Pohorje naj končno postane naravni park: Posebnosti, zaradi katerih je tako pestro

Pohorje je največje in najbolj izrazito pogorje severovzhodne Slovenije in sodi v alpski svet. Je sestavni del Vzhodnih Alp in južni odrastek večjih sester Svinške planine in Golice. Umeščeno je v pokrajino med Dravogradom, Mariborom, Slovensko Bistrico in Zrečami. Glavna pohorska slemena leže v smeri vzhod-zahod. V dolžino meri kakih 50 kilometrov, v širino do 25, njegova površina pa je dobrih 80.000 hektarjev. Razpon nadmorskih višin sega od 300 metrov na prehodu Dravskega polja v prva pobočja pri Hočah, do 1543 metrov na Črnem vrhu, ki je najvišja točka Pohorja. Po osnovni vodni razdelitvi sodi Pohorje v celoti v donavsko ali črnomorsko povodje, po podrobni razdelitvi pa 90 odstotkov pohorskih voda odteka v Dravo, le kakih 10 odstotkov, Paka s pritoki, jih sodi v Savsko porečje.

Prav zaradi specifične nepropustne geološke podlage se je na Pohorju razvilo najgostejše in najstanovitnejše vodno omrežje v Sloveniji. To je njegovo posebno bogastvo v primerjavi z drugimi slovenskimi območji, kar dve tretjini Slovenije sta namreč na propustnih kraških tleh, kjer voda hitro ponikne v podtalje, veliko vodotokov ima lastnosti ponikovalnic. Žal so pohorski potoki zaradi te ugodne hidrološke lastnosti v devetdesetih letih prejšnjega stoletja postali cilj mnogih investitorjev gradnje malih hidroelektrarn. Dolgoročni negativni vplivi na naravo in na gospodarjenje z vodami se zdaj kažejo v pravi podobi. Struge potokov so skoraj prazne, ker je večina vode po cevovodih speljana na turbine. Jezovi niso prehodni za vodne živali in preko njih ne teče biološki minimum. Poslabšali so se pogoji za domorodne potočne postrvi in posledično tudi za vidro, ki v takih razmerah nima več hrane.

Pet posebnosti pohorske narave

Pohorje gradita dva osnovna tipa kamnin: metamorfne in magmatske kamnine. Prve so preko 400 milijonov stari paleozoiski skrilavci, ki predstavljajo najstarejše kamnine na površju Slovenije. Najznačilnejše kamnine med njimi so gnajs, blestnik, eklogit, amfibolit in serpentinit. Te grade pohorsko obrobje in večji del pobočij. Osrednji del pohorske gmote pa tvorijo veliko mlajše magmatske kamnine. Nastale so pred dobrimi 18 milijoni let. Takrat se je magma dvignila iz globin in privzdignila paleozoisko površje, ki pa ga ni predrla in se razlila po pobočjih, ampak se je pod površino postopoma ohladila in spremenila v kamnino, ki jo danes imenujemo granodiorit, starejše ime je granit. V slemenih zahodnega Pohorja je nastala nekoliko drugačna kamnina dacit. Zaradi umirjenega tektonskega delovanja so se razvile tudi blage reliefne oblike: položna slemena in kopasti vrhovi na zahodu in planotasto izoblikovano površje na vzhodu. Saj jih poznamo, ta položna travna in gozdna slemena, kjer je korak tako mehak in pomirjujoč. Skupna značilnost predstavljenih kamnin je, da so že po naravi kisle in da v procesu preperevanja dajejo v kombinaciji s humusom kislo prst. Prav kislost in pomanjkanje karbonatov sta pedološki značilnosti, na katerih so se razvile posebne kisloljubne rastlinske združbe, tako gozdne kot travniške in naskalne. V osebno izkaznico Pohorja sodijo še barja in močvirja. Šotna barja, kot so Lovrenško in Ribniško jezerje, so najbolj južna barja evropskega alpskega ozemlja.

S povezovanjem petih osnovnih značilnosti Pohorja prepoznamo njegovo dobitno kombinacijo, zaradi katere je tako posebno in pomembno v slovenskem in širšem prostoru. Najprej je tu geografski položaj v obrobju alpskega sveta, ki proti vzhodu prehaja v panonski svet, proti jugozahodu pa v dinarskega. Na drugem mestu je že omenjena geološka sestava, ki pogojuje nepropustnost za površinske vode ter nastanek kisle prsti in usmerja številne življenjske procese. Sem sodi tudi značilni pohorski relief s slemeni, kopastimi vrhovi in planotami. Kot tretje lahko omenimo hidrološke značilnosti, ki so pogojene z nepropustno kamninsko podlago. Zato so se na Pohorju razvila številna mokrišča v obliki izvirov, povirij, potokov, močvirij in barij, ki jih najdemo tudi na najvišjih slemenih. Na četrtem mestu omenjamo specifično kisloljubno in vlagoljubno rastlinstvo, na petem pa živalstvo, in to tiste živalske skupine, ki so vezane na vodno okolje. Med žuželkami so to vrbnice, mladoletnice in kačji pastirji, ki imajo vodne ličinke, med vretenčarji pa dvoživke. Vse, kar se je torej razvilo v teh posebnih pohorskih razmerah, ekološki sistemi, življenjska okolja, rastlinske in živalske združbe ter vrste, je posebno in prilagojeno tem razmeram. Vsa ta pestrost predstavlja drugačnost od prevladujočega karbonatnega okolja v Sloveniji in ga neizmerno bogati.

Divji petelin, ruševec, mali skovik, koconogi čuk in črna žolna

Od vstopa v EU imamo tudi v Sloveniji območja Natura 2000. To so posebna ohranitvena območja, ki jih določijo države članice Evropske unije na osnovi dveh evropskih direktiv, direktive o pticah in direktive o habitatih. Stare članice so tak program sprejele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, območja Natura 2000 so določile do leta 2000 kot pomembno naravovarstveno dejanje ob prehodu v novo tisočletje. Za vse nove članice je določitev območij Natura 2000 ena od pridružitvenih obveznosti. Slovenija je ta območja določila konec aprila leta 2004.

Taka območja so tudi na Pohorju. Območje, ki je namenjeno ohranjanju ptic, se razprostira v glavnem nad višino 1000 metrov nadmorske višine, njegova oznaka je ID 5000006 Pohorje. Na zahodu se prične s Kremžarjevim vrhom in se nadaljuje proti vzhodu, tako da vključuje Kope in celotno sleme zahodnega Pohorja do Lovrenških jezer in Rogle, v nadaljevanju še planoto osrednjega Pohorja in sega proti vzhodu približno do mariborskega razglednika. Območje je prednostno namenjeno ohranjanju desetih vrst ptic, od katerih so za ovršje Pohorja značilne divji petelin, ruševec, mali skovik, koconogi čuk in črna žolna.

Po drugi direktivi so določena ogrožena življenjska okolja (habitatni tipi) ter rastlinske in živalske vrste (razen ptic), ki so ogrožene v Sloveniji in na ozemlju držav EU. To območje, imenovano ID 3000270 Pohorje, sega ponekod tudi pod 1000 metri nadmorske višine. Na zahodu se prične na Ribniškem sedlu in poteka proti vzhodu podobno kot območje za ptice, na vzhodu pa sega približno do Bellevueja. Obe območji se v velikem delu površine prekrivata in za njihovo upravljanje veljajo varstvene in razvojne usmeritve. Na Pohorju je še nekaj manjših območij Natura 2000. To so zgornja Drava s pritoki, kjer so vključeni pritoki Drave s pohorske strani, Kramžarjev in Barbarski potok na zahodu ter dolina Bistrice in Polskave na vzhodu.

Borovničev mnogook na pohorskih planjah

Poseben pomen med življenjskimi okolji Pohorja imajo visokogorska travišča na slemenih zahodnega Pohorja, ki jim pravimo planje. Za njih je značilna vrsta trave volk ali volčič, navadni volk Nardus stricta, združbo pa imenujemo vrstno bogato volkovje na silikatni podlagi. O zgodovini in nastanku planj ne vemo veliko, na osnovi arhivskih virov sklepamo, da so fevdalna gospostva imela posesti tudi na ovršju Pohorja in so jih uporabljali kot pašne planine, nastale pa naj bi s krčitvijo gozdov. Iz tega obdobja izvira ime Planinka za območje zahodno od Lovrenških jezer, kjer so planje še danes ohranjene. To tezo o nastanku planj imenujemo srednjeveška teza. Če naj bi pašniki nastali s krčitvijo gozdov, bi to pomenilo, da je bilo ovršje pred tem v celoti gozdnato. Če je bilo tako, pa se pojavlja vprašanje, ki ga zastavlja današnji živi svet planj. Najdemo namreč kar nekaj rastlinskih in živalskih vrst, ki so ostanki ledenodobnega življenja. Ali bi te vrste lahko preživele obdobje ogozditve? Nekatere gotovo ne. Zato lahko srednjeveški tezi dodamo še ledenodobno tezo nastanka planj, ki pravi, da so planje v obliki alpinske tundre obstajale neprekinjeno še iz časa zadnje ledene dobe. Izziv za mlade raziskovalce, da preverijo veljavnost obeh tez.

Pohorske planje so bile že pred desetletji prepoznane kot posebna vrednota, ki je ogrožena in jo je vredno in treba ohranjati. V zadnjih letih je na njih potekalo več mednarodnih projektov, ki so skušali najti odgovore na današnje možnosti sonaravnega in trajnostnega urejanja planj. Zdaj poteka projekt Pohorka, s katerim se poskuša izboljšati stanje travišč ter ogroženih rastlinskih in živalskih vrst. Društvo Narava Pohorja na planjah že devet let opravlja monitoring borovničevega mnogooka, ki obsega spremljanje stanja travišč in številčnosti teh zanimivih metuljev iz družine modrinov, ki imajo tukaj edino nahajališče v Sloveniji. Rezultati žal kažejo hitro upadanje njegove številčnosti, kar nam pove, da je s planjami nekaj narobe.

Voli, volčič, kose in žlajfi

Planje so bile vedno tesno povezane z načinom življenja in dela na višinskih kmetijah, temelj hribovskega gospodarjenja pa so bili že od nekdaj voli. Kot vprežne živali so bili nepogrešljivi pri raznih delih na kmetijah in v gozdu, s prevozništvom so lastnikom omogočali tudi dodatni zaslužek. Skratka, brez volov v hribih ni bilo preživetja. Kmetje so večino zemlje v bližini bivališč namenili pridelovanju hrane za številčne družine, primanjkovalo pa jim je travniških površin za živinsko krmo. Zato so imeli potrebo po dodatnih košnih površinah na planjah, ki so bile večinoma v lasti veleposestnikov.

Košnja je potekala običajno v začetku avgusta, kosilo se je seveda na roke.

Nakošeni volčič so spravljali domov večinoma z žlajfi. To so vozne naprave, ki so obsegale sprednjo polovico voza (podel), na katero sta bila pritrjena dva dolga droga, ki sta se z zadnjim delom vlekla po tleh. Na žlajfe so naložili volčiča in ga po strmih kolovozih z voli odpeljali domov. Na sezono je posamezna družina spravila domov po deset in več žlajfov volčiča. Tak način gospodarjenja s planjami je potekal dolga stoletja brez večjih sprememb. V letih od 1960 do 1970 se je uveljavila gozdna in kmetijska mehanizacija, ceste, traktorji in kamioni, volov pa nenadoma nihče več ni potreboval. S tem je zamrla tudi košnja planj, ki so se pričele hitro zaraščati.

Uničujejo tisti, ki naj bi imeli naravo radi

Na vprašanje, kaj danes ogroža naravo Pohorja, je z eno besedo odgovor intenziviranje. Vse dejavnosti, ki smo jih počeli v preteklosti, počnemo tudi danes, ampak veliko bolj intenzivno in na večjih površinah. Začnemo lahko pri fosilnih gorivih. Njihova poraba je vsak dan večja in vedno več je škodljivih izpustov. Vse, kar pošljemo v ozračje, se spira s padavinami, kopiči v zemlji in vodi ter spreminja pogoje življenja. To se dogaja tudi v najbolj občutljivih ekoloških sistemih, kot so šotna barja in jezera, pa tudi v vodozbirnih območjih pitne vode.

V gozdarstvu se je pojavila strojna sečnja in spravilo s težko mehanizacijo, za katero ostane v gozdovih pravo razdejanje. Najslabše pri tem jo odnesejo gozdna tla. V kmetijstvu je intenziviranje povzročilo izgubo cvetočih travnikov. Ti so bili pred 25 leti nekaj običajnega, danes pa so postali prava redkost. Ko tradicionalne, dvakrat letno košene travnike intenziviramo - kosimo petkrat letno, gnojimo z gnojnico in pokošeno travo baliramo -, jih spremenimo iz cvetoče preproge v zeleno puščavo. Izginejo cvetoče rastline, zdravilna zelišča, čebele, metulji in druge žuželke, travniške ptice, tak travnik v nekaj letih izgubi večino svoje vrstne pestrosti. Tudi energetika je dodala svoj delež. Živalstvo pohorskih potokov je že plačalo visoko ceno ob izgradnji malih elektrarn, zdaj pa naj bi sredi pohorskih planjav nastala še polja vetrnih elektrarn. In tu je seveda turizem. V stoletju razvoja si je pridobil vedno več prostora in s svojo intenzivnostjo ustvarja vedno večji pritisk na naravo. Sledijo še množice obiskovalcev, ki po vedno daljši mreži prometnic z motornimi vozili dosežejo še zadnje kotičke divjine. In vse to iz ljubezni do narave?! Pa štirikolesniki, terenski motorji, motorne sani! Bi lahko še našteval, a je že povedanega dovolj.

Za enotno upravljanje na Pohorju

Osrednje razvojno vprašanje je, kako upravljati z naravnimi viri, da bomo ohranili njihovo ugodno stanje ali ga izboljšali tam, kjer je bilo poslabšano. Naravni viri so v tem primeru vsa naravna in kulturna dediščina ter vsa varovana in zavarovana območja narave. In kako to doseči v pohorskih razmerah velike razdrobljenosti: 16 občin, sedem občinskih uprav, sedem upravnih enot, tri regionalne razvojne agencije, tri statistične regije, številne državne strokovne službe, nadzorne in inšpekcije službe, množica lastnikov in še veliko drugega? Cela vrsta deležnikov je, od katerih ima vsak svoje interese in svoje poglede na sedanjost in prihodnost. Rešitev v takih primerih je enotno upravljanje, preizkušen model za doseganje tega cilja pa je ustanovitev naravnega parka.

Slovenija ima z naravnimi parki kar nekaj izkušenj, imamo en narodni park, tri regijske in okrog 40 krajinskih parkov. Pohorje bi se pridružilo tej družini parkov kot četrti regijski park. Dosedanje izkušnje kažejo, da so parki prava rešitev. Odločilno prispevajo k ohranjanju narave, hkrati pa dajejo prostor za nekatere gospodarske dejavnosti v tistem obsegu in na tiste načine, ki so združljivi s cilji in namenom ustanovitve parka. Največja dodana vrednost parka so blagovna znamka, skupno upravljanje, naravovarstveni nadzor in znani vir financiranja. Ob lanski stoletnici spomenice smo beležili tudi stoletnico prvih pobud za zavarovanje Pohorja. Šele po letu 1959, ko je bil ustanovljen Zavod za spomeniško varstvo Maribor, so se izboljšale razmere za varstvo narave, tam je bil od leta 1965 Mirko Šoštarič zaposlen kot prvi naravovarstvenik severovzhodne Slovenije. Leta 1978 sem se tudi sam zaposlil na tem zavodu in se aktivno vključil v naravovarstvena prizadevanja. Leta 1987 so izdelali prve strokovne osnove za ustanovitev parka, zdaj je v obravnavi že četrta različica. Upamo, da bo ustanovitev parka tokrat uspela in da bo za ohranjanje narave Pohorja končno nastopilo bolj optimistično obdobje.