(POGOVOR) Gregor Preac: Kjer cveti nasilje, rož ne opaziš

Gregor Preac je imel v januarju v Univerzitetni knjižnici v Mariboru razstavo aforizmov s karikaturami Mitje Valentana "Sliko vojne ni lahko sestaviti, ker je vse razbito. Vojna govori vse jezike sveta, samo jezika ljubezni ne." Njegovi aforizmi so protivojni. "Kjer cveti nasilje, rož ne opaziš. Na olimpijskih igrah bi morali uvesti disciplino preskakovanje vojne. Še tako neobičajna vojna ima običajne morilce. Želje vojakov niso zaželene." Je avtor osmih knjig, ugank, pesmi, misli, kratkih zgodb za odrasle in otroke, naslovi so Vesoljne sanje, Žuganke, Poljub z noskom, Abeceda Živžav, Ra-ta-ta Ruanda, Buganda Nilski konj, prevaja nepalsko in drugo poezijo za literarne revije, je novinar, publicist, popotnik, fotograf in aforist ... Na izid čaka še nekaj pravljic - slikanic z originalnimi risbami iz Afrike, novinarsko in publicistično delo, radijske pravljice o Medvedku in prijateljih na RTV Slovenija. Je avtor preko 15 fotografskih razstav, največ z obrazi otrok s svojih potovanj. Aforizme piše zadnja tri leta.

Samo mir naj bo, pa bomo imeli vse, je že moja babica govorila. Sem si kot otrok mislil, da je patetična, vojn pri nas in v naši bližini ne more biti. Zdaj pa vse več ljudi išče mir in prosi zanj. Tudi vi.

Potujem po svetu in svetovih, sem med ljudmi različnih ver, kultur, največ miru je med tisočletnimi drevesi in med divjimi živalmi, na primer v Ugandi ob jezeru Edvard, kjer so sloni, povodni konji, plamenci. Ja, iščem mir. AI, High Tech, TV, supermarketi ga nimajo. In od tod potem vojne, proksi vojne, zaslužkarstvo. Vojne so zdaj res vse bližje in bližje in v nas. Doma, v sobi, v družini.

Razstavo svojih aforizmov ste naslovili OROŽARJI SO ZLO, NATO JE VOJNA, napisano z velikimi črkami, "da si lahko vsak sam naglas postavi na a ali o ali na oboje".

Namen aforizmov in protivojne razstave je vzpostaviti kritičen odnos obiskovalca do vojne, do miru, življenja, smrti. Je občudovanje šale, humorja, ironije, sarkazma, abstrakcije, črnega humorja ter njihovo raziskovanje in razvijanje. Vojna je nazadovanje. Vojna je zapiranje, ujetost, nesvoboda. Posledice so migracije, begunstvo, droge, terorizem, trgovina z orožjem, postvojne travme, vojna psihoza, gospodarske anomalije, skratka uničevanje človeka in njegovega notranjega miru, upad demokracije, porast cenzure in propagande.

Vse življenje smo bili vzgajani za mir, mirovniška gibanja imajo v Sloveniji tradicijo. Velik del zdajšnje politične elite ne mara mirovnikov, vendar sem prepričan, da mirovništvo tli v naših ljudeh.

Ko po dolgem času pridem nazaj v Maribor, pri ljudeh opazim stres, nasilje, beg, samo v trgovine greš in spremljaš pohode na nakupe, mrke in nesrečne obraze. Četudi prihajajo s polnimi vrečami, čutim komedijo, no, bolj tragikomedijo. Vse to, se zdi, počnejo zato, da izkoristijo čas do vojne ali vsaj ponovne zapore.

Z zaporo mislite na nekaj takšnega, kot je bilo v koronskem obdobju?

Tri leta svobodnega življenja nam je vzela korona. Na srečo sem jo preživel na tajskih otokih, v hrvaški Istri, ki je takrat bila redka zelena cona, v Maroku, v plavanju, na toplem, torej brez maske in prevelikega cirkusa, brez zapiranj in stresa. Letalsko karto za domov sem si kupil konec februarja 2022, ko naj bi se korona umirjala, a ko so se meje spet odpirale, je izbruhnila vojna v Ukrajini. In sem si rekel, oh ne, spet nas bodo zapirali, plahtali, razčlovečevali, se iz nas norčevali, spet bo šla cenzura dalje, pripravljali nas bodo na vojno. In je pridrl v Essauiri, v Maroko, pitoreskno pristanišče ribičev, umetnikov in obrtnikov na obali Atlantika, prvi protivojni aforizem: Korona je mrtva, smo zdravi za vojno!

O cenzuri govorite in da nas pripravljajo na vojno?

Kot novinar sem pisal v večino slovenskih medijev. Sem tudi član Društva novinarjev Slovenije in mednarodne zveze novinarjev. Od leta 2015 nisem mogel pisati več v glavne slovenske medije, ker sem s poznavanjem islamskega sveta - govorim tudi pogovorno arabsko - dregnil v Natove proksi vojne in ilegalne migracije ter v militantni islam, ki so jih v domnevni nevednosti ali ideološki zagrizenosti v glavnih slovenskih medijih podprli. Nihče ni hotel poslušati o posledicah in goljufijah teh migracij in lažni multikulturnosti. Vsaka kritika, logična razlaga, poskus uravnoteženja, iskanje vzrokov, navajanje posledic so bili že sovražni govor. Podobno je bilo s korono. In zdaj je podobno z vojno v Ukrajini. Sploh desni mediji, ki so bili bolj naklonjeni mojim prispevkom o goljufiji in nevarnosti nenadzorovanih milijonskih migracij in anomalijah islama, niso hoteli objaviti mojih protivojnih razmišljanj o vzrokih in posledicah vojne v Ukrajini in potrebi za pogajanja. Levi in glavni mediji so enako padli na vojnohujskaško propagando iz Bruslja.

V koronskem obdobju so odločujoči, tudi v novinarstvu, onemogočali objavljanje protifarmacevtskih mnenj in tiste, ki so karkoli takega napisali in objavili, ostro napadali. Kako je to sploh lahko funkcioniralo?

Imamo prikrito diktaturo, cenzuro, ki ni še institucionalna, torej državna in vladna, se pa močno zajeda v družbo z avtocenzuro, strahom, kaj bodo drugi rekli, bom izgubil službo, bolje ne iti iz zapovedanih okvirjev, ne objavljati drugačnih razmišljanj, ukinimo debate, soočenja, ne dajmo prostora drugače mislečim, nadzorujmo in omejujmo družbene medije, usmerjajmo ljudi s propagando, saj ljudje ne znajo sami razmišljati. Množice, politika, glavni mediji potrebujejo tri do pet let ali celo več, da dojamejo velikanske zmote, naplahtanost, neumne medijske spine oziroma da se naposled lahko osvobodijo vojnih, pandemijskih, verskih in ideoloških psihoz, zablod. Zgodovina in sedanjost kažeta, da kot novinar ne smeš biti prehiter, za glavne medije ne preveč alternativen. Oboje si lahko le kot pisatelj, a tudi takrat te potem glavne založbe ne izdajajo, saj zate trg še ni zrel. Tudi zato pisatelji distopij, ki so ali so bili pred časom, kot Huxley, Orwell, Kundera, Houellebecq, niso ali nikoli ne bodo dobili Nobelove nagrade. Preprosto za neki čas niso politično primerni stilu, trendu, množicam, režimom, splošni propagandi, skupinam moči.

Tako naj bi torej bilo od nekdaj in ostalo? Povejmo, da bo drugače?

Še posebej od leta 2008 živimo v nenehnih krizah, velikih pretresih, proksi vojnah, cenzuri, propagandi, nekem robotsuženjzombiizmu. Orožarji morajo zaslužiti, kot v ilegalnih migracijah tihotapci ljudi in narkotikov in so pri koroni farmacevtski karteli. To so milijardni posli. Aforizmi, karikature, razstave, knjige tega ne bodo spremenile, a imam čisto vest, da nisem zombitiho.

Saj tudi drugi niso zombitiho.

Čutim, da je ljudem dovolj, da počasi dojemajo, da so zgubili desetletje ali več v slepoti in zapiranju. In vsak kamenček lahko potem sproži plaz k zavedanju, sploh če bo protivojna razstava aforizmov in karikatur lahko krožila po Sloveniji, predvsem med mladimi. Kajti ravno mlade pošiljajo v vojne, ironija je, da jih še prej pregledajo, da so ja povsem zdravi za skoraj gotovo smrt.

Ste se s kom že pogovarjali o selitvi razstave?

Eni so jo zavrnili tudi iz politično-ideoloških razlogov, EU in uradna slovenska politika sta še zmeraj proti mirovnim pogovorom v Ukrajini, torej le za vojaško rešitev. V Društvu likovnih umetnikov Maribor (DLUM) so za razstavo Poziv k miru, maja 2022, kamor so žal povabili le ukrajinske umetnike, četudi za mir potrebuješ most in umetnike obeh vojskujočih se strani, zavrnili le aforizme. Najprej je bila maja 2024 za svetovljanstvo, drugačnost, mir, norčevanje iz vojne, orožja odprta galerija RRRudolf v Mariboru in v minulem mesecu Univerzitetna knjižnica Maribor. Pogovarjam se z GT22 v Mariboru, morda še kje reagirajo, ko preberejo te besede. Lepo je vzpodbujati človeka, da v človeku in v sebi najde Človeka. Slovenija naj trguje in sodeluje z vsemi, naj svobodno potuje in svobodno razmišlja, ne sme sodelovati v nobeni vojni. Če pošilja svojo vojsko v Irak, Afganistan, Ukrajino, sprejme, da se tudi drugi vmešavajo v njene notranje zadeve in pošljejo sem vojsko.