Ne maram klovnov. Zdi se mi, da se mi posmehujejo. Nekaj je, kar me bega na njihovem obrazu. Ne znam jih prebrati. Nekateri se jih bojijo. Jaz se jih ne. Le nelagodno mi ji v njihovi navzočnosti. Kot bi vame zrli s tistimi svojimi belimi, rdeče našminkanimi ksihti in nemo obsojali vse moje slabe življenjske odločitve.
Niti nisem prav velikokrat bil v cirkusu. Dvakrat kot otrok, ko sem se slikal s šimpanzom v plenicah. In enkrat v odraslih letih, v Kambodži. Kjer klovnov in opic ni bilo. Bil je pa star, skrivnostni šotor, pred katerim so z drevesa visele steklenice, v katerih so gorele sveče. Pravzaprav imam cirkus rad. Še iz tistih let, ko nam niso dopovedovali, da bomo z nakupom vstopnice svet peljali v pogubo. Tako kot z vsem, kar smo nekoč počeli. Kot bi včasih vse bilo narobe in danes vse prav. Mi je žal, da šotora pri nas ne postavijo večkrat, a hkrati maneže niti ne pogrešam prav zelo. Se zdi, da je moje življenje cirkus že samo po sebi. Veliko šovprograma, malce blišča, igre z ognjem, tu in tam kakšna drama, ščepec patetike, le s topom me še niso izstrelili na drevo.
Klovnom se izogibam. Čeravno se mi včasih zdi, da sem glavni klovn v svoji areni kar sam. In večino časa mi gre odlično. Niti ne v smislu Ježkovega žalostnega klovna, kjer se za nasmejano, razpotegnjeno grimaso skriva kup nesreče. Bolj v smislu Moire Orfej, kjer se za veliko pompa in las ne skriva nič posebnega. Malce blefa nikoli ne škodi, na živce pa mi gre zlaganost. Nihče te ne sili k smehu. Srečnih ljudi je tako že preveč. Sprosti se. A vsaj ne bodi dolgočasen. Nikoli nisem prav dobro prenašal ljudi, ki so kot pol prazen in pol poln kozarec mlačne vode. Brez mnenja in stališča o čemerkoli. Brez žara in posebnih interesov. Prazni.
Dolgčas je za dolgočasneže. Neverjetno, koliko jih hodi po svetu. V glavnem so tiho, ali pa blebetajo o tem, kako zelo srečni so v svojem življenju. Kako so polni energije in optimizma, kako imajo radi vse. Nič ni bolj dolgočasnega od ljudi, ki so zgolj srečni in zdravi. Boj se tistega, ki ima rad vse. Ker če je prijazen s tabo, je prijazen tudi z mano in v resnici ni prijazen z nikomer. Le preveč šlevast je, da bi naju poslal v božjo mater. Lepo je, ko prazni, dolgočasni ljudje najdejo smisel v eni sami stvari, s katero potem druge spravljajo ob živce. In potem rešujejo svet s parolami, protesti in vznesenimi kampanjami na spletu. Ki tako nikoli zares ničesar ne spremenijo. Ko aktivizem postane vera, je lastna beda najmanj vidna. Kar je prijetno.
Pravijo, da je cel svet maškarada. Tako kot tista Hladnikova iz leta 1971, kjer vsi živijo prestižno, polikano, vzorno meščansko življenje v belih vilah z bazeni, kjer ga na koncu gospa hiše faše od zadaj, sin pa sanjari o postavnem inštruktorju. Pa mislim, da tako zelo zamaskirani danes nismo več. Prišli smo do točke, ko drug drugemu gremo že tako na živce, da se nam v glavnem niti ne ljubi več pretvarjati. Tako ali tako se vse vrti okoli nas samih, namesto aplavzov drug drugemu poklanjamo le še vljudnostne všečke, ki lahko pomenijo karkoli. Bolj kot za zlaganost gre za vljudnost in in preurejanje prioritet. Čez dan v šopingu, zvečer na orgiji. No, ali pa vsaj na polnočnem šopingu. Saj ste opazili, ne? Dokler igrate po njihovih pravilih in ne sprašujete preveč, imate mir in se lahko počutite svobodne. Klovni pa se še naprej režijo.