Povežimo Slovenijo v parastrankarski Facebook novih in starih političnih obrazov

Pred kuliso konflikta med odločno, buldožersko vlado, ki ve, kaj dela, in zmedeno, v vesolju kljubovanja izgubljeno opozicijo, ki se ji faute de mieux v obupu meče pod gosenice, se nekaj dogaja. Nič konkretnega sicer, a v vsesplošni družbeni apatičnosti je tudi to za mnoge neka motivacija in generator optimizma. Prihajajo navidezne pobude in projekti. Ljudje kažejo ambicije. Ljudje, ki niso kdorsibodi. Zaskrbljeni in dobronamerni ljudje. In predvsem povezovalni. Hočejo presegati razlike in krpati razklanost. No, v bistvu se nič ne dogaja. Ali natančneje: nič se ne bo zgodilo. Če bi želje bile konji, bi berači jahali.

Apatija, optimizem

Zlagal bi se, če bi rekel, da sem politični optimist ali da nisem politično apatičen. Toda kako naj resno vzamem politično iniciativo, sestavljeno iz odrinjenih, odžaganih, parkiranih, pozabljenih, rezervnih, bivših, marginalnih, upokojenih, spregledanih, prerojenih in irelevantnih politikov? Kako naj resno vzamem parastrankarski slovenski Facebook novih in starih političnih obrazov? Kako naj resno vzamem pohlevno prijazne akviziterje, ki ponujajo in prodajajo svoje ideje in ambicije z obenem intelektualno in populistično pocukranim žebranjem večnih in ponarodelih resnic o usodni razklanosti slovenskega naroda? In kako naj navsezadnje resno vzamem would-be stranko, ki si za himno omisli skladbo Ota Pestnerja, ki med drugim gre takole: "Smo različni, a enotni./Smo z vseh vetrov za isto stvar./Za ljudi, za iste sanje,/brez laži in vseh utvar. // Ni več časa za zamere,/naj odločen vsak bo naš korak./Ni več naših, ni več vaših,/vsak utrip je zdaj srca enak."

Nos za domoljubni pop

Za analizo dogajanja v slovenskem političnem prostoru je včasih dobro imeti nos za domoljubni pop. Ironično je namreč, da Pestnerjev komad po stilu, žanru in seveda z besedilom spominja na greatest hit znamenitega političnega stihoklepca Janeza Janše, ki je svojo pesmico z naslovom Najlepša si dal uglasbiti Koradu & Bošku & The Domoljubom. POS se hoče distancirati od drugih, biti drugačen, najti svojo primerjalno prednost - nakar pride v eter s štanco v rangu desničarskega kičeraja. Res je. V tem sintesajzerskem popu z ritem mašinami in besedili v stilu Igorja Pirkoviča na ozadju videoplakatov z lepotami Slovenije je globoka politična simbolika. To je vse, kar znajo in imajo. Slovenija na hitro in poceni. Politika za začetnike. Za vse obupane ljudi, ki si zaslužijo kaj boljšega. Poskusimo še enkrat. No, pa dajmo: "Umetnost je nekaj, kar osvobaja dušo, in dobro vemo, da brez umetnosti ni naroda. In kot umetnik sem prepričan, da je čas, da združimo um in srce in tako povežemo Slovenijo," pove v predstavitvenem videu neki operni pevec (za katerega še nisem slišal) - in zapoje Zdravljico. Evo.

Običajni osumljenci

Ne znam si predstavljati, da bi iz gibanja Povežimo Slovenijo (POS) lahko karkoli pametnega in konkretnega nastalo. Vse skupaj se mi zdi precej smešno in brezperspektivno. Da so bili že ob prvi omembi deležni take medijske pozornosti, je obenem neverjetno in še predobro razumljivo. Vsaka nakazujoča se možnost alternative je potencialni veliki pok. Za vsak slučaj nas mora to zanimati. Morda pa iz tega le kaj bo. Pustimo se presenetiti. Nikar ne bodimo že vnaprej odklonilni. Prav ta negativizem nas je pripeljal v situacijo, da take iniciative sploh nastajajo in da jih mi pozdravljamo. Seveda pa pri izrekanju dobrodošlic temu domnevnemu gibanju obstajajo nianse. Na levem polu si niso mogli kaj, da ne bi opazili, da so pri klesanju ustanoviteljske spominske plošče dodali nekaj imen kar tako, čez palec in za dobro vago. Po drugi strani pa so tako zmernejši kot skrajnejši desničarji pozdravili POS z veliko večjim in bolj neženiranim navdušenjem. Deloma najbrž že zato, ker jih ideja spominja na nepozabni in neponovljivi Demos - kar je sicer svojevrsten dokaz zgodovinske degradacije desnice in njenih frustracij -, deloma pa, ker pri projektu ne sodelujejo običajni osumljenci z levice, temveč samo nekaj običajnih osumljencev z desnice. Kar je očitno že dovolj. A kot rečeno: nekaj se dogaja, v resnici se pa nič ne dogaja in se tudi ne bo nič zgodilo.