(POGOVOR) Ginekologinja Hatije Ismaili: S priznanjema so me pacientke obvezale, da ostanem v Sloveniji

Urška Mlinarič Urška Mlinarič
18.10.2020 06:00

Hatije Ismaili, ginekologinja iz novomeške bolnišnice, dokazuje, da priseljenci bogatijo slovensko družbo. Zadovoljstvo z njenim delom in odnosom do pacientk ji je prineslo priznanji Moja ginekologinja 2020 in Moja zdravnica 2020.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Hatije Ismaili pravi, da je treba človeka soditi po njegovem delu in značaju, ne pa po poreklu.
Robert Balen

Kmalu po začetku najinega pogovora - ta je na željo sogovornice potekal na daljavo s pomočjo sodobne tehnologije - mi je bilo jasno, zakaj sta Novomeščanki Hatije Ismaili, po rodu Albanki iz Makedonije in po izobrazbi ginekologinji, letos pripadli kar dve laskavi priznanji revije Viva: Moja ginekologinja 2020 in Moja zdravnica 2020. Topline in miline, ki ju izžareva, ter dobre volje in smeha v enournem pogovoru ni manjkalo. In prav to, razumevanje, pripravljenost prisluhniti in pomagati ter strokovnost so vrline, ki jih pri njenem delu in življenju nasploh cenijo tako pacientke, sodelavke in sodelavci kot tisti, ki se s Hati, kot jo kličejo domači, sodelavci in prijatelji, srečajo zunaj bolnišničnih zidov.

"Zelo rada imam svoje delo in ni ga dneva, ko se ne bi v službo odpravila dobre volje," pravi gospa Ismaili, ki delo ginekologinje v novomeški bolnišnici opravlja 17 let. "Da sem v tej bolnišnici, je krivo rojstvo sina," pove. Da želi biti zdravnica, pa tudi. In da si želi to delo opravljati v Sloveniji, je vedela že od mladih nog. Čeprav rojena v Gostivarju v Makedoniji, danes preimenovani v Severno Makedonijo, kjer je končala osnovno in srednjo šolo, je Slovenijo, slovenske običaje in tukajšnje ljudi spoznavala že med odraščanjem, saj je poletne in zimske počitnice preživljala v Kočevju, kjer sta delala starša. Zaradi spleta okoliščin je medicino, skupaj z bratrancem in s sedanjim možem Emrijem, namesto v Ljubljani študirala na Reki. Nato sta se s soprogom priselila v Kočevje. "Tam so mi svetovali, naj grem rodit v Novo mesto, ker da je porodnišnica manjša, osebje pa prijazno. Ko sem prišla, me je ginekologinja, ki je bila prisotna pri porodu, vprašala, ali bi delala pri njih. In tako sem se po izteku porodniške zaposlila tukaj, čeprav sem imela ponudbo tudi na Ptuju, kjer so si ob štirih ginekologih želeli v kolektivu še kakšno žensko."

Kot jo je razumeti, namerava v Novem mestu ostati. Soprog, zobozdravnik, jo je sicer na začetku kariere nagovarjal, da bi odšla v Švico, kjer živijo njegovi starši, brat in sestra, a je sama poleg tega, da ji nemščina ne leži, želela del svojega časa posvetiti družini. "Sem materinski tip, delavnik v Švici pa ni naklonjen ženski in materinstvu," pravi. "Pacientke me imajo rade in tudi kot kolektiv smo kot velika družina. S tema priznanjema, ki ju nikakor nisem pričakovala, so me pacientke obvezale, da ostanem. Pa tudi strokovni direktor Milivoj Piletić mi je, potem ko so mi prihajali čestitat sodelavci, dejal, da me priznanje obvezuje, da ostanem še vsaj šest let. Nobenega razloga nimam, da bi odšla. Če bosta želela, bosta tako otroka raziskovala svet," omeni tudi 18-letnega sina Trima in 11-letno hčerko Iman.

Tudi hči pravi, da bo zdravnica

Na to, da je marsikateri vikend zaradi dežurstva odsotna, sta se otroka že navadila. "Ko sta bila manjša, je bilo težje. Še posebno težko je bilo, ko mi je hčerka rekla: 'Zakaj greš? Ne morem brez tebe, rabim mamo.' Zdaj pa tudi sama pravi, da bo, kot jaz, zdravnica in bo pomagala ljudem, medtem ko sina medicina sploh ne zanima," razlaga gospa Hatije, hvaležna soprogu, ker je skrbel za otroka, da je lahko ona v miru končala specializacijo.

Ker soprog Emri dobršen del leta kot zobozdravnik preživi v Švici, so skupni družinski trenutki še toliko bolj dragoceni.
Osebni Arhiv
Hatije Ismaili v družbi sina Trima in očeta Fejza Beđetija
Osebni Arhiv

O slovenskem zdravstvu in ginekologiji nasploh ima pohvalne besede. "Dobro in veliko delamo, smo primerljivi z razvitimi državami, tudi po rezultatih." Pri tem kot primer omeni Švedsko, ki je bila s 70 odstotki odvzetih brisov materničnega vratu pri ženskah dolgo na prvem mestu, a smo jo prehiteli z nekaj dodatnimi odstotki. "Ženske redno prihajajo na preglede, včasih celo prepogosto," doda nekoliko v šali. Mlade se vse bolj zavedajo pomena skrbi za svoje zdravje. Edino, kar bi si kot zdravnica želela, je, da bi imela več časa za pacientke, kajti pri tako intimnem področju, kot je ginekologija, je še toliko bolj pomembno, da si pridobiš zaupanje," poudari gospa Hatije, ki se je v ginekologiji še dodatno posvetila težavam urinske inkontinence in jo kot kirurginja z operacijami tudi zelo uspešno odpravlja.

Ko jo povprašam, ali je urinske inkontinence danes več tudi zaradi stresa ali pa ženske danes lažje spregovorijo o težavah z uhajanjem urina, odvrne, da drži slednje. "Zaradi inkontinence vas lahko osebni zdravnik pošlje bodisi h ginekologu bodisi k urologu. V preteklosti so pacientke pogosteje pošiljali k urologom, teh pa je manj in je bilo čakanje na obravnavo daljše. Poleg tega je bila inkontinenca včasih tabu, ženske so si ob tovrstnih težavah pomagale z vložki. Vemo pa, da je urin neprijetnega vonja, kar pomeni oviro pri vsakodnevnih opravilih, čeprav ni težek zdravstveni problem." Veliko so ginekologi pri ozaveščanju o tej težavi in možnosti, da se odpravi, dosegli v sodelovanju z osebnimi zdravniki z različnimi predavanji o tej temi. "Ženske so zelo zadovoljne, gre za manjši poseg, rezultat je takojšen, okrevanje hitro, bolnišnico pa zapustijo še isti dan," pojasni ginekologinja. Pravi, da pacientkam pomagajo tudi tako, da jih učijo, kako delati vaje za krepitev mišic v tem delu telesa.

Z možnostmi dodatnega izobraževanja v svoji stroki je zadovoljna. "Medicina je zelo široko področje in možnosti za izobraževanje je veliko. Če ima zdravnik interes, je možnosti res veliko, nadrejeni nas pri tem ne ovirajo. Tudi v tujini sem se imela možnost izobraževati. V našo bolnišnico sem prinesla kar nekaj novosti. Zdaj v času korone pa smo bolj ali manj primorani v webinarje," pravi.

Porodništvo ne more čakati

O koronačasu govori kot o obdobju, ki ga je, tako kot pri vseh ljudeh, tudi pri njej in v kolektivu na začetku zaznamoval strah. "Opazovali smo dogajanje v Italiji, nismo vedeli, kaj nas čaka, prisoten je bil strah, a smo se hitro organizirali, kajti porodništvo ne more čakati," se nasmeje. "Prekinili smo le nenujne ginekološke preglede, pripravili smo prostore in ukrepe, če bi morali sprejeti porodnico s covidom-19, sicer pa smo bili zmenjeni z ljubljansko porodnišnico, da bi sprejela te porodnice, saj imajo tam več prostorskih možnosti. Organizirali smo posebna testiranja za nosečnice, ki so bile v stiku z okuženim ali so sumile, da so bile v takem stiku, dobro smo sodelovali tudi z vsemi ginekologi na področju, ki ga pokrivamo in ki ni majhno. Veliko svetovanj in pogovorov smo opravili tudi po telefonu ali elektronski pošti. Ko gre za vnetja, neredne krvavitve, hormonsko terapijo, je mogoče uporabiti telemedicino, sicer pa smo jih povabili na pregled." Poleti so na ginekologiji zmogli nadomestiti vse zaostanke, na nekaterih drugih področjih pa jim to tudi zaradi kadrovske stiske še ni uspelo.

Čeprav gospa Hatije v Sloveniji živi že dlje, kot je kdaj v Makedoniji, ji je korona, tako kot številnim, ki imajo sorodnike v drugih državah, preprečila, da bi svojce obiskala. "Starša, ki imata stanovanje v Kočevju, zimo običajno preživita v Sloveniji, kjer živi tudi moj brat. Mamo sem nazadnje v živo videla pred osmimi meseci, oče, ki je srčni bolnik in je pogosto prihajal v Slovenijo k zdravniku in po zdravila, pa je pripotoval na podelitev priznanj. Zaradi omejitev sem lahko na podelitev pripeljala le eno osebo in rekla sem si, da če kdo, si to zasluži moj oče, saj je garal, da smo se otroci lahko izobraževali. Tudi sicer sta oba starša dajala izobraževanju otrok velik pomen, saj sta se sama skozi življenje res nagarala," pove gospa Hatije in v isti sapi poudari, da je bila vedno ponosna na to, kdo je, in je bila zato tudi zmeraj dobro sprejeta.

Prvo in osnovno je znanje jezika

"Že moja ime in priimek povesta, da nisem Slovenka. Svojega albanskega porekla se nisem nikoli sramovala. Vedno ko sem imela priložnost, sem s ponosom predstavila svojo kulturo. Tako učim tudi svoja otroka in jima vseskozi ponavljam, da se človek izkaže z delom in značajem. Tako te bodo tudi najlažje sprejeli, uvideli, da so tvoji nameni dobri. Sama nisem bila nikoli deležna kakšnih neprimernih opazk ali žalitev," pripoveduje o svojih priseljenskih izkušnjah, a dodaja, da prav zato, ker je že dobro poznala slovensko kulturo, običaje in jezik, ni imela klasičnih priseljenskih težav. "Tudi otroka nista imela med sovrstniki težav, ki jih ne bi mogli sami rešiti."

Kljub temu je gospa Hatije vedno pripravljena priskočiti na pomoč priseljencem z nasveti o integraciji, zato tudi sodeluje z Društvom za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto, ki tej temi posveča veliko pozornost. "Prvo in osnovno je znanje jezika. Brez tega ne moreš ne v trgovino, ne k zdravniku, ne po drugih opravkih, in tako se tudi ne moreš vključiti v družbo, ostaneš izoliran, zato je to prvo, kar jim položim na srce."

Ko jo pobaram, ali k številnim predsodkom, ki jih imamo Slovenci do Albancev zaradi nepoznavanja njihove kulture, ne prispeva tudi dejstvo, da je albanska skupnost pri nas dokaj zaprta, odvrne, da je prva napaka, ki jo počnemo Slovenci, ta, da vse Albance dajemo v isti koš. Med Albanci s Kosova, Albanci iz Makedonije in tistimi, ki prihajajo iz Albanije, so razlike v jeziku, navadah in v kulturi. "V Sloveniji živi največ Albancev s Kosova, ki prihajajo v glavnem iz revnejšega, vaškega okolja, so slabše izobraženi in v primerjavi z nami, ki smo živeli v Makedoniji, nikoli niso imeli stika s slovanskimi jeziki, saj so bili izolirani iz političnih razlogov. Zato jim je toliko težje in povsem logično je, da se bodo družili predvsem med sabo. Nikakor ne gre za to, da bi bili bolj zaprti, ker tako želijo - jezik je ovira. Zato sem ženske, ki so v teh letih prihajale v mojo ambulanto, vselej spodbujala, naj se učijo jezika. In mnoge med njimi so danes izobražene, tudi v naši bolnišnici imamo medicinske sestre albanskega rodu, imamo celo eno zdravnico s Kosova."

Možnosti za spoznavanje različnih kultur je v Novem mestu veliko. "Organizirajo se druženja med Slovenci in Albanci, predstavimo jim svojo kulturo, običaje, kulinariko - moji sodelavci vselej komaj čakajo, da jim ob praznikih prinesem dobrote, ki me jih je naučila kuhati in peči moja mama. Priseljenci imajo možnost brezplačnih tečajev slovenskega jezika in tudi sama sem bila vesela, ko sta se moja otroka lahko učila albanskega jezika v šoli. Dobivam povabila učiteljic, naj predstavim svoje priseljenske izkušnje, in tudi sina že vabijo, naj druge albanske otroke s svojo izkušnjo spodbudi k vključevanju. Ni lahko, a se da. Poleg volje in želje priseljenca po vključevanju v novo okolje mora tudi okolica biti pripravljena na spoznavanje različnih kultur. Razumevanje in pripravljenost na sobivanje morata biti obojestranska, sicer napredka ni," zaključi gospa Hatije Ismaili.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.