V začetku junija sem praznoval okroglih šestdeset in otroka sta mi podarila potovanje v Egipt. Ponudila sta mi all inclusive resort na obali Rdečega morja, pa sem zbarantal potovanje v oazo Al Fajum, ker sem med pisanjem nadaljevanja Alkimista odkril, da to ni izmišljena Coelhova fatamorgana, ampak prava pravcata zelenica ob ogromnem jezeru sredi Sahare, kamor je Brazilec posadil drugi del svojega romana.
Podarjen mi je bil let Milano-Aleksandrija. Ja, seveda, knjižnica. Zelo simbolično. Že vsaj dve leti sledim pregovornim znakom.
Po nočnem pristanku v delto Nila sem se s taksijem odpeljal do hotela in se po zasluženem spancu, vlak do Milana je bil odisejada zase, z njegovim egipčanskim bratrancem odcijazil do Kaira. Tri urice panoramske vožnje, ki me je počasi uvedla v nastajajočo legendo. Na pogled zapuščene moderne gradnje, ki delujejo kot Potemkinove vasi, in tradicionalno vuhmepišovstvo domačinov, ki živijo v malodane cimpranih bajtah, odsevata v novogradnjah, ki se v desetinah kilometrov raztezajo med Kairom, Gizo in na videz neskončno puščavo. Nekulturno bi bilo povezovati volkove, morda šakale in koitus v vulgarni sinonim, ampak ja, to je to. Kdo neki bo tu stanoval?
Cestne zapore in policijska preverjanja so me spomnili na dogodke v knjigi, kjer se glavni junak Santiago na svoji poti do piramid, ker je sanjal, da ga tam čaka zakopani zaklad, srečuje z vojskujočimi se plemeni. Saj velike razlike res ni. Zgodovina se pač rada ponavlja. Plemena ostajajo.
V oazi
Oaza leži ob ogromnem jezeru in je skupek več mest. Nič kaj pregovorne tri palme in vodnjak sredi peska. Da ne izpadem kot turistični vodnik, naj napišem samo to, da sem za deset evrov na noč, z zajtrkom vred, lahko izbiral med sobo z dvema posteljama, s kopalnico in belim platnenim šotorom. Izbira ni bila težka. Prvi večer mi je gostitelj, ko se je vrnil iz Kaira, kamor je peljal zadnje goste, povedal, da mu je zadovoljna turistka na zadnjem avtomobilskem sedežu pustila darilo. Coelhovega Alkimista. V angleščini. S posvetilom.
Teden dni je minil med tavanjem po puščavi, kopanjem v jezeru, tuširanju pod slapovi in obiskih obcestne okrepčevalnice, kjer v križišču stoji celo okostje kita, ki so ga tam našli. Po večerih smo ob živi glasbi klepetali, pili hibiskusov sok s konjakom in kadili oplemenitene vodne pipe. Sveta trojica vsakega dobrega tripa. Hašiš je tukaj lažje dobiti kot travo. Omenim naj še tuk tuk taksije in verigo lončarskih delavnic, ki so osnova ekonomije in ostanek hipijevske kulture iz sedemdesetih, ko se je skupina umetnikov odločila ustanoviti komuno Tunis. Moj gostitelj Shady je sin enega od njih. Zgooglajte Evelyne Porret.
Hrane ne bom hvalil, ker sem iz previdnosti v glavnem jedel kitajski ramen iz vrečke, v katerem so bile sicer egipčanske mravlje, ampak glede na zadnje trende je to verjetno ta proteinska fusion food varianta. V vsakem primeru je hrustalo. Kot gore prezačinjenega čipsa, ki so ga blažile prišvercane frutabele. Najlepši del te zgodbe pa je, da prav v tej oazi, kjer v originalni zgodbi Fatima čaka Santiaga, zdaj Shady čaka, da se vrne Clare. Ena taka feministična alkemija. Oh, kako lepo sem to zapakiral v knjigi.
Ob vrnitvi v Kairo so me na štacjonu predstavniki egiptovskega ministrstva za turizem fotografirali za katalog. Če si dober, si dober.
Kaj pomaga človeku dobro napisana knjiga, če ni prave promocije in posledično prodaje?
V aleksandrijski knjižnici
Na peronu sem pred vstopom na vlak, za katerega sem dobil osebnega postreščka, opazil manjši štant in iz nekega razloga vprašal, ali imajo Alkimista v arabščini. Naslednji dan sem knjigo v Aleksandriji poslal v oazo in v manj kot štiriindvajsetih urah, ko sem že bil doma, prejel sporočilo na whatsapp: "Sinoči sem se pogovarjal s kolegico, ki mi je predlagala, da preberem knjigo v arabščini, ker bo lažje. Danes zjutraj so me klicali s pošte, da me čaka tvoja pošiljka. Hvala." In je pripopal fotografijo. Pošta Slovenije, pozor, 24 ur za dostavo v puščavo.
O aleksandrijski knjižnici so napisane cele knjige. Na tem mestu le podatek, da je fasada popisana z vsemi jeziki tega sveta. Sam sem se naučil reči hvala v triintridesetih od njih. Cilj je petdeset. Zakaj? Kar želim imeti svetovno uspešnico in se na podpisovanju knjig bralcem zahvaliti v njihovem materinem jeziku.
In kaj pomaga človeku dobro napisana knjiga, če ni prave promocije in posledično prodaje? Med samim procesom sem fantaziral, da grem jeseni s končano knjigo v Brazilijo in potrkam na Paulova vrata s prošnjo za pomoč. Zakaj pa ne? In ker vesolje vedno ve, sem sredi Maribora, na Gosposki, med ponujanjem kuhanega vina za dober namen srečal Brazilca, poročenega z Mariborčanko, ki se ukvarja s prodajo knjig na Amazonu. Saj bi bilo smešno, če ne bi bilo res, ampak čez mesec dni sta se preselila v Malago, kamor sem iz Zagreba za petindvajset evrov letel dve leti zapored, ko sem pisal na originalnih lokacijah v Andaluziji in Maroku. Izgubili smo stik. Je že za kaj dobro.
Ob Ženevskem jezeru sem iskal čarovnika
Po raziskovanju sem ugotovil, da se je Coelho pred časom pravzaprav preselil v Švico. Človek mi je prišel nasproti. In kdo sem jaz, da ne bi julija en teden preživel na obali Ženevskega jezera in v njem in iskal čarovnika. Nisem ga našel. Našel pa sem njegov inštitut, kamor bom čez nekaj mesecev poslal, čeprav se imam na sumu, da jo bom lastnoročno odnesel, prevedeno knjigo in prosil za en tvit.
Vmes sem v hostlu, petdeset evrov na noč, z obilnim zajtrkom in karto za javni transport, celo za ladjice, dobil pet prednaročil. Brazilija, Belgija, Peru, Švica in Francija. Kar samo po sebi ni nič posebnega, saj je na prvi pogled Ženeva mali Libanon s primesmi Levanta, Balkana, ščepcem podsaharske Afrike in nekaj malega domorodci, ki med zobmi kolnejo karmo, ki jih je ujela. V trgovinah tako dobite mnogo Podravkinih in Gravrilovićevih dobrot. Kebab je po dvanajst evrov, kepica sladoleda pet. Mi ne bi bilo za zameriti, če bi pomisli, da sem v Dalmaciji.
Stavba sedeža Združenih narodov meče dolge sence na zahodni del mesta. Saj ideja ni slaba. Realizacija pač kaže na vedno večji razkorak med puščavskimi in alpskimi jezeri in oazami. In mimogrede, keramičarka Evelyne, domačinka, je zamenjala Ženevo za Al Fayum. Usoda? Znaki? Naključje? Migracij je več vrst. Niso vse selitve begi. Ali pač? Maktub!
Če bo sreča junaška, me Shady septembra obišče v Mariboru. Za drugo leto planirava nekajtedensko promocijsko potovanje od Andaluzije do egipčanskih piramid, kamele in konji in take reči. Celo Netflix Special mi hodi po glavi.
Je naslednja stopnička Hollywood?
Letos mineva dvajset let, kar je moj partner Samo med plovbo po Nilu staknil neki virus in se v treh dneh zlil z večnostjo. Pred desetimi leti sem pod Keopsovo piramido zakopal njegove vojaške škornje, naslednje leto bom knjigo. Letos sem v varnostnikovem naročju zgolj neutolažljivo, nemočno jokal. Cela drama. Ja, z Alkimistom me druži več kot le iskanje zaklada.
Ljudje prihajajo v oazo Al Fajum tudi zaradi zgodbe Paula Coelha, nekateri prav zaradi nje. Od prihodnjega leta jih bo tam v nastajajoči knjižnici čakalo moje nadaljevanje magove zgodbe. Čista alkimija.
Prijatelj mi je ponudil, da moj projekt predstavi Willu Smithu, ki je želel odkupiti filmske pravice za Coelhovega Alkimista, a so ga zavrnili. Je naslednja stopnička Hollywood? Zakaj pa ne?! Go big or go home.
Če sem se na tej poti kaj naučil, je to to, da ni oaze zunaj mene. Morda se tudi vi zazrite v svoje privide, podrgnite čarobno oljenko, vdahnite življenje koprnenju in se prepustite iskanju osebne legende. Tudi oaz je več vrst. Ena od njih je pisanje.
