V tem času je okrog nas veliko buč, velikih in malih, oranžnih in vseh drugih barv. Vsa ta barvitost nas je pripeljala v lepo, bogato jesen, ki v nas prebuja topla čustva. Toda buče so nam vse leto v veliko pomoč tudi pri ohranjanju zdravja, in sicer v obliki marmelad, namazov, bučnic, peciv in olja. Buče imajo toliko zdravih, hranilnih snovi in tako široko uporabo, da bi jih morali kovati v zvezde. Na začetku nove dobe so ob krompirju pomagale nahraniti Evropo, s čimer so omogočile, da se je začelo prebivalstvo stare celine naglo povečevati.
Poznamo veliko sort buč, a najbolj razširjena je navadna buča, ki ima številna domača imena: bíla, cuka, kuoča in koča, malovina, plotnica, tikva ... Med buče pa sodijo tudi bučke, razvite v Italiji. Buče so večinoma podolgovate, a so tudi drugih oblik in barv. Lahko so na primer okrogle, temno- ali svetlozelene, rdeče, oranžne, rumene ali pisane. V široko skupino buč sodijo tudi buče hokaido ter muškatne in orjaške buče. Vse uvrščamo v družino bučevk, v katero sodijo tudi melone, lubenice in kumare.
Arheološki ostanki v Mehiki pričajo, da so ljudje buče uživali že pred 12 tisoč leti. Najmanj 7500 let stara bučna semena dokazujejo, da so jih vsaj toliko let tudi že namerno gojili. Za ameriške staroselce Indijance so bile buče zelo pomembno živilo ter simbol rodovitnosti, bogastva in veselja do življenja. Semena so zaradi boljšega okusa - pražili.
Recept: bučni pesto
100 g bučnih semen sorte slovenska golica
1 dl bučnega olja
dva stroka česna
šopek sveže bazilike
parmezan
sol, poper
Baziliko sesekljamo, stremo česen in naribamo parmezan. Vse skupaj stresemo v električni mešalnik z golicami, prilijemo olje in gladko zmešamo v pesto. Tega lahko uporabimo kot preliv za vse vrste testenin in še kakšne jedi.
Pesto iz bučnih semen in bučnega olja lahko v hladilniku počaka tudi nekaj dni.
V Evropo so buče prišle s tovorom, ki so ga ob vrnitvi iz Amerike pripeljale Kolumbove ladje. Na evropskih krožnikih so se uveljavile hitreje kot krompir, na gimnaziji v Gradcu so bile na jedilniku dijakov že leta 1596. Kmalu so jih priporočali kot zdravilo pri obolenjih želodca, ledvic in mehurja.
Danes buče uspevajo po vsem svetu. Kar 80 odstotkov jih uporabijo za predelavo v živilski in kozmetični industriji, 10 odstotkov jih predelajo v olje, 10 odstotkov pa jih porabimo za kulinarične namene. Največ buč pridelajo na Kitajskem, v Indiji, ZDA in Mehiki. V srednji Evropi jih največ pridelajo v Avstriji, precej pa jih vzgojijo tudi v Ukrajini in Rusiji. Slovenska pridelava buč je skromna, skoraj petkrat manjša kot na avstrijskem Štajerskem.
Kaj vsebujejo buče
Buče vsebujejo skoraj 95 odstotkov vode in le nekaj odstotkov sladkorja, zato imajo nizko kalorično vrednost. V njih je dober odstotek beljakovin in balastnih snovi. Bogate so z vitamini in minerali. Vsebujejo vitamine C, B1, B2, B5, B6, E in K, posredno iz karotenoidov pa tudi vitamin A, ter minerale cink, kalij, magnezij, baker, železo, kalcij, jod, selen in mangan (mnogi so v idealnem medsebojnem razmerju). So odličen vir zaščitnih karotenoidov in v manjši meri tudi flavonoidov. Karotenoidne snovi so v obliki alfakarotena, betakarotena, beta-kriptoksantina, luteina, likopena in zeaksantina. Vse te snovi delujejo skupaj in hkrati, zato je njihov sinergični zdravilni učinek veliko večji in močnejši.
Alfakaroten iz buč je osnova za vitamin A v celicah, kjer spodbuja delovanje genov in celično presnovo. Vitamin A varuje pred bakterijami, virusi in prostimi radikali, okrepi črevesno floro in črevesno steno. Poveča se število celičnih organelov, ribosomov, kar močno okrepi sintezo telesnih beljakovin v celicah in srčno mišico. Buče vsebujejo veliko prebavnih encimov, med njimi diastazo in meazo, ter emulzin, ki razgrajujejo škrob v sladkor in odplavljajo nerazgrajene škodljive snovi iz telesa. Vsebujejo fitinsko kislino, ki spodbuja transport kalija, magnezija, kalcija in cinka po telesu in krepi delovanje srca. V bučah sta tudi proteina edestin in globulin, nujna za prenos bakra, maščob, tiroksina in železa v celice.
V bučnih semenih je do 60 odstotkov večkrat nenasičenih omega-3- in omega-6-maščobnih kislin ter veliko nukleinskih kislin, ki popravljajo gene in pomlajujejo. V bučnih semenih so še fitosteroli, skvalen in barvila. Najpomembnejši fitosterol je delta-7-sterol, ki blagodejno vpliva na moško prostato. V semenih so tudi skvalen in barvila, med njimi klorofil in protoklorofil.
Med beljakovinami v bučnih semenih so globulini, ki po krvi prenašajo baker, maščobe, tiroksin in železo, ter edestin, legumin in vitelin. Zraven sta še redki aminokislini kukurbitin in citrulin. Prva uničuje črevesne zajedavce, druga pa razgrajuje amoniak in ga izloča iz telesa. Za ženske je pomemben skvalen, ki spodbuja sintezo hormona vitkosti dehidroepiandrosterona (DHEA). Ta preprečuje kopičenje maščob na trebuhu, zavira staranje in ohranja mladost. Semena pri ženskah prav zaradi skvalena zlasti po štiridesetem letu starosti pomagajo krepiti mišičje mehurja in preprečevati inkontinenco.
Bučno olje
Za predelavo bučnih semen v olje je primernih več sort buč. Proti koncu 19. stoletja so na avstrijskem Štajerskem zaradi naključne mutacije prišli do bučnih semen brez trde luščine, golic, ki so najboljše za stiskanje olja. Tehnologija predelave bučnih semen v olje ni zapletena. Pri obrtniško-kmečkem pridobivanju olja poznamo postopek hladnega stiskanja bučnega olja in stiskanje s praženjem zmletih bučnih semen. Pri hladnem stiskanju dobijo le okrog 15 odstotkov bučnega olja. Pri praženju golic pa stisnejo 30 do 40 odstotkov olja. Ta postopek zato in tudi ker je prijetnejšega okusa uporabijo največkrat.
Bučno olje je sestavina mnogih kozmetičnih pripravkov za nego telesa. Iz njega lahko pripravimo obrazne maske, ki blažijo utrujenost in preprečujejo staranje kože. Znan je star nasvet, da z vtiranjem bučnega olja okrepimo in nahranimo lasišče. Z bučnim oljem lahko negujemo nohte ali si pripravimo osvežujočo in sproščujočo kopel, po kateri bo koža lepša in mehkejša.
V zdravstvu
Japonski znanstveniki so raziskovali učinke uživanja buč pri bolnikih z rakom na želodcu, dojkah, pljučih, debelem črevesju, danki in prostati. Pri vseh se je zmanjšalo tveganje za širjenje raka. Ugotovili so, da kdor redno uživa buče, se mu ni treba bati raka na prostati. Uživanje buč varuje pred stresom, krepi živčevje in možgane.
Znana je bučna dieta za bolne na ledvicah in mehurju. Pa tudi nasvet, naj nosečnice, ki pogosto bruhajo, uživajo veliko svežega bučnega mesa v obliki kompota ali napitka. Pri slabosti med vožnjo z avtomobilom ali morski bolezni naj prizadeti grizlja nepražena surova bučna semena.
Pripadniki indijanskih plemen so iz buč pripravljali hladilno kašo, ki so jo polagali na opečena mesta in rane. Pri zvinih in izpahih pa so na prizadeta mesta polagali ogrete bučne liste. Za bolne na ledvicah in mehurju so bučno meso narezali na kocke, mu dodali svež paradižnik in čebulo ter to dušili v lastnem soku.
Majonezna omaka iz bučnega olja
Potrebujemo 1 do 2 dl bučnega olja, 2 jajčna rumenjaka, nekaj žlic gorčice, lonček kisle smetane ali skute, limonin sok, sol in poper. Količine lahko prilagodimo svojim potrebam. Najprej zamešamo vse sestavine, razen smetane ali skute. Z njima zaokrožimo aromo in okus majoneze. Bučno majonezo lahko ponudimo ob jedeh tako kot vsako drugo majonezo. Najbolje se prilega mesu, jajčnim jedem, ribam in solatam.
Bučna potica
Potrebujemo enake sestavine kot za pripravo testa za potico. Tudi pripravimo ga enako, za nadev pa potrebujemo bučno olje, zmlete bučne golice, sladkor, po želji še vaniljin sladkor in cimet. Razvaljano testo za potico, ki ga najprej prelijemo s toliko bučnega olja, da z njim premažemo vso površino. Nanjo potresemo zmleta bučna semena in sladkor, po želji še vaniljo in cimet. Oblikujemo potico in jo spečemo.
