(POTEPANJA) Potoček še teče, kolo pa se vrti bolj redko

Še zmeraj poznamo in prepevamo ljudsko Ob bistrem potočku je mlin ... Potočki sicer še šumljajo, a mlinčki na njihovem toku nič več ne ropočejo ali pa le zelo redko. Nekoč zelo pomembna dejavnost, pri kateri so si kmetje bodisi le zase ali tudi za druge zmleli žito, da je bil pri hiši kruh, živi bolj ali manj le še kot dediščina. Z razvojem, industrijsko revolucijo so tradicionalne mline postopoma nadomestili stroji na paro in nato na električni pogon. Ti so bili hitrejši, učinkovitejši, bolj zmogljivi in niso bili odvisni od naravnih virov, kot sta voda ali veter. Stari mlini pa so zahtevali tudi veliko ročnega vzdrževanja in obnove, kar je postalo predrago v primerjavi z modernimi napravami.

Da je temu še zmeraj tako, da je treba pri takšnih objektih zmeraj kaj delati, popravljati, izpostavi etnologinja Brigita Rajšter, muzejska svetovalka v Koroškem pokrajinskem muzeju. A tudi ta znanja, kako objekte vzdrževati in jih zaganjati vsaj občasno, izginjajo z generacijami. Zato je toliko bolj pomembno, da se jih prenaša, da se k sodelovanju pritegne bližnje, lokalne prebivalce ob teh objektih, poudarja. To se je namreč potrdilo v Tomaši vasi pri Slovenj Gradcu, kjer še stojita in delujeta Erčeva žaga in mlin. Rajštrova je bila leta 1999 članica etnoloških skupin, ki so opravljale prve popise vsega v tem mlinu in žagi, izmere, popise orodij. Občina Slovenj Gradec je namreč takrat vzela objekt v najem in tudi financirala dve obnovi. Toda samo to za oživitev, da bi vse skupaj dolgoročno delovalo, ni bilo dovolj. Povezali so se z lokalnimi prebivalci, ki še znajo, ki se še spomnijo in jim je predvsem mar, da dediščina njihovega kraja ne bi propadla.

Kako poteka sodelovanje občine, Koroškega pokrajinskega muzeja, ta poskrbi tudi za kakšno prijavo na razpis, in Turistično-športnega društva Vedrin, da ohranjajo objekt v funkciji, sta prejšnji teden razložila Brigita Rajšter in Albin Kotnik, član omenjenega društva, sicer pa glavni oskrbnik mlina in žage. Gostoljubno sta sprejela skupino obiskovalcev, ki smo prišli tja v organizaciji predstavnikov RIC Slovenska Bistrica, ki je eden nosilnih partnerjev čezmejnega projekta Od mlina do mlina, katerega namen tudi je ohranjati ali pa celo oživiti katerega od mlinov kot značilne (pohorske) tehnične dediščine, v sodelovanju s partnerji iz Slovenije in tudi Madžarske.

Nekoč osem mlinov

Erčev mlin - sicer v lasti družine Herc, a ime se je obdržalo brez črke h - stoji na idilični lokaciji na ravnini v zaselku Tomaška vas ob Šmartnem pri Slovenj Gradcu, po kateri se vije Mislinja. Kakor nekoč marsikje ob vodnih virih je bila tudi Mislinjska dolina, ki leži med obronki Pohorja in Uršlje gore, bogata z mlinarsko in žagarsko dediščino na reki in njenih pritokih. Pred drugo svetovno vojno je tam delovalo kar okrog 250 različnih vodnih objektov (mlinov, žag, oljarn, kovačnic, elektrarn). Na delu pri Tomaški vasi, samo na razdalji nekaj kilometrov, je bilo osem žag in sedem mlinov; med njimi tudi ta dvojni objekt, za katerega ohranjeni načrt ima letnico 1888. Stavbi mlina in žage sta torej še zmeraj del stare kmetije, kjer sta okoli leta 1914 gospodarja Valentin in Terezija Laure dokončala objekt kot dopolnilno dejavnost na kmetiji. "Vemo, da je bil to velik projekt. Prišli so mojstri iz Furlanije, ki so objekta postavili, vse skupaj je trajalo več let, mehanizem za žago so kupili. To je tako imenovana kmečka žaga, na kateri so največ delali zase, nekaj pa tudi za stranke," je še razložila etnologinja.

V mlinu so žito in koruzo mleli do leta 1983, po letu 1991, ko so opustili tudi žagarsko dejavnost, pa sta začela objekta propadati. Ker pa je kompleks izviren etnološki spomenik ljudskega stavbarstva z začetka 20. stoletja, so se tako strokovnjaki za varstvo dediščine lotili raziskav, občina pa financiranja obnove. V letih 1999 in 2000 so sanirali temelje, stene in ostrešje obeh stavb, obnovili so tudi ostrešje stavb, pa tudi lesene žlebove (rače), po katerih se dovaja voda do obeh vodnih koles. "Pri tem je zanimivo, da je ostrešje, tako mlina kakor tudi žage, pokrito z doma izdelano betonsko strešno opeko, ki je bila značilna strešna kritina v Mislinjski dolini še iz časa prve svetovne vojne," je še opozorila etnologinja. V omenjenih letih obnov pa niso obnovili jezu, zato žaga in mlin nista popolno zaživela. Če kolo ni v pogonu oziroma enakomerno v vodi, prav tako ni v redu, ker je vse leseno, še pojasni Albin Kotnik. "Bili smo na tem, ali vse skupaj propade ali pa se uredi. In leta 2009 so pristopili krajani pod vodstvom nekaj entuziastov, predvsem pa pod vodstvom izkušenih mojstrov ter obe kolesi - za mlin in žago - z račami ter jezom popolnoma obnovili. To je vzorčen primer sodelovanja in iz tega lahko predvsem potegnemo nauk, da je treba poslušati ljudi," še Rajštrova znova poudari vlogo domačinov. Tokrat so vse skupaj obnovili z minimalnimi finančnimi sredstvi, a z ogromno, čez 1800 vloženimi urami prostovoljnega dela. Obnovili so tudi tako imenovane trete, po katerih so spravljali hlode na žago.

Ličkanje, luščenje koruze

Po tej zadnji obnovi Turistično športno društvo Vedrin tam ohranja običaje in dejavnosti domačinov, sodeluje z ostalimi društvi v kraju, tudi s Turistično olepševalnim društvom Šmartno. Ogled objektov je mogoč od aprila do oktobra, po predhodni najavi tudi sicer, ko skozi zgodbe preteklosti popeljejo z vodenimi ogledi. Na žagi prikažejo težko delo žagarjev, v mlinu je na ogled, kako dobimo koruzno moko z mletjem koruze. Albin Kotnik je med temi, ki rade volje vse to razloži in tudi še ima vsa znanja, vešč je ravnanja z raznovrstnimi orodji, ki so jih uporabljali in imajo tudi vsako svoje ime. Med ogledom tako popelje tudi v kletni nivo žage, kjer je videti, kako mogočen je pogonski mehanizem. Ta se sicer upravlja iz zgodnjega nadstropja, to je iz stavbe žage, ki je tako imenovana venecijanka z lesenim vozom "na valcne" in z verigo na pomik.

V prostoru žage visijo tudi povezani storži koruze, kakor so viseli nekoč po kmetijah, da so se posušili. Kmalu, v začetku aprila, bodo člani društev vabili na ročno luščenje te koruze, kar prav tako prenašajo na mlade. Zasadili so namreč svojo njivo koruze, da opravljajo celoten postopek od setve do mletja. Po spravilu z njive je jeseni spet živahno pri mlinu in žagi, saj vabijo na družabno ličkanje oziroma kožuhanje koruze. Meljejo sicer v mlinu zelo redko. "Težko je potem vse skupaj temeljito sčistiti, da se ne pojavijo majhne živalce, miške," pojasni Kotnik.

Stavba mlina ima preprosto leseno konstrukcijo. V njej pa oskrbnik Albin pokaže mlinski mehanizem (verk) za dovod zrnja med dva mlinska kamna. Zmleto zrnje potuje po posebno oblikovani platneni vreči, pritrjeni na leseno rogovilo. S tresenjem vreče se moka preseje. Tudi v mlinu je ohranjeno pripadajoče staro mlinarsko orodje.

Z žago in mlinom je Kotnik še prav posebej povezan. "V zidani žagni uti, ki je namenjena žagarju pri opravljanju del, je med letoma 1938 in 1943 po ženini smrti bival Friderik Kotnik, to je bil Albinov ded, z dvema mladoletnima sinovoma, tretji je bil pri sorodnikih. Življenjske razmere so bile tudi seveda skromne, krojila jih je tudi vojna," je izpostavila etnologinja.

Kako so tam bivali, kasneje pa je prostor služil kot pisarna, je prikazano še danes. V tako imenovani žagni uti so postelja, omara, mizica z dvema stoloma ter polica nad posteljo. Greli so se in kuhali na manjšem štedilniku. Elektrike takrat še ni bilo, otroka sta spala na lesenih "dilah" nad uto. "Prehrana je bila seveda skromna, imeli so tudi svoj zelenjavni vrt, kjer so sadili fižol, pa tudi tobak. Pogosto so jedli oženjene žgance, to je zmečkan krompir z dodatkom moke, da je bila jed nasitna in da so lahko delali," je še pripovedovala.

Friderik Kotnik se je leta 1943 preselil na Žagačevo žago, kasneje pa na Košutnikovo žago in tam tudi umrl. Tudi njegovi sinovi so se izučili žagarskega poklica, najprej na Erčevi žagi, potem na okoliških žagah, kasneje pa našli zaposlitev tudi na večjih industrijskih žagah v Mislinjski dolini. Žagarsko delo jim je bilo torej položeno v zibelko, ostali so mu zvesti do pozne starosti. Sedaj pa torej že tretji rod to nadaljuje in Albin je prepričan, da se bo znanje ohranjalo tudi naprej.

Počitek na idilični lokaciji

Obiskovalcem so članice društva pripravile precej bolj obilno malico, kakor pa so jo jedli nekoč, čeprav nismo ta dan nič delali. Malo pred koncem ogleda smo opravili le še krajši sprehod do jeza, od koder iz Mislinje po umetnem, lesenem kanalu (tudi ta bo kmalu potreben popravila, sta ugotavljala naša gostitelja) usmerjajo vodo iz reke do mlinskih koles. Mislinja je v zadnjih letih že dvakrat pokazala zobe in ob poplavah veliko poškodovala. Toda domačini se ne dajo in niso želeli pristati na to, da bi korito reke zabetonirali. Z večjimi kamni so nato upravljavci voda utrdili strugo, pri tem pa je bilo treba misliti tudi na ribe, da lahko drstijo tam.

Tistim, ki želijo ogled notranjosti objektov in razlago, kako mlin in žaga delujeta, so torej na voljo člani in članice društva po predhodni najavi. "Če sem blizu, ni nikoli problem," pravi Albin Kotnik, ki je dosegljiv na številki 041 332 964, v muzeju pa na (02) 62 12 56 20. Sicer pa je ob objektih, ob katerih se vije Mislinja, lep prostor, kotiček za postanek. Nedaleč stran je namreč priljubljena kolesarska pot Štrekna. "Za najmlajše smo uredili tudi igrala, da se lahko igrajo, in doslej še nismo imeli kakšnega primera vandalizma, četudi nimamo ograje ali vsega skupaj zaprtega," je Albin Kotnik še vesel, da obiskovalci spoštujejo dediščino, ki je tako lahko še naprej vsem prosto dostopna.