tisočletja, ko drug z drugim v resnici ne živimo, ampak le še shajamo in krmarimo tako, da je naše lastno udobje čim manj prizadeto.
Življenje se je nekako razpletlo tako, da sem se v začetku leta preselil v predmestje. S kupom krame in blokarskih navad. Pričakoval sem življenje v stilu serij Sedma nebesa in Gozdarska hiša Falkenau, kjer se vsi družijo ob karirastih prtičkih, plemensko rešujejo težave in prirejajo veselice s klobasami. Izkazalo se je, da sicer res živim v hiši, a blokarsko. Poznam zgolj leve in desne sosede, pa še to moram dvakrat pomisliti, kako se pišejo. Srečujemo se v glavnem le, ko kdo nese ven smeti. Kdo so drugi stanovalci v novi ulici, edini v našem delu kraja, se mi niti sanja ne. V predmestju mirno živimo svoja kiber življenja naprej.
No, nas pa je nekoliko razrahljala korona. Med prvim valom smo se z najbližjimi sosedi, ko smo se skupaj ujeti v občini z dvema samopostrežnima prodajalnama, pošto in kmetijsko zadrugo, začeli pogovarjati in družiti. Vsak meter in pol na svoji strani ograje. Padla je kakšna steklenica viskija in iz naključnih sosedov so nastali prijatelji. Zadnjič sem se zalotil, kako s krožnikom peciva stojim pred sosedinimi vrati. Ne da bi me ta prosila zanj. Neopazno se je prijazno predmestje očitno naselilo vame in zdaj postajam soseda, ki štrudelj izkorišča kot izgovor za nekaj minut obiranja. Na klopcah pred bloki moja generacija s sosedi skoraj ne poseda več, očitno pa v sebi še vedno nosimo nekaj šarmantno staromodne želje po druženju v živo.
Pazite na svoje sosede in imejte jih radi. Zlasti v teh zmešanih časih. Če nas spet zaprejo v občine, bo viski čez ograjo še vedno zvenel mnogo bolje kot samotno popivanje doma.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
