Piratski metal je besedna zveza, ob kateri številni poznavalci metalske scene zastrižejo z ušesi. Gre za prijetno čudaško zlitje poskočne ljudske glasbe z distorziranimi kitarami in hitrejšimi bobnarskimi ritmi. Vodilni predstavniki tega na trenutke celo absurdnega žanra so škotski Alestorm, ki so se minuli teden mudili v ljubljanski Cvetličarni. Vse od leta 2004 prisegajo na poskočne napitnice. Lirično so se v začetku lotevali bolj ali manj pomorskih tematik in gusarskih zgodb, skozi kariero pa je njihova ladja priplula v nekoliko bolj bizarne vode, kjer lahko njihova besedila opišemo kot sila preprosto "komedijo absurda". Za krmilom te neustavljive piratske ladje stoji frontman Christopher Bowes, s katerim smo si nekaj bizarnih besed pred koncertom v Ljubljani izmenjali tudi mi. Kot se za band njihovega kova spodobi, je tudi spodnji intervju malce nenavaden, na trenutke celo absurden in prežet s cinizmom.

Člani skupine Alestorm ste od leta 2004 prepluli že domala vse oceane tega sveta. Kateri je vaš najljubši?

Brez dvoma je to Ocean Colour Sea (angleška rock skupina, ustanovljena leta 1986, op. a.).

Kateri pa najbolj slan?

V slanosti pa nobeno morje ne more konkurirati Ocean Drive, sicer skladbi zasedbe Lighthouse Family (smeh).

Prosim za malo resnosti. Svetu še niste naklonili nobene božične skladbe. Čemu?

Pred leti smo na eni izmed ekskluzivnih singlov izdali skladbo Christmas with Alestorm. Roko na srce, pesem ni zares božična. Gre za preprosto kompozicijo z zgodbo o tem, kako radi pijemo rum. Božičen je torej samo naslov.

Vedno ste bili izjemno kreativni. Sploh, ko se približamo pivskim navadam. Nam lahko pripravite recept za koktajl z imenom Alestorm?

Joj, ravno včeraj smo zašli v enega izmed ljubljanskih koktajl barov. Kot bi vedeli, smo pristali ravno v gostilni s piratsko tematiko. Ironično, kajne? Naročil sem koktajl z imenom Girls just want to have fuck (Punce želijo samo seks). Bil je popolnoma modre barve. Najbrž bi mi ta recept kar odgovarjal. Naj bodo v koktajlu rum, Bailey's, Blue Curacao in pomarančni sok.

Ko sva ravno pri gostilnah. Na vašem prvem albumu ste javnosti predstavili skladbo Nancy the Tavern Wench. Gre za resnično osebo?

Ne boš verjel, ampak res gre za resnično osebo. Tudi gostilna, o kateri pojemo, je resnična. Nahaja se v Perthu na Škotskem, začuda ravno zraven našega takratnega prostora za vaje. Kot si lahko predstavljaš, smo v gostilni preživeli več časa kot v sami vadnici. Kakorkoli, Nancy je gostilno prodala neki drugi gospe. Mislim, da ji je ime Betty. Grozno, kajne?

Srce se mi para (smeh). Kot vidimo, vaše ustvarjalnosti ne zmanjka niti na besedilnem področju. Če se poglobiva v besedilo pesmi Cannonball. Kako lahko verza "topovsko kroglo si potisni v vulvo" in "penis vstavi v mikser" obstajata v istem konceptualnem okvirju?

Vedno smo se trudili biti kar se da inkluzivni, zato pojemo o mučenju tako moških kot žensk.

A je tu govora o sodobnem, električnem mikserju?

Kakopak. Takim, s katerim lahko naredimo granito.

Torej je lirski subjekt v vaši pesmi postavljen v sodobnost. A še zmeraj ostaja nekaj nejasnosti. Dandanes je najbrž težko dobiti topovsko kroglo, kajne?

Če lahko dobimo topove, lahko dobimo tudi krogle. Že nekaj časa razmišljam, da bi si enega omislil. Veš, iz Škotske sem se preselil v Ameriko. Amerika je dežela tisočerih priložnosti. Topovske krogle lahko dobiš na vsakem koraku. Tudi v lekarni. Nekateri pravijo, da so topovi izredno nevarni in se včasih kar sami sprožijo. Kot vidiš, sem eno roko že skoraj izgubil, zato topov še nekaj časa ne bom kupoval (smeh).

Za trenutek se vrniva k mikserjem. V kakšen mikser bi pa vi vtaknili svoj penis? Bi ga sploh?

Hm, začenjam razmišljati o mikserju v svoji domači kuhinji. Takih sadomazohističnih igric se najbrž ne bi šel. A če že moram, bi si najbrž omislil velikanski mikser, v katerega bi lahko spravil celo svoje telo in se nato zmiksal v koktejl. Glede na glasbo, ki jo izvajam, bi to lahko pojmovali kot estetski samomor.

Na tem mestu morava poudariti, naj bralci tega intervjuja takih stvari ne počnejo doma.

Nikakor. Glasba nam dopušča, da o tem pojemo. Nikakor pa tega ne bi počeli doma. No, razen če (smeh) ...

Skočiva raje k resnejšim tematikam. Kakšna je prihodnost Evropske unije?

Roko na srce, mi je popolnoma vseeno. Škotske že nekaj časa ni več v EU, sam sem pa pobegnil v ZDA. Ostali fantje iz skupine so se družno odločili postati Irci, predvsem zaradi lažjega dostopa do Evrope na turnejah in drugih koncertnih aktivnostih. Za glasbenika z Otoka Brexit ni bil najboljša odločitev. Na turnejah se tako prvotno ukvarjamo z obilico papirologije in nepotrebne birokracije, šele nato nastopi glasba in nastopanje.

Kako se na tej turneji soočate z birokracijo? Kako se počutite v Sloveniji, vam je všeč?

Za zdaj se ni pripetilo še nič hujšega. Slovenija je super! Ko smo prečkali mejo z Avstrijo, smo nekaj ur preživeli na bencinski črpalki, kjer smo kupili steklenico vodke in občudovali mimoidoče avtomobile (smeh). Zvečer smo si ogledali Ljubljano in se pozabavali v centru mesta. Danes sem imel pa še lepši dan. Šel sem v bolnišnico. Noro!

Uf, o slovenskih bolnišnicah je dandanes veliko govora. Kakšna je vaša izkušnja?

Odlična. Neprimerljivo boljša kot v nemški bolnišnici, v kateri sem se mudil pred tremi dnevi. Ne vem točno, v katero bolnišnico so me poslali na slikanje roke, a videti je, kot bi bila iz prihodnosti. Najbolj me je pa razveselila vsota na izdanem računu. Bistveno nižja je bila kot tista v Nemčiji, ameriških položnic pa raje ne bi komentiral (smeh).