Ogromno znamo in vemo, imamo izkušnje, preizkušamo, ali bo na Luni kalil krompir, ali bo tam raslo zelje in bodo preživele sviloprejke, v medsebojnih odnosih pa smo ljudje še vedno totalni kreteni. Kaj je zdaj to?
Res je, marsikateri problem smo odpravili, znamo pozdraviti bolezni, ogromno stvari se nam dogaja, po drugi strani pa nasedamo totalitarizmom in se gremo vojne. Tako je zato, ker se, velikemu tehnološkem napredku navkljub, ljudje nismo nič spremenili. Druga svetovna vojna je bila pred sedemdesetimi leti, in to ni nič v razvoju človeštva, če pogledamo fizikalno sliko našega sveta, ki obstaja že milijone let. Približno pred dvema milijonoma let je nastala naša vrsta, pred 200 tisoč leti nam je mutirala mišica, ki premika jezik, da smo razvili govor in se bistveno ločili od drugih opic. Dvesto tisoč let je dosti ali pa tudi ne, sto let pa nikakor ne. V zadnjih sto letih smo imeli dve svetovni vojni in polno kontinuitetnih, v ničemer se nismo spremenili, enaki smo. Malo bolj smo izobraženi, malo več tehnologije imamo, znanja o ljudeh, o vseh stvareh, ki nas obkrožajo, še vedno pa smo ljudje z istimi geni, z enakimi darvinističnimi vzgibi, še vedno hočemo biti najboljši, še vedno tekmujemo, želimo poskrbeti zase in za svoj naraščaj. Ne moremo si delati utvar, da smo po drugi svetovni vojni spoznali karkoli, kar bi nas v našem bistvu kakorkoli premaknilo ali spremenilo. Zdaj smo samo malo lepše oblečeni, malo bolj dodelane čevlje imamo, tanjše telefone, hitrejše avtomobile, ampak v svojem bistvu smo povsem enaki. Smo, kar smo, in noben si še ni izmislil in dognal družbene ureditve ali sistema, ki bi zelo dolgo zelo dobro deloval. Verjetno niti ne obstaja, ampak so venomer potrebne spremembe, prilaganja, tako kot v življenju posameznika.

Iz kapitalizma v socializem je težje iti

Kateri od teh sistemov je bil doslej najboljši in kateri najslabši?
Noben ni bil dober, ker so se vsi klavrno končali. Problem socializma oziroma komunizma je ta, da če imaš službo, stanovanje, zdravstveno varstvo, torej deklaratorno vse, ker smo vsi enaki, potem ti v družbi zmanjka motivacije za trdo delo. Družba kot celota stagnira, malo nas čas povozi, potem postaneš dovzeten za sokole od zunaj, ki gledajo na primer to Jugoslavijo in vidijo, ha, nimajo denarja, dajmo jim slab kredit, malo podkurimo strasti ... In vemo, kako žalostno se je končalo. Ampak zakaj bi se kdo na vso moč trudil, če bo bolj ali manj enako. Nič občutnega se ni spremenilo, če si se zelo trudil, si še vedno ostal nekje v šestem nadstropju na štiridesetih kvadratih. To ni dobro, in nikjer na svetu, kjer so do sedaj to poizkusili, ni delovalo. Drugi ekstrem je kapitalizem, neoliberalni, novi liberalni, kjer naj bi trg sam določal, kdo bo prosperiral.

Kaj je fiziku revolucija?

Ali v fiziki obstaja revolucija?
Revolucija je kot vojna, nasilna stvar, ki se običajno začne brez zelo izdelanega načrta. Načrt je samo uničiti tisto, kar imamo zdaj. Včasih je lahko tisto, kar sledi, še slabše kot to, kar je bilo. Samo zato, ker nam trenutni sistem ni všeč, si ne moremo domišljati, da bo potem zagotovo bolje. Rumeni jopiči lahko namesto zdajšnjega predsednika dobijo še slabšega, morda celo Stalina 2. Za fizika je bližina revolucije bližina faznega prehoda. Fazni prehod je sprememba stanja iz ene faze v drugo, iz tekoče v plinasto, če segrejete vodo do 99 stopinj in slišite brbotanje, ste blizu faznega prehoda, in ko začne vreti, se zgodi fazni prehod. Revolucija ima tako v fizikalnih sistemih lepo in čisto analogijo. Dokler ima družba 30 ali 40 ali 50 stopinj, se nič ne zgodi. Ko se pojavi preveč anomalij, preveč nezadovoljstva, se temperatura viša in približujemo se faznemu prehodu. Kje smo danes, je težko reči. Včasih se mi zdi, da kar pri 98, včasih pa pri 90. Dosti manj zagotovo ne. Nekdo še malo zakuri in bo počilo. Kako pa bo po tem, je zelo težko reči, v bistvu nemogoče. Redko je bolje.
Zunanji vplivi seveda tudi so.
Seveda, a seme nezadovoljstva vedno je, potem pa bi mnogi raje šli nazaj, če bi se dalo. Tudi za Jugoslavijo mnogi tako rečejo. Razdelili so nas in zdaj lahko z vsako od nastalih držav veliko lažje manipulirajo, kot so prej z eno veliko. Masa ljudi je bila, bili smo relativno samozadostni in iz tega bi se dalo verjetno kaj narediti, če ne bi šli revolucionarno na nož. Ampak ni bilo zrelosti in preudarnosti, nihče ni rekel, vzemimo si čas, počakajmo malo, oziroma so bili v manjšini. Ostali so se raje kregali in fizično obračunavali, po možnosti kar v parlamentu. Za fizika, ki se ukvarja z družbo, je prvo pravilo: nobene hitre spremembe, ne moreš od danes na jutri iz socializma narediti kapitalizem in misliti, da si naredil nekaj pametnega. V klasični fiziki obstaja koncept, ki se mu reče stacionarna kvazisprememba. To je sprememba, ki se dogaja tako počasi, da se v vsakem trenutku zdi, kot da se nič ne spremeni, po daljšem času pa spremembo vendarle opaziš. Te spremembe imajo tudi to lastnost, da so reverzibilne, kar pomeni, da si lahko premislim in rečem, to pa ni bilo v redu, gremo malo nazaj. V živi naravi, v življenju, kjer se tako in tako zmotimo, se zaletimo, smo čustveni in nismo vedno bistre glave, je še toliko bolj pomembno, da si vzamemo čas in razmislimo, preden podpišemo neko deklaracijo, ki te zavezuje, da boš razpustil vse. Videti je, kot da si tega časa nismo znali vzeti ali pa so vplivi od zunaj bili takšni, da je bilo videti, kot da tega časa nimamo. Bili so pritiski, nebo pada, nebo pada. V resnici nič ni padalo, samo malo več časa bi si morali vzeti in se odločiti premišljeno in složno. Po bitki je vedno lahko biti general, a prepričan sem, da mnoge boli, da smo tako hitro zapravili vse, v kar so mnogi vlagali 20, 30 let, celo 40. Tudi moj dedek je delal in soustvarjal tisto, kar so potem eni zelo poceni kupili, in nemogoče se je znebiti občutka, da vse to ni bilo vsaj malo naključje.
Kaj bi se lahko od fizike naučili?
Poleg počasnih sprememb moramo vedeti tudi, kaj je resnični problem. Bolje bi se morali zavedati, kaj rešujemo in kaj bomo izgubili. V fiziki je vedno treba definirati sistem in se osredotočiti na bistvo. To je v družbi zelo težko, ker mnogi aktivno delajo na tem, da se slika problema zamegli. Pogosto neke povsem nepomembne osebne bitke popolnoma zameglijo resnično sliko in resnični problem. Vse se pomakne v spekter spletk in utvar in zarot. Potem izgubimo kompas, izgubimo vrednote in z vidika izgubimo dejanski problem. Nihče več ne ve, kaj je res. V takšnem stanju je družba zelo vodljiva in relativno zelo enostavno je manipulirati.

Ne vemo več, kaj denar je

V tej zmedi se tudi za denar, okoli katerega se vse vrti, ne ve več natančno, kaj je. Kaj sploh je?
Denar je postal zelo neoprijemljiv koncept. Ko je prišel, je bilo jasno, kaj je. Bil je sredstvo za lažje trgovanje z blagom in vedno je imel kritje v blagu. Bil je sredstvo za premostitev začasnih dolgov, povezanih z letino, za blago, ki ga je bilo težko transportirati, itd. Danes ni več tako. Zdaj je ta stvar postala tako kompleksna, da je samo našteti vse finančne instrumente zelo težko, kaj šele, da bi jih povprečno izobražen človek razumel. Imamo obveznice, delnice, trgovalne tečaje, kriptovalute in drugo. Kdo danes ve, kaj zares pomeni, ko Banka Slovenije na trg da za 500 milijonov evrov državnih obveznic? Pogosto se mi zdi, da sta bančništvo, denar prerasla. Proračuni srednjih in malih držav so nižji kot proračuni mnogih korporacij in bank. Banka ti lahko danes da 100 tisoč ali pa 200 tisoč evrov ali tudi nekaj milijonov kredita, in to kar tako. Bolj kot ne iz zraka, na osebni račun. Človek pa mora potem za to ustvarjati vrednost, vlagati delo, ki to poplača, in seveda še za obresti poleg. Banke tako iz nič dobijo vsaj obresti, če pa investicija ni uspela, pa še tisto, kar si pač uspel ustvariti.

Treba je imeti tudi srečo

Kaj lahko sleherniki naredimo?
Ne vem. Jaz rad kolesarim. Petnajstleten sem se peljal čez most mimo stoječih avtomobilov, ljudje so hodili v službo, sonce je vzhajalo, meni pa je bilo zelo lepo. Kolesaril sem na Pohorje. In v tistem trenutku sem si rekel, to je to. Kaj mi pomaga bogastvo, neki super avto. Če lahko to delam v svojem življenju, bom večji del zelo srečen. In še danes tako gledam na stvari. Imel sem veliko ponudb za službe, doma in v tujini, za celi delovnik ali pa manj, a sem si vsakič rekel: "Matjaž, a boš s tem več kolesaril ali manj, boš bolj srečen ali manj?" Vedno je bil odgovor manj. Zahvalil sem se za ponudbo in jo odklonil. Malo ljudi ugotovi zase, kaj si res želijo. Pogosto mislimo, da si nekaj želimo, to dobimo ali dosežemo, pa ni prav in nismo srečni. Poznam nekoga, ki želi postati milijonar, ima vizijo in vsakogar bi k temu pritegnil. "Glej, Matjaž, tu imam neki biznis, bi ti vložil?" Oče je tudi opazil, da rad kolesarim na Pohorje, in je rekel, da se s Pohorja celi svet ne vidi. Sem mu rekel, da me ne zanima celi svet, jaz imam rad Pohorje in razgled z njega, tako sem srečen. Živim svoje sanje in vizijo, ki sem jo imel takrat kot petnajstletnik. Ampak sem imel srečo. Sreča je potrebna. Imam prijatelja, ki mi je zelo podoben, ve, kaj bi rad, a žal nima službe, ki bi mu to omogočila. Ni imel takšne sreče kot jaz. Jaz zase rečem, da jo imam, čeprav mama reče: kaj sreča, trdo si delal, da si prišel do tega. Seveda, ampak mnogi trdo delajo, se trudijo, pa nič. Srečo potrebuješ, o tem ni dvoma.
Je tudi srečo mogoče s pomočjo fizike opisati?
Ja, srečo modeliramo z naključnimi števili. V bioloških in družbenih sistemih v matematičnih modelih potrebujemo ta element sreče oziroma element nedorečenosti. Lahko se nekaj nepredvidljivega zgodi. Nepredvidljivo je seveda lahko tudi nesreča.
Boste poslej glasneje povedali, kaj bi bilo treba storiti, da bodo odločitve bolj pametne, bolj v korist ljudem? Da ne bomo več tako pogosto brcali v temo.
Fizika družbe se razvija zadnjih deset ali dvajset let. Ogromno je še tega, česar ne znamo, ne zavedamo se še, kaj vse bi morali upoštevati, ampak jo gradimo in izboljšujemo modele. Ne bo dolgo, ko bomo znali stvari v družbi postaviti na bolj trdna tla, vsaj do te mere, da bomo takrat, ko bo neki politik rekel, tako in tako bo, mi lahko povedali, ali je to nekaj, kar ima prihodnost. Če bi leta 1945 imeli znanje, ki ga imamo sedaj, in bi nas, no, saj nas ne bi, ampak če bi nas vprašali, ali bi imeli komunizem ali ne, bi lahko hitro rekli, da vsekakor ne. Danes nekdo reče, saj to je zdrava pamet in da je lepo, če se znanstveni izsledki ujemajo z zdravo pametjo. Problem pa je v tem, da v nekem času vsi mislimo, da imamo zdravo pamet. Nekateri še rečejo: jaz vem, da nič ne vem, noben pa se še ni odrekel zdravi pameti. Vsi smo pri zdravi pameti. In kakšna škoda je, da je takrat tisti, ki so se odločali, niso imeli. Odmakniti se moramo od ideologij, iluzij in vizij, ki niso realne. Zavedati se moramo okvirjev svoje vrste, družbe, v kateri živimo, in danostih okolja. Znanost mora postati razvojni oddelek naroda. Ne glede na vse pa je tako, da če nekdo noče slišati, tudi kričanje ne pomaga.