Iščemo može za tvegano potovanje. Majhna plača. Strašen mraz. Dolgi meseci popolne teme. Stalna nevarnost. Varen povratek vprašljiv. Čast in priznanje v primeru uspeha.

S takim oglasom naj bi bil britanski polarni raziskovalec Ernest Shackleton iskal moštvo za eno od svojih odprav na Antarktiko. Pravzaprav ni jasno, kdaj in kje je bil oglas objavljen, in niti, ali je res Shackleton njegov avtor. Vendar pa zapisano na najboljši možen način združuje vse značilnosti polarnih odprav v takratnem "herojskem" obdobju raziskovanja Antarktike. V njem je s svojim neustrašnim potovanjem v majhnem čolnu sredi pozne polarne jeseni, da bi rešil svoje v ledu ujete može, neizbrisen pečat pustil tudi pred sto leti umrli Ernest Shackleton.

Bil je anglo-irskega rodu, rodil se je 15. februarja 1874 v Kilkei na Irskem, odraščal je v okolici Londona. Bil je nemirnega duha in se je že pri 16 letih pridružil trgovski mornarici, pri sedemindvajsetih pa je leta 1901 odplul na prvo antarktično odpravo. To je bilo obdobje začetnega raziskovanja ledenega kontinenta, ki se je kasneje stopnjevalo v neizprosen boj za osvojitev južnega tečaja. Že na svoji prvi odpravi je Shackleton, tretji častnik na ladji Discovery znamenitega kapitana Roberta Falcona Scotta, dosegel 82 stopinj južne širine, potem pa ga je Scott, domnevno zaradi zdravstvenih težav, nekateri pa sumijo, da zato, ker je bil med možmi bolj priljubljen kot vodja, poslal domov. Na naslednji odpravi v letih 1907-1909 je Shackleton s še tremi tovariši prišel do 88 stopinj južne širine, le 180 kilometrov do tečaja, dlje kot kdorkoli dotlej. Po vrnitvi ga je kralj Edvard VII. povzdignil v viteza.

Potem ko je bil leta 1911 osvojen južni tečaj (v tekmi med Norvežanom Roaldom Amundsenom in Britancem Scottom je bil hitrejši Norvežan, na južnem polu je stal 14. decembra 1911, Scott ga je dosegel 17. januarja 1912 in med vrnitvijo skupaj z vsemi člani odprave umrl zaradi lakote in mraza), je Shackletonu ostal le še en velik izziv: prečenje Antarktike preko južnega tečaja. Ta projekt je prvi napovedal škotski raziskovalec William Speirs Bruce, vendar mu ni uspelo pridobiti finančne podpore. S podobnim načrtom je Evropo maja 1911 zapustil nemški raziskovalec Wilhelm Filchner, vendar je decembra 1912 iz Južne Georgie prispela novica, da njegova odprava ni uspela.

Vsi so preživeli

Shackletonova Imperialna transantarktična odprava je iz Anglije odplula leta 1914. Njen cilj je bil prečiti Antarktiko od kraja pristanka v bližini zaliva Vahsel na južni strani Weddellovega morja in zatem preko južnega tečaja nadaljevati do Rossovega otoka na nasprotni strani celine. Pot bi bila dolga 2900 kilometrov.

Ladja z imenom Endurance (Vzdržljivost), ki se je kasneje izkazalo za zelo pomenljivo, je ob prisotnosti tedanjega prvega lorda admiralitete Winstona Churchilla odplula iz Anglije 8. avgusta 1914, Shackleton se je odpravi pridružil konec septembra v Buenos Airesu. V Weddellovo morje so zapluli 5. decembra in že kmalu opazili prve ledene plošče. 19. januarja 1915 je Endurance ostala popolnoma ukleščena v morskem ledu, ki jo je naslednje mesece počasi nosil proti severu. Shackleton je upal, da bodo prezimili na ladji in s poletjem, ki na južni polobli nastopi septembra, nadaljevali potovanje. A pritisk ledu in ledene plošče, ki so se lomile ob ladji, so jo drobili in vse bolj uničevali. 24. oktobra 1915 je Shackleton izdal ukaz, naj posadka zapusti ladjo, ki je 21. novembra dokončno izginila pod gladino.

Možje so se utaborili na ledu in upali, da jih bo plavajoč led odnesel v bližino katerega od otokov. Ker so to ni zgodilo, so se 9. aprila 1916 vkrcali v tri rešilne čolne in se po petih dneh viharne plovbe izkrcali na Slonjem otoku (Elephant Island), 557 kilometrov od točke, kjer se je Endurance potopila. Po 497 dneh so spet stopili na trdna tla. A bili so na nenaseljenem otoku, daleč od vsake civilizacije in daleč od plovnih poti. Upanja, da jih bo tam kdo našel, ni bilo. Zato se je Shackleton odločil, da bo z najtrdnejšim od treh čolnov in še petimi možmi skušal doseči 720 navtičnih milj (okoli 1330 kilometrov) oddaljeno Južno Georgio, kjer je bila postaja kitolovcev. Z zalogami hrane za le štiri tedne so odpluli 24. aprila 1916. Petnajst dni so pluli po viharnem Južnem oceanu, preden so 8. maja le zagledali otok. To izjemno potovanje skozi viharni Drakov preliv v 6,7-metrskem čolnu v pozni antarktični jeseni je do danes ostalo neprekosljiv dosežek.

A rešeni še niso bili. Pristali so na nenaseljeni južni strani, do kitolovcev na severni obali so morali s skromno opremo prečkati še dotlej nepreplezan gorski hrbet, poln ledenikov, ki poteka po sredini otoka. Shackleton je s seboj vzel dva moža in po 36 urah in 51 prehojenih kilometrih prišel do ljudi. Takoj je odplul po tri može, ki so ostali na drugi strani otoka, 22 članov posadke, ki so čakali na Slonjem otoku, pa je po treh neuspelih poizkusih 30. avgusta 1916 rešila čilska ladja Yelcho. Vsi so bili živi, tako da je dveletno odisejo preživelo vseh 28 mož z ladje Endurance, kar je bilo skoraj neverjetno. Številne podrobnosti z odprave je ujelo oko filmske kamere in fotoaparata, saj je bil med posadko tudi fotograf. Prav tako so vestno pisali dnevnike odprave, ki so bili skrbno hranjeni in so še danes ohranjeni.

Pozabljen in znova odkrit

Leta 1921 je Shackleton odplul na še eno antarktično odpravo, vendar je za posledicami srčnega napada 5. januarja 1922 umrl na krovu svoje ladje Quest (Iskanje) prav ob obali Južne Georgie. Ladja z njegovim truplom se je že vračala v Anglijo, ko so dobili sporočilo njegove vdove, naj bo Shackletonovo zadnje počivališče na Južni Georgii. Tam so ga pokopali 5. marca 1922. Shackletonova smrt je pomenila konec "junaške dobe" raziskovanja Antarktike, obdobja odkritij, za katero so bile značilne odprave s ciljem geografskega in znanstvenega raziskovanja na večinoma neznani celini brez prednosti sodobnih načinov potovanja ali radijske komunikacije. Po smrti je bil Shackleton za razliko od tovariša in tekmeca Scotta dolga desetletja pozabljen. Znova so ga "odkrili" šele v drugi polovici 20. stoletja, ko je postal in ostal vzor vodenja v ekstremnih okoliščinah.

Raymond Priestley, eden od Shackletonovih sodobnikov, je v nagovoru Britanski akademiji znanosti leta 1956 dejal: "Scotta za znanstvene metode, Amundsena za hitrost in učinkovitost, toda ko se zgodi katastrofa in upanje izgine, pokleknite in molite za Shackletona." To je, sicer nekoliko drugače, zapisal že Apsley Cherry-Garrard, preživeli član iz Scottove odprave na južni tečaj, v svojih leta 1922 izdanih spominih Najhujše potovanje na svetu.