Porušena judovska šola v Lendavi ni (več) pozabljena

V 19. stoletju so lendavski Judje kot dobro organizirana verska skupnost poleg sinagoge poskrbeli tudi za svojo šolo in za temeljno izobraževanje mladih članov skupnosti. Ko je cesar Franc Jožef je z odlokom z dne 20. septembra 1850 tudi na Ogrskem ustanovil tako imenovano Israelitischer Schulfond (Judovski šolski fond), je z judovskim šolskim skladom v višini milijon forintov omogočil ureditev judovskih šol. Med njimi je bila tudi šola v Dolnji Lendavi, ki je začela delovati leta 1843. Februarja 1851 je v Dolnji Lendavi že delovala judovska (v Prekmurju še danes uporabljajo izraz židovska) zasebna šola z dvema oddelkoma. Med pripadniki verske skupnosti je bilo 18 otrok, starih od 6 do13 let in vsi so obiskovali šolo, v kateri je poučeval Emanuel Lustig. Po njegovem odhodu je postal nadučitelj Benjamin Wolf, verska skupnost pa je zaposlila tudi pomožnega učitelja, ki je poučeval samo madžarski jezik. Leta 1851 so za učitelja izbrali Samuela Rosendorfa, ki ga je 1885. leta nasledil Sándor Wenetianer, doma iz kraja Zalalövő. V tej šoli je poučeval do svoje smrti, 19. decembra 1894. Njegov grob je na judovskem pokopališču v Dolgi vasi. V šolskem letu 1895/96 je šolo vodil Arnold Weisz. Poučeval je vse do leta 1910 in je razen pouku posvečal veliko skrb tudi verski vzgoji.

Vodstvo prenovljene in dozidane judovske šole je po odhodu Arnolda Weisza leta 1911 prevzela Hermine Löwenstein. Imela je ustrezno izobrazbo in je ustanovo vodila do leta 1921, torej do njene ukinitve. Njen grob z nagrobnikom najdemo na lendavskem judovskem pokopališču v Dolgi vasi. Šola je opravila izjemno poslanstvo, saj so jo obiskovali mnogi učenci, ki so po končanem šolanju postali pomembni nosilci razvoja s področja gospodarstva, trgovine, bančništva, kulture, javne in državne uprave. In to ne samo v Dolnji Lendavi, pač pa v širšem prostoru celotnega Prekmurja oziroma Ogrskega dela nekdanje monarhije Avstro-Ogrske. V judovski šoli je bilo v času njenega delovanja urejeno tudi stanovanje za rabina. Zato so jo domačini pogosto imenovali "rabinova hiša".

Zgradba lendavske judovske šole je bila eden najpomembnejših in tako rekoč edini ostanek tovrstne judovske dediščine na Slovenskem. Preživela je čas do druge svetovne vojne in tudi kratkotrajno nemško ter od 17. aprila 1941 še madžarsko okupacijo. Kot zgradba in ostanek judovske preteklosti v mestu je ostala tudi po drugi svetovni vojni, ko je Lendava postajala mesto brez Judov, saj je deportacije in taborišča preživela samo peščica judov. Judovske skupnosti, ki bi skrbela za sinagogo in za nekdanjo šolsko zgradbo ni bilo več. Zgradbo je najedal zob časa in to je bila velika škoda. Stavba se je tako rekoč sama zrušila vase, ko so potekala zemeljska dela za začetek gradnje moderne Gledališke in koncertne dvorane - kulturnega doma v Lendavi. Pred tem so mnogi gradbeni strokovnjaki in inšpektorji opozarjali na to nevarnost. Če bi njihova opozorila pravočasno upoštevali, bi zgradbo lahko ohranili in zavarovali. Urbanistični inšpektor je že leta 1995 opozoril, da se je zaradi gradnje novega kulturnega doma v Lendavi ob izkopu gradbene jame, približno dva metra od stene judovske šole, porušil jugozahodni zid te šole. Zunanji zid in del ostrešja se ob izkopu gradbene jame za novi kulturni dom skoraj zagotovo ne bi porušila, če bi pravočasno zavarovali izkop, a to ni bilo izvedeno.

Objekt so po letu 1945 uporabljali za različne namene in nobeden od uporabnikov ga ni vzdrževal. Za takšno stanje nosijo svoj del krivde predvsem lokalne (občinske) oblasti in deloma tudi domače kulturne ustanove, saj so bile do objekta judovske šole dokaj brezbrižne. Svetla izjema so bili posamezniki, ki so se zavedali njenega velikanskega kulturnozgodovinskega pomena v lokalnem in v širšem prostoru. Med njimi je treba posebej omeniti prizadevanja takratnega vodje Območne izpostave sklada za ljubiteljske kulturne dejavnosti Lendava Rajka Stuparja. Žal je skupaj s še nekaterimi kulturnimi delavci ostal osamljen in kljub argumentiranim opozorilom prezrt.

Farsa, ki jo je težko razumeti

Dogajanje okoli nekdanje judovske šole v Lendavi je svojevrstna farsa, ki meče slabo luč mnogih odločujočih dejavnikov do te neprecenljive judovske dediščine. Na pomen objekta in na nujnost sprejetja učinkovitih ukrepov za njegovo trajno zaščito je dalj časa resno opozarjal predvsem Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor. Del krivde in odgovornosti za rušenje objekta leži tudi na takratnem lendavskem županu Jožefu Koconu. Občina za rušenje nikoli ni imela ustreznega dovoljenja Upravne enote Lendava. Zato je bila zoper župana uvedena preiskava in sprožen pravni postopek, saj je po mnenju tožilstva s tem storil kaznivo dejanje poškodovanja ali uničenja stvari, ki so posebnega ali zgodovinskega pomena. Kot je v zagovoru pred preiskovalno sodnico navedel Kocon, je kot župan Občine Lendava res sprejel odločitev, da se odstranijo ruševine stare "židovske" šole v Lendavi. V zagovoru je jasno navedel, da se je zgradba do dveh tretjin v resnici porušila že sama ob izkopu gradbene jame za novi kulturni dom, dodatno pa še leta 1998 zaradi obilnih snežnih padavin. Novembra 1998 so delavci, ki so opravljali javna dela za Občino Lendava, začeli odstranjevati kritino na objektu nekdanje judovske šole. To je bil začetek rušenja, ki ga je nato januarja 1999 opravil samostojni podjetnik Jožef Hozjan. Izgovori, da ni bilo mogoče ukrepati drugače, so iz trte izviti, sploh, ker niso prisluhnili strokovnim argumentom in opozorilom strokovnjakov Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor.

Predstavnica tega zavoda Neva Sulič Urek je javno opozarjala, da se za ohranitev lendavskih judovskih spomenikov zavzema tudi mednarodna javnost. V obsežnem arhivskem fondu so tudi pisni predlogi posameznikov, da bi lahko v zgradbi judovske šole uredili Judovski muzej Prekmurja. Občina Lendava je vse to prezrla in je v svojih ugovorih, ki so vsi dokumentirani, prvenstveno navajala in ponavljala, da je v letih 1995, 1996 in 1997 vodila velike aktivnosti za rekonstrukcijo omenjenega objekta. K že zapisanemu so še dodali, da so ničkolikokrat vodili razgovore z "židovsko skupnostjo" zaradi financiranja rekonstrukcije zgradbe, vendar "niso kazali nobenih interesov". Te skupnosti pa v Lendavi že dolgo več ni bilo. Lendavsko judovsko šolo je leta 1999 dokončno pogoltnil zob časa in brezbrižnosti (ne)odgovornih do tega bisera in edinstvene judovske dediščine.

Ob 80. obletnici množičnih deportacij lendavskih in ostalih prekmurskih Judov v taborišča smrti je bila 26. aprila v lendavski Sinagogi spominska slovesnost, na kateri je poleg mnogih uglednih gostov sodelovala tudi slovenska predsednica dr. Nataša Pirc Musar. Kot slavnostna govornica je spomnila na izgon tedanjega judovskega prebivalstva iz Lendave in širšega Prekmurja. "Redki so preživeli in zelo malo se jih je odločilo vrniti v domači kraj. Šest milijonov judovskih žrtev holokavsta je večni opomin človeštvu, kam lahko vodita nestrpnost in sovraštvo do drugega. Danes, 80 let pozneje, se zdi, da to zlo postaja del vsakdana. Ponovno smo priče nesprejemanja drugačnega."

Spominska slovesnost z odkritjem spominske plošče na mestu nekdanje judovske šole je bila polna simbolike in dostojanstvenega spominjanja na ljudi, ki so v Lendavi in v celotni pokrajini ob Muri pustili vidne in globoke sledi. S tem dejanjem se je v javni in zgodovinski spomin vrnila tudi nekdanja lendavska judovska šola, ki je bila porušena leta 1999 kot edinstveni biser judovske dediščine na Slovenskem. Odkrila sta jo predsednica dr. Nataša Pirc Musar in lendavski župan Janez Magyar. S tem tudi pietetnim dejanjem je dolg do nekdanjih someščanov poravnan. Ne smemo namreč pozabiti, da toliko judovskega, kot se je ne glede na "sramotno porušitev" nekdanje judovske šole vendarle ohranilo v Lendavi, ni nikjer na Slovenskem. Sinagoga, po obnovi v drugi polovici 90. let minulega stoletja in uradno odprta 20. septembra 2002 z Muzejem holokavsta, judovsko pokopališče v Dolgi vasi in tlakovci spomina pred hišami v nekdanji Glavni ulici, kjer so nekoč živeli lendavski Judje, je neprecenljiva dediščina. S svojim izročilom in sporočilom potrjuje zgodovinsko vlogo in pomen Judov v Lendavi in v celotnem Prekmurju. Povsod so pustili globoke sledi.