(POTEPANJA) V podzemnih rovih pod Kranjem stanuje tihi poslušalec, s katerim si delimo pitno vodo

Za rove pod starim mestnim središčem Kranja, ki so nekoč služili kot zaklonišča, je marsikdo že slišal, tudi da lahko tam doživite simulacijo bombnega napada. Še več jih te prostore pozna po tem, da so tam vinske degustacije. Če kaj, se glas o lokacijah, kjer se kaj (dobrega) spije, po naši državi seveda hitro širi. Veliko manj pa se ve, da v delu rovov deluje (letos decembra bo že štiri leta) Informacijski center SOS Proteus. Kakor pove že ime, se lahko tam seznanite o človeški ribici, predvsem pa o pomenu njenega varovanja in virov podzemne vode, kjer človenška ribica stalno živi. In kar je seveda zelo pomembno, da iz teh vod v Sloveniji načrpamo tudi 99 odstotkov pitne vode. "S tem ko onesnažujemo okolje, ko z našim ravnanjem vplivamo na podzemno vodo, seveda škodujemo tudi sebi," izpostavlja Gregor Aljančič, biolog, neumorni raziskovalec, izjemen poznavalec in zaščitnik človeške ribice.

Z obiskom podprete raziskave

Ta (turistična) znamenitost ne želi biti še ena množična atrakcija, skozi katero se bodo valile trume obiskovalcev, temveč želijo predvsem osveščati o pomenu ohranjanja te edinstvene živali, ki je ob koncu obiska tudi na ogled v posebnih akvarijih. A to prikazovanje človeše ribice poteka na prijazen način, poudarja Aljančič. Ne pa, kakor kje drugje, izpostavlja in namiguje (z imenom je ne omeni) na našo najbolj obiskano jamo, ki je pravzaprav svetovna znamenitost. A ne le zgolj zaradi človeške ribice, temveč tudi zaradi fascinantnih kapnikov in vseh oblik, ki jih je voda izoblikovala pod zemljo, je Postonjska jama zanimiva za obiskovalce.

Tudi v Kranju seveda, čeprav so izjemno pozorni na to, ogledovanje ni povsem brez vpliva na te posebne vretenčarje. Zato kot prvi tovrstni center na svetu uvajajo spremljanje vpliva obiskovalcev na človeške ribice. Bivalne razmere pomagajo izboljšati tudi obiskovalci, z ogledom Informacijskega centra SOS Proteus boste namreč tudi podpornik človeške ribice – Zavod Jamski laboratorij Tular vsa zbrana sredstva vlaga v raziskovanje in varstvo človeške ribice. Zaradi te usmerjenosti so pridobili tudi certifikat Slovenia Green, ki ga podeljuje Slovenska turistična organizacija (STO) in so ga letos ponovno potrdili. Kot izstopajoč trajnostni produkt se je leta 2023 uvrstil med Green destinations Top 100 Stories. Oktobra tega leta je za novo kakovost v turizmu prejel še nagrado Turistična prizma.

Ta edinstvena bitja so v rove pod starim Kranjem, kjer je v interpretacijski center urejenih približno 1300 metrov rovov, preselili iz bližnjega Jamskega laboratorija Tular. Ta ima že več kot 60 let dolgo zgodovino, v tem času pa je postal eden najpomembnejših raziskovalnih centrov za proučevanje človeške ribice v svetovnem merilu. Aljančič je ob našem obisku v organizaciji STO povedal, da je raziskovanje začel že njegov oče, biolog, pionir raziskovanja te vrste dvoživk v Sloveniji. Potem se mu je pridružila še mama in raziskovanja nista prekinila niti, ko je bila laboratoriju odtegnjena državna pomoč. Aljančič, prav tako biolog in zdaj tudi že on dolgoletni raziskovalec in vodja Zavoda jamski laboratorij Tular, torej njuno delo enako ali pa še bolj zavzeto nadaljuje.

Pojasnil je še, da je laboratorij Tular, ki je v jami pri železniški postaji v Kranju, še zmeraj osrednje raziskovalno središče. Pravzaprav je to le eden od dveh jamskih laboratorijev na svetu. Info center SOS proteus pod Kranjem pa torej omogoča javnosti neposreden stik z zgodbami o življenju človeške ribice, njenem ogroženem habitatu in pomenu ohranjanja podzemnih vodnih virov. Med ogledom rovov pokaže tudi projekcije z osveščevalnimi vsebinami in tudi zgodovino čudenja tej prav posebni živalski vrsti, o kateri je pisal že Janez Vajkard Valvasor. Kraški svet je zaradi intenzivnega kmetijstva, urbanizacije in neustreznega ravnanja z odpadki vedno bolj ranljiv.

Človeško ribico lahko vidimo tudi zunaj

Ime SOS ne pomeni le, da se moramo zavedati pomena človeške ribice oziroma ohranjati njeno življenjsko okolje čisto, temveč da se jih tudi obvesti, če se človeško ribico najde na prostem. Ni tako redko, da so v površinskih vodotokih, ki pritečejo iz jam. Praviloma je to po obilnem deževju, ko narasla voda s sabo odnese tudi človeške ribice, ki se niso uspele pravočasno umakniti na varno, na prostem pa seveda kmalu umrejo. In v Tularju ter v kranjskih rovih so pravzaprav prav te, rešene človeške ribice.

"Z raziskovanjem, dolgoletnim opazovanjem bomo izvedeli veliko več o njej kot vemo zdaj. Tudi to, koliko časa živi. Zdaj je samo ocena, da okoli sto let," pojasni Aljančič. In zakaj moramo biti čim bolj tiho ob obisku in ogledu ribice? Čeprav je za debelim steklom, zelo dobro slišijo in čutijo vibracije, so skozi leta ugotovili raziskovalci. Dobro tudi vohajo. V jamah je tema, zato oči pravzaprav ne potrebujejo. Dobro pa jim, zlasti pri prehranjevanju, služi sluh. "Človeška ribica ima izjemen sluh. Je med enimi najboljših poslušalcev na planetu, sama pa nič ne reče. Sklepamo, da ji sluh služi predvsem za orientacijo, da sliši rakca, ki ima dvanajst parov okončin in stalno praska po skalah, nabira organski drobiž, pri tem pa ustvarja tak hrup, ki ga človeška ribica lahko sliši več deset metrov daleč. Torej v podzemlju ni prav nič izgubljena," je še pojasnil.

Onesnaženje, ki doseže podzemne vode, lahko vpliva na kakovost pitne vode za prihodnje generacije, še enkrat poudarja Aljančič: "Tudi človeška ribica je torej ogrožena in z njo si delimo pitno vodo. Kot družba moramo narediti preskok od tega, da bo zgolj turistična orientacija, k temu, da jo predstavljamo spoštljivo in o njenem pomenu delimo verodostojne informacije."