V NEDELJO

(REPORTAŽA) Potepanje po Indokini: Vietnamsko morje je moj zmagovalec, takšnih plaž, otokov ne najdeš na vsakem koraku

Georg Mohr
22.01.2023
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Danang. Kot mini Benetke kičasto mestece, polno kanalčkov, majhnih uličic, prodajaln, restavracij in majhnih obrtnikov, zaživi ponoči.
Profimedia

Pri celotni indokinski potepuški zgodbi zaseda Vietnam nekako osrednje mesto. Podolgovata dežela, za ljubitelje geografije - še najbolj podobna južnoameriškemu Čilu, je v naših spominih (in spominih naših staršev) predvsem zaradi vojn. Po krivici pa tudi ne: največje vietnamske znamenitosti so še danes povezane z vojno in politiko, čeprav ima dežela še marsikaj drugega: imenitno hrano, čudovite, fantastične plaže, številne naravne bisere, raznolike, prijazne ljudi. Danes postaja Vietnam moderna, hitro razvijajoča se dežela, katere velik del gospodarstva (že skoraj 20 odstotkov) se opira na turizem. Prevladujejo domačini, vse več je tudi tujcev, med njimi tudi najbolj znanih evropskih potepuhov - Slovencev.

Želiš biti milijonar? V Vietnam!

Najprej nekaj osnovnih dejstev za tiste, ki bi se morda nekega dne opogumili in se na pot podali sami. Za vstop v Vietnam potrebuješ vizum. Kar neverjetno se sliši, a je res: če v državo vstopiš preko kopnega ali morja, si moraš vizum urediti vnaprej (Slovenci na veleposlaništvu na Dunaju), tisti, ki v deželo priletijo, lahko vizum dobijo kar na letališču. In glej ga zlomka: za vizum na veleposlaništvu odšteješ 75 evrov (plus stroške dvakratne poti na Dunaj), za vizum na letališču zgolj 25 evrov. Pa razumi, kdor more.

Na mejnem prehodu (kopnem, vodnem ali zračnem) lahko takoj urediš vse potrebno: kupiš telefonsko kartico, ki ti zagotovi neomejen dostop do spleta (deluje brezhibno). Mesečna, z ogromno interneta, vas bo prišla okrog 15 evrov. Nato (ali prej) zamenjaš denar. Vietnamci plačujejo v skoraj ničvrednih dongih, za en evro jih dobiš 25 tisoč. Že za štirideset evrov stiskaš v žepu milijonček, če jih na bankomatu dvigneš (ali jih zamenjaš v menjalnici) nekaj sto, potem si v trenutku večkratni milijonar. Dober občutek, če nič drugega.

Ko se na letališču (midva z ženo sva priletela v Danang, eno največjih mest, nekje na meji med severnim in južnim Vietnamom) ozreš okrog sebe, te prvič napadejo ponudniki vsega mogočega. Predvsem prevozov v mesto, seveda. Za vožnjo zahtevajo "drobiž", 10, 15 evrov. A če si le malo previden in preko aplikacije (pozor, dostop do interneta že imaš!) klikneš na osrednjega južnoazijskega prevoznika Grab, se boš že v nekaj minutkah peljal že za kakšne 3 evre. Ni veliko, nekaj pa je. Predvsem pa občutek prve zmage.

Hoteli v Vietnamu so poceni in zelo dobri: za sobo v odličnem hotelu s štirimi, včasih tudi petimi zvezdicami, ne bi smeli odšteti več kot 30 evrov (zajtrk za dva vključen).

Še malo geografije. Vietnamska obala je dolga okrog 3500 kilometrov (!), na najožjem delu je dežela široka zgolj 50 kilometrov. Meji na Kitajsko na severu, na Laos na severu in po dolgem, na Kambodžo na jugu. S Tajsko ima samo morsko mejo (tudi z Malezijo, Filipini in Indonezijo). Vietnamcev je okrog 100 milijonov, ki jih tudi čutiš; zdi se ti, da jih je kot listja in trave. Dežela je velika za kakih 16 Slovenij in torej približno trikrat gosteje naseljena. Kljub temu, da 40 odstokov površine odpade na gore, naslednjih 40 odstotkov pa na (pra)gozdove in polja. Glavno mesto in upravno središče je Hanoj (ima okrog 8,5 milijona prebivalcev), največje mesto Hošimin, nekdanji Sajgon, z okrog desetimi milijoni ljudi.

Vietnam in vojska sta neločljivo povezana.
Epa

Vojna, politika, vojna, politika

Vietnamci so zanimivi ljudje: na vsakem koraku se smehljajo, so nadvse prijazni in že skoraj pretirano ustrežljivi. Kot da bi imeli komplekse iz starih časov, podobno kot prebivalci iz številnih, nekdaj koloniziranih dežel. Vse dokler si ti prijazen z njimi. Pravijo (ne vem, nisem preizkusil), da znajo biti tudi hudobni in zli - s tistimi, ki si to zaslužijo.

Sicer pa o deželi marsikaj pove še ne tako davna zgodovina. Dvajseto stoletje so Vietnamci preživeli v vojnah, takšnih ali drugačnih. Prvih petdeset let so se bojevali s Francozi, saj so si želeli izpod njihove nadvlade. Drugih petdeset so se tepli in ubijali med seboj. Obe veliki vojni je povezoval Ho Ši Min (originalno Ho Chi Minh), vodja njihove še danes edine stranke, Vietnamske komunistične stranke. Ho Ši Min se je na čelo stranke zavihtel konec tridesetih let in uspešno poveljeval v vojni s Francozi, ko so se Vietnamci po dobrem stoletju le osamosvojili. Ho Ši Min je bil šolan v Evropi, po prestolnicah (Pariz, London, Berlin) se je družil z raznimi komunističnimi voditelji, v Moskvi je bil deležen tudi uradnega šolanja. Po vrnitvi domov je s svojimi idejami navduševal rojake in ko je pregnal Francoze, se je šele začelo zares. Ho Ši Minu sta namreč pomagali dve veliki komunistični velesili, Sovjetska zveza in Kitajska, vpliv obeh pa je segal na sever in nekako do polovice dolge, razpotegnjene dežele. Južnjaki so raje videli kapitaliste in bolj zaupali ameriški zgodbi o uspehu. Ho Ši Min se ni obotavljal: ko je opremil vojsko, je kaj kmalu ukazal napad na jug. Brat proti bratu! Komunizem ali nič! Vietnamci so umirali v tisočih, pravijo tudi, da so bili zelo kruti v teh medsebojnih obračunavanjih.

Ker je Indokina za politike z Zahoda, predvsem pa za tiste iz ZDA, strateško menda zelo pomembna, so se ameriški bratje v vietnamsko vojno hitro vmešali. Rusi in Kitajci so z orožjem in vsem mogočim zalagali severnjake, Američani so isto počeli za južnjake. Ko so Ho Ši Minovi v začetku šestdesetih (menda) zadeli dva ameriška rušilca, so Američani v obrambo interesov začeli pošiljati tudi svoje vojake. Čeprav vojne uradno sploh nikoli ni bilo - ne ena ne druga stran vojne napovedi nista nikdar izrekli -, gre za eno najhujših, najbolj krvavih zgodb 20. stoletja. Za naše mlade bralce, ki vojne niste spremljali v dnevnem časopisju, predlagam ogled kakšnega legendarnega filma. Vod smrti (Platoon), Apokalipsa zdaj ali Lovec na jelene je le nekaj naslovov, ki vam lahko pričarajo tiste težke, pravzaprav nore čase.

Kakorkoli, pritisk ameriške javnosti je postajal neznosen in Američani so se počasi in dokončno le umaknili iz dežele, kjer v bistvu nimajo česa iskati. Ho Ši Minovi nasledniki so potem zgodbo hitro dokončali: že leta 1976 je bil Vietnam združen v eno deželo. Politični sistem? Komunizem, seveda, nekakšna različica velja še danes. Na jugu je zavladala panika: vedeli so, da bo povojno obračunavanje kruto (poznate?) in nekaj milijonov jih je ekspresno poiskalo politično zatočišče v bližnjih in daljnih deželah.

Ho Ši Min je umrl leta 1969. Njegov status je podoben, kot je bil status Josipa Broza Tita v Jugoslaviji ali, še bolje, Kemala Atatürka v Turčiji. Oče naroda je še najbolj milo ime, s katerim ga častijo. Njegovi ogromni kipi so povsod, največje darilo pa so mu ob zmagi nad južnjaki podarili kar njegovi nasledniki: največje vietnamsko mesto Sajgon se danes imenuje Hošimin (Ho Chi Minh City), legendarni HCMC. Kaj si Sajgonci mislijo o tem, pa nekoliko pozneje.

Hrana in pijača

Pustimo politiko politikom, vojno pa vojakom. Povprečni turist, ki pride v Vietnam, se s tem ne bo preveč obremenjeval. Morda si pogledaš muzej ali dva, če si v Hanoju še Ho Ši Minov mavzolej (kot si v Moskvi pač ogledaš Leninovega ali v Parizu Napoleonovega), se spustiš v kakšen rov, ki ti jih ponujajo na vsakem koraku. "Spustite se v rove, doživite grozote, ki so jih preživljali naši junaki," te vabijo na vsakem koraku. Ne, hvala, grozot imamo dovolj, gremo raje kaj pojest in popit.

Če je komunizem prinesel kaj dobrega, je zagotovo obračun s stotinami verskih skupnosti. Vietnamski narod namreč sestavljajo pripadniki stotin različnih plemen. Mimogrede razrešimo še zaplet okrog imena: ponekod deželi rečejo Vietnam (kot pri nas), ponekod pa Viet Nam (denimo v OZN). Ob tem je Viet ime za Vietnamca, nekoga, ki je prišel (pobegnil) pred davnimi časi s Kitajske, Nam pa pomeni južno deželo. Združeno: Vietnamec je tisti, ki je pred davnimi časi ušel iz Kitajske na jug in si svoje mesto našel na področju današnjega Vietnama. Seveda so ubežniki tukaj naleteli na plemena: večina jih je bilo animistov, Chami, denimo, so bili muslimani, spet drugi Hindujci. Pred nekaj sto leti se je tudi tukaj začelo širiti krščanstvo. A prevladujoča vera je prepričljivo bil in ostal budizem, nekakšna njihova različica.

S prihodom komunizma je bila vera umaknjena iz javnega življenja. Preprosto: če si želel karkoli doseči, si pridobiti javno funkcijo ali položaj, te s kakršnokoli vero niso smeli povezati (poznate?). Ljudje so v srcu ostali verni, a nekaj desetletij je dolga doba in sčasoma so se Vietnamci vsaj uradno veri odpovedali. Krepko čez 70 odstotkov se jih še danes izreka za ateiste.

In kaj ima to opraviti s hrano? Vse! V Vietnamu ne poznajo nikakršnih omejitev, ki jih običajno narekujejo prav verske skupnosti. V isti restavraciji ti ponujajo vse vrste mesa: od morskih živali in sadežev do piščancev, svinjine, govedine, nepogrešljivih žab, ščurkov, kuščarjev, kač. Pripravljeni so pojesti vse, kar se premika. Seveda se ne branijo niti rastlin: tudi te se znajdejo na krožnikih v najrazličnejših verzijah. Ker smo na jugu, mrgoli začimb: Vietnam je največji svetovni proizvajalec črnega popra, čilijev je, kolikor hočeš, tudi najbolj pekočih. In sadje je podobno kot na Tajskem in vseh deželah tod naokoli. Vse tisto, kar je pri nas peklensko drago, dobiš tukaj za drobiž, za kilogram jabolk pa odšteješ štiri evre ali več. Naj omenim še pomelo, ki ga pri nas uvrščamo med nekakšno mešanico med pomarančo in grenivko. Tukaj je pomelo rdeč in neverjetno sladek sadež - vsaj pri moji ženi zmagovalec na vsaki tržnici.

Vietnam je, za Brazilijo in Kolumbijo, tretji največji izvoznik kave na svetu.
Reuters

Osnovna vietnamska jed je pho, juha, v katero zmečejo riževe rezance (obvezno), kalčke (obvezno), zelenjavo in meso pa po izbiri. Krožnik juhe obvezno začiniš s čiliji, vanj iztisneš vsaj pol limete, lahko pa dodaš še karkoli drugega. Neverjetno slastno! Pho je še boljši, če si ga privošči nekaj ljudi hkrati. Takrat ga servirajo v velikem loncu in za nekaj evrov bo celo omizje sito do onemoglosti. Ne manjka niti klasika: rižota na tisoč in en način, rezanci na tisoč in dva načina. Vietnamska posebnost so nekakšne riževe palačinke (poparjen riž, že oblikovan v palačinke, posušijo na soncu), ki jih napolnijo z vsem mogočim. Za pogumne! Kaj lahko je polnjena z mišmi, kurjimi vratovi, nekakšno ribjo pasto. V nekaterih so rezanci, v drugih zelenjava. Skratka, loterija. Ali greš bruhat ali pa bi jih pojedel na stotine.

V Vietnamu je restavracija na vsakem koraku, cene pa za naše žepe zelo ugodne. Še več je uličnih prodajalcev: svoje improvizirane stojnice postavijo kjerkoli, tudi pred vhodi v restavracije (drug drugim se tako ne morejo izogniti). Na stojnicah lahko brez skrbi jeste, ne le, ker je še precej ceneje, temveč tudi, ker je bolj sveže (na stojnici vidiš, v restavraciji moraš zaupati).

Ljubitelji sadja in sokov bodo vriskali: za dober evro dobiš najbolj slasten sok iz kateregakoli sadeža. Namesto čistega soka lahko naročiš tudi smuti - sok z dodatkom mleka. Na kavo so ponosni in jo pijejo vsi: Vietnam je, za Brazilijo in Kolumbijo, tretji največji izvoznik kave na svetu. Iskreno povedano pa: da, kava je povsod, a z eno napakico - Vietnamci je ne znajo ustrezno pripraviti. Ko bi le ne bili tako trmasti in ponosni in bi v deželo za nekaj tednov povabili nekaj Bosancev ali Srbov.

Pivo dobiš povsod, lokalne znamke (ni jih malo) so poceni, slab evro za vrček. Z žganjem bo malo težje; imajo ga, ga pa tudi plačaš. Vino je posebna zgodba: kozarca vina v restavraciji ne dobiš za manj kot tri evre, steklenice vina pa ne za manj kot dvajset. Še v trgovini je vsaka steklenica vina stala vsaj deset evrov.

In če vas nič od tega ne prepriča, lahko zavijete tudi v eno od verig s hitro hrano, v picerijo (so vse bolj priljubljene, pice pa slastne - preverjeno!) ali na konkretni steak. Za vaše želodčke bo poskrbljeno, tako ali drugače.

Morda še to: klasičnih trgovin, supermarketov v evropskem slogu, v Vietnamu praktično ni. Hrana se v glavnem kupuje na tržnicah. Trgovinic je malo in imajo zelo malo izdelkov: v glavnem pijače in prigrizke (čipse, kekse), vse zavito v nekakšne čudne embalaže. Sendviča si samemu ni tako preprosto pripraviti: kruha skoraj ni, sir je tu svetovno čudo, klobase rezervirane za restavracije in hotelske zajtrke. Povsod pa riž, testenine, jajca, meso, ki ga niti v sanjah ne bi hranili v hladilniku.

Glavne postaje juga

Ker gre za potepanje po Indokini, sva z ženo izbrala južni del Vietnama, ki je bolj kapitalistično usmerjen. Naj omenim tri glavne postaje.

Danang, kjer sva vstopila, je milijonsko mesto, po velikosti nekje kot Zagreb. Ne pretirano razvito, sivo, ki pa se ponaša s čudovitimi mostovi preko tamkajšnje reke Han. Še posebej zanimiv je tisti z zmajevima glavama na vsaki strani: velikanska zmaja ob vikendih, natanko ob 21. uri, začneta bruhati ogenj in nato še vodo. Spektakel! Danang ima zanimivo okolico. Mestece Hoi An je sploh nekaj posebnega, romantični raj za zaljubljence. Kot mini Benetke kičasto mestece, polno kanalčkov, majhnih uličic, prodajaln, restavracij in majhnih obrtnikov, zaživi ponoči. Takrat prižgejo na tisoče lampijončkov, uličnih svetilk, na plano prileze staro in mlado. Sprehod kot v pravljici, glavna atrakcija pa krojači in šivilje, ki ti skrojijo obleko v nekaj urah, najpozneje v enem dnevu. Armani!

Ba Na Hills je vietnamski Disneyland.
Profimedia

Blizu Dananga je tudi vietnamski Disneyland - Ba Na Hills. Lokalnim investitorjem je uspelo nemogoče: na bližnjem hribu, velikem nekako za pol Pohorja, so zgradili neverjeten zabaviščni park. Vstopnina kar zasoljena (30 evrov), dostop je mogoč le z najdaljšo žičnico na svetu. Zgoraj pa gorski vlakci smrti, francoska vasica, s številnimi hotelčki, kavarnicami, restavracijami - in največja znamenitost: fantastični, 150 metrov dolg most, ki ga podpirata dve mogočni kamniti roki. Spektakularno.

Kulturna, kulinarična in poslovna prestolnica.

Hošiminu noben domačin za nobeno ceno ne bo rekel tako, še napisati je to ime greh. Sajgon, Sajgon in zgolj Sajgon. Desetmilijonsko mesto s kaotičnim prometom, kjer je prečkanje ulice prava umetnost, na cestah motorji (na tisoče, v glavnem električni), avtomobili (vse več in več, v glavnem električni), tuk-tuki (vse manj in manj). Kolesarjev skoraj ne vidiš, pešci pa so atrakcija. Vietnamcem nikakor ne gre v glavo, da bi nekdo želel hoditi peš, pa čeprav le razdaljo stotih metrov. Za pešce so v tem slogu tudi poskrbeli: nikjer nobenih pločnikov, hodiš po cesti, nikjer prehodov za pešce. Čez cesto prideš le, če si malo nor: z visoko dvignjenimi rokami opozarjaš nase in moliš. V Vietnamu namreč velja preprosto pravilo: na cesti ima prednost močnejši in večji.

Sicer pa je Sajgon čudovit. Kulturna prestolnica, kulinarična prestolnica, poslovna prestolnica. Nekaj starega šarma so jim pustili Francozi (Sajgon je bil dolga leta prestolnica Indokine): staro pošto, katedralo Notre-Dame, številne čudovite stavbe. Tu je predsedniška palača, v spomin na čase, ko so še imeli svojega predsednika. V poslovnem delu prevladujejo stolpnice, osrednja med njimi je Landmark 81, 17. najvišja stavba na svetu, s čudovito razgledno ploščadjo na 49. nadstropju.

Ho Chi Minh City. Po domače Sajgon 
Reuters

Ko ti je velemestnega vrveža dovolj, pa na deželo! Glavna atrakcija je izlet v področje delte reke Mekong, osrednje indokinske reke, ki izvira na Kitajskem in nadaljuje svojo pot po Mjanmaru, Tajski, Laosu, Kambodži in Vietnamu, kjer se končno izlije v morje. Po reki in njenih številnih kanalih te prevažajo z ladjicami, čolni, ti vmes pokažejo razne umetelne obrti, denimo, kaj vse se da izdelati iz riža ali kako iz kokosa pridobivajo bombone. Ogromno je farm čebel, prav na vsaki pa v kletki počiva kakšen atraktivni piton (v Vietnamu kač ne manjka, tiste, ki ne končajo na krožnikih, so tudi v naravi, tudi kobre in pitoni). Spoznaš domačine v kakšni vasici, nekaj poješ z njimi in se odpraviš naprej.

Naprej in končno na morje!

Vietnamsko morje je moj zmagovalec; takšnih plaž, takšnih otokov ne najdeš na vsakem koraku. Najina izbira je bil otok Phu Quoc, njihov največji, pa tudi najbolj razvit otok. Kot v pravljici: za petdesetaka dobiš svoj apartma z zasebnim bazenom, nekaj korakov proč pa morje kot v filmih. Toplo, bel pesek, konstantna temperatura okrog 30 stopinj. Vlažnost zraka povsem sprejemljiva. Hrana kot opisano, poceni, imenitna. Kar stisne me pri srcu, ko samo pomislim, koliko odštejem za eno noč na Hrvaškem, kaj dobim tam in kaj dobim tukaj.

Ko se potepaš po vseh teh mestih, zlahka opaziš, da še danes največ turistov prihaja iz tistih dežel, ki so nekdaj, niti ne tako dolgo nazaj, tu prelivale kri. Francije, ZDA, Japonske. Ni kaj reči, so že vedeli, zakaj so se tako krčevito borili za Indokino. Strateški položaj, že, že. Ob njem pa še mali milijon drugih, imenitnih reči.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?