(POTEPANJA) Ravno pravšnji za potešitev potovalne radovednosti je Celovec

Če bi morali izbrati izletniško destinacijo v Avstriji, Celovec najbrž ne bi bil med prvimi tremi cilji. Mesto nima kakšne večje atrakcije, a je prav to lahko njegova prednost. Nenazadnje ne boste deležni pretirane gneče, obisk tudi ne vzame veliko časa. Odvisno seveda, koliko ga imamo na voljo, saj lahko po drugi strani v njem najdemo tudi za več dni aktivnosti in zanimivosti. Staro mestno jedro, ki je bilo nekoč obzidano, po velikosti in zasnovi nekoliko spominja na Kranj. Očarljivo mesto ima dva večja trga - Stari in Novi trg, okoli katerih se pravzaprav vse dogaja. Od leta 2008 je njegovo uradno ime Celovec ob Vrbskem jezeru (Klagenfurt am Wörthersee). V nasprotju z mestom samim pa je jezero na drugi strani zelo velik turistični magnet, priljubljeno letovišče tudi za domačine. Tako je zlasti seveda v toplejšem delu leta. Posamični kopalci, privrženci kopanja v mrzli vodi, pa se najdejo čez vse leto. Iz Ljubljane je do tja le dobrih 80 kilometrov in je zato Celovec res dosegljiv tudi za enodnevne obiske, iz Maribora je treba računati na okoli dve uri vožnje. A prav tako prijetne in nič kaj utrujajoče poti.

Celovec, ki je tudi glavno mesto avstrijske zvezne dežele Koroške in seveda tudi zgodovinsko, kulturno in politično središče Slovencev na Koroškem, smo obiskali v začetku februarja, ko ni posebne turistične sezone niti ob jezeru, kaj šele v mestu. Toda, kot že zapisano, to ni minus. Je pa treba računati na morebitni minus pri temperaturah in se temu primerno obleči, če mesto obiščeš v tem času, kot smo ga na povabilo celovškega urada za turizem obiskali slovenski novinarji.

Ravno prav živahno

Na uličicah strogega središča je ravno prav živahno, da začutiš utrip, z uličnimi glasbeniki na več koncih, pestro izbiro kulinarike in zanimivostmi. Ker smo naš obisk začeli v četrtek, smo bili deležni še živžava na Benediktinskem trgu in v okoliških ulicah, tam je namreč glavna mestna tržnica na prostem in v zaprtih prostorih. Ponujajo vse, od rib, sveže zelenjave in sadja do tipičnih lokalnih izdelkov (pa tudi oljčno olje iz Goriških brd). V zaprtem delu so priljubljene gostilnice, kjer si je mogoče napolniti prazne želodce. Še ob sobotah dopoldne je odprta tržnica, ob petkih dopoldne je tam tako imenovana kmečka tržnica.

Mi smo se okrepčali v manjšem bistroju Kochwerkstatt (v prevodu kuharska delavnica), kjer Christian Cabalier pripravlja sezonske jedi s koroško-mediteranskim pridihom. Celovčan zdaj snuje jedi bolj umirjeno, potem ko je vodil tudi Bistro Apetit v Zagrebu, ko je bil ta razglašen za najboljšo restavracijo na Hrvaškem. Po 30 letih v vrhunski evropski gastronomiji se je torej vrhunski kuhar Cabalier vrnil na Koroško in sedaj tukaj ustvarja s svojo ekipo. Domači biftek, solata z ribo za predjed, čebulna juha v nadaljevanju do rižote s tartufi za glavno jed. Slastno. Sestavine seveda kupuje pri sosedih na tržnici. Zlasti v toplih mesecih je priljubljena zunanja terasa, pa tudi sedaj je bila na sončen dan polna. Gostje so lagodno pili aperol in druge pijače ter se sredi tržnice nastavljali žarkom.

Čeprav stari del mesta v tem času ni ravno oblegan, je bilo opaziti, da so parkirišča na ulicah, kjer se plačuje parkirnina na uro, precej zasedena. Pod osrednjim Novim trgom je sicer velika parkirna hiša, a je zaradi njene lokacije treba računati na temu primerno ceno. Za dan in pol smo odšteli 62 evrov. Z nekaj iznajdljivosti se da parkirati gotovo tudi drugje in ceneje. Denimo v nakupovalnem centru Arkade, ki ponuja čez sto trgovin praktično v strogem centru. Po mestu je na voljo tudi izposoja mestnih koles (kot je v Mariboru Mbajk) in skirojev. Je pa bila za nas omenjena parkirna hiša priročna, ker je od hotela Moser Verdino le streljaj stran.

Prešeren se je tu pripravljal na izpit

Na pravokotno oblikovanem velikem Novem trgu (Neuer Platz), ki je bil leta 2008 preurejen po načrtih arhitekta Borisa Podrecce, na sredini dominira mogočen zmaj. Je tudi simbol mesta, upodobljen je tudi v grbu. Tako kot v prestolnici Slovenije. V resnici ne gre za zmaja, ampak za mitsko žival (Lindwurm), ki ima nekatere značilnosti in podobo kače. Po nekaterih interpretacijah naj bi bil s kipom povezan tudi izvor imena mesta - klagen pomeni tožiti. Ko so morali konec 16. stoletja kip prestaviti na današnje mesto, so možje tožili zaradi napora. Kasneje so kipu dodali še vodnjak, ki je nekoč mesto oskrboval s pitno vodo, in kip Herkula z dvignjeno gorjačo, okoli pa je kovana renesančna ograja. Na trgu sta med večjimi znamenitostmi še mestna hiša in velik kip Marije Terezije, na vzhodni strani trga pa stoji za Slovence zanimiva stavba. Na poslopju nekdanjega sodišča je namreč plošča v spomin na bivanje dr. Franceta Prešerna v Celovcu. V prvi polovici leta 1832 se je namreč Prešeren v tem mestu pripravljal na sodniški in odvetniški izpit.

Novi trg je s srednjeveškim delom mesta oziroma Starim trgom (Alter Platz) povezan z ulico Kramergasse. Zanimivo je, da je ta živahna nakupovalna ulica najstarejša peš cona v Avstriji, to je že od leta 1961, kar je zaznamovano tudi na tleh. Z granitnimi kockami so v tla na tej ulici naredili tudi celovški grb, okoli njega pa grbe pobratenih mest, med katere se uvrščata tudi naši mesti Nova Gorica in Koper. Na Starem trgu so lepe hiše nekoč premožnih meščanov in plemičev. Danes je to prijeten kotiček za postanek za kavo ali kakšno okrepčilo. Pri tem je mogoče opaziti, da je precej zaposlenih v gostinstvu govori italijansko. Predstavnica turizma Celovec, ki nas je tudi sprejela in popeljala po mestu, Francesca Rossetto, je denimo iz Benetk. "Ob enem od obiskov tega mesta sem rekla, da bi tukaj lahko živela, in potem se je to nekako izšlo," pojasnjuje. Da zna italijansko, je torej ob številnih Italijanih tam prednost, tudi znanje francoščine, saj iz Francije in Švice prihaja veliko turistov. Direktor Turizma Celovec Helmuth Micheler, ki se je prav tako nekaj časa družil z nami, je povedal, da jim primanjkuje kapacitet, da bi lahko zunaj glavne turistične sezone gostili kongrese, večje sejme in podobno, s čimer bi spodbudili obisk, zato bo to nekaj, v kar bodo usmerjali svoje sile.

Drag(ocen)a razstava

V središču mesta ne gre brez ogleda deželne hiše, četudi le njene zunanjosti. V njej še danes domuje koroški deželni zbor. In še sprehod do Stolnega trga s stolnico, Koroškega muzeja sodobne umetnosti, ki je v poslopju z velikim arkadnim dvoriščem, in do Deželnega muzeja Koroške, ki se je prej imenoval Rudolfinum. Zaradi obsežne obnove je bil muzej nekaj let zaprt, od konca leta 2022 pa je ponovno odprt v vsem svojem sijaju. Prenova je stala kar 16,4 milijona evrov. Z vsebinami od prazgodovine do današnjih dni, izpostavljenega rastlinstva in živalstva ter naravne in kulturne dediščine. Vsa besedila in avdio vodniki so v muzeju na voljo tudi v slovenskem jeziku. V avli, ki je dostopna tudi brez vstopnine, je zmeraj na ogled kakšna razstava. Tokrat je bila o pričevalcih, ki so preživeli holokavst. Lahko pa obiščete zgolj kavarnico, ki je s knjižnimi policami od stropa do tal zelo lično urejena.

Muzej ob tem zmeraj gosti tudi kakšno začasno razstavo. V tem času so posebej ponosni, da je pri njih na ogled del sicer obsežne zbirk milijonarke Heidi Horten, ki je bila strastna zbirateljica umetnin vseh vrst. Pravijo, da gre za eno najpomembnejših umetniških zbirk sodobne umetnosti 20. stoletja. Domicil zbirke je sicer na Dunaju in prvič je del zbirke razstavljen še drugje. Milijonarka je bila povezana s tem delom države, saj je imela vilo ob Vrbskem jezeru, bila je tudi podpornica koroškega hokejskega kluba KAC. Začasna razstava se imenuje Picasso - Warhol - Baselitz, na njej pa so na ogled tudi dela teh umetnikov in osebni predmeti Hortnove. Razstava bo na ogled do 5. aprila. Potem pa je treba tudi nekje večerjati. Gostitelji so za nas izbrali restavracijo Dolce Vita, ki jo z ženo Maggie že 30 let vodi nagrajeni kuharski mojster Stephan Vadnjal. Potem ko se je izobraževal v Rimu in prepotoval veliko sveta, se je ustalil doma, nam je pripovedoval, potem ko smo že zaključevali njegov pethodni meni, ki stane brez pijače 99 evrov. So pa vse sestavine lokalne, sveže. "Poudarek je na ribjih, morskih jedeh. Ker dobim resnično sveže," je povedal. Tudi njegov lokal je majhen (le za kakšnih 25 gostov), pripravljajo kosila, nato odprejo spet ob 18.30. Velika večina gostov, kakšnih 95 odstotkov, se vrača. "Smo torej že prijatelji, ker so naši stalni gostje. To je tudi moja prioriteta, da so gostje srečni, da zadovoljni odhajajo. Najbolj pomembno je, da delaš s srcem, ne zato, da bi se pehal za nazivi," je še povedal dostopni in preprosti chef.