Na Koroškem smo lani prvič srečali Francoza Dimitrija Chapella. Z njim smo govorili pred začetkom dobrodelnega teka K24, ki so ga organizatorji priredili dober mesec po poplavah, zaradi katerih rednega traila niso mogli izpeljati; 33-letni Francoz se je nato v cilj v Črni na Koroškem vrnil kot prvi. Tri leta živi v Sloveniji. Našo deželo je pričel spoznavati, ko je dve leti delal na Hrvaškem v petzvezdičnem hotelu kot glavni slaščičarski mojster. Slovenijo je nekajkrat obiskal zaradi teka, tudi traila K24, že takrat so ga namreč posebej pritegnile slovenske gore, v Sloveniji je tudi smučal. Takrat je spoznal Tomaža Kavčiča, ki je bil gost njihovega hotela. Pred covidom se je moral vrniti v Francijo, a si je, ker je večino svoje kariere preživel v tujini, želel nazaj v tujino. "Bil sem v ZDA, na Novi Zelandiji, v Belgiji, nato sem si rekel, zakaj pa ne bi šel še v Slovenijo. Vprašal sem Tomaža, če pozna koga, ki bi potreboval slaščičarskega mojstra, pa je rekel, da ga potrebuje sam. Ko so se po covidu odprle meje, sem maja 2021 prišel delat v Zemono, kjer sem ostal do konca leta. A če delaš v restavraciji, ne moreš tekmovati, saj vse vikende delaš od devetih zjutraj do večera, tako da je nemogoče trenirati. Želel sem si nazaj v slaščičarno, v Ljubljani sem našel Fetiche Patisserie, kjer sem delal dve leti, potem sem hotel malo menjave, zato zdaj delam za Kaval group," nam je povedal, ko smo se tokrat z njim za pogovor srečali v Ljubljani pod Šmarno goro.

Lažje bi preživel v Franciji

Prvih šest mesecev, ko je delal v Zemonu, je živel v Ajdovščini, tam je spoznal tudi svoje dekle, zaposleno kot natakarica. Nato sta se preselila v Postojno, naposled sta oba službo našla v Ljubljani: "Takrat sva se preselila na Vrhniko, ne živiva rada v mestu. Vrhnika je tudi bolj cenovno dostopna. Slovenija je zelo draga, bolj kot Francija. Na območju jugozahodne Francije, med Bordeauxom in Toulousom, odkoder prihajam, so parcele vsaj štirikrat cenejše od teh v Sloveniji. Tudi delo v slaščičarstvu je v Franciji precej drugače. Ko sem bil prejšnji teden v Franciji, mi je znanec, ki je tudi slaščičarski mojster, povedal, da me, če pridem nazaj, takoj najamejo za dvakratno oziroma trikratno plačo, ki jo imam tu."

Zakaj potem Slovenija? "Všeč mi je, tukaj želim poiskati dobro ravnovesje med vsem in si ustvariti družino. Za tek mi je tudi bolje tukaj, saj lažje dobim pomoč, sponzorje, tekačev je bistveno manj. V Sloveniji sem s točkami, ki jih dosegam, med top 20 tekači, v Franciji pa komaj med 200. Tam nimam možnosti za sponzorje, tu mi je tudi lažje zaradi bližine gora. Slovenija je majhna, gore so povsod. Ko pa sem v Franciji, se moram za to, da lahko tečem v gore, voziti najmanj dve uri. Se pa tudi v Franciji bistveno dvigajo cene, prijateljica ima restavracijo, ki je stalno nabito polna, a si zase sploh ne more izplačati plače zaradi visokih davkov. Eden od mojih nekdanjih šefov mi je povedal, da je moral za zadnje trimesečje plačati 50 tisoč evrov elektrike," nam je povedal.

Vesel, da lahko peče tudi za športnike

Petnajst let izkušenj že ima v slaščičarstvu. V Franciji je pričel delati kot 19-letnik, pri 21 letih pa se je po izkušnje podal v Ameriko. V veliko čast mu je bilo, ko je lahko nedavno pekel poslovilno torto za Petra Prevca. "Že ko sem delal v Zemonu, sem naredil poročno torto za Primoža Rogliča, ki se je poročil v Vili Vipolže. Prav tako za Luko Dončića, ko je podpisal pogodbo za Dallas Mavericks. Peter je zdaj že tretji športnik, za katerega sem nekaj naredil. Po tekmovanju smo zanj pripravili catering, šeststo majhnih kosov in eno veliko torto. Ker sem sam športnik, sem seveda navdušen, da lahko delam za športnike. Čeprav skokov nikoli prej nisem videl v živo, teh v Franciji ni, me je vseeno navdušilo dejstvo, da lahko nekaj naredim za olimpijskega in svetovnega prvaka. Čeprav ga ne poznam, sem to naredil z veseljem," nam je razložil.

Tek in slaščičarstvo. Kako gre eno z drugim, nas je zanimalo? "Tek je prišel na vrsto pozneje, kot najstnik sem bil zelo dober v badmintonu, a sem se poškodoval in se nato še obnašal precej najstniško, staršema sem povzročil kar nekaj preglavic. Moral bi pričeti študij, a želel sem početi nekaj bolj praktičnega, nekaj s svojimi rokami. Našel sem slaščičarstvo, bilo mi je všeč, delal sem samo za to. Na neki točki sem se moral spet vrniti k športu, pri 22-ih sem začel teči, a obenem sem še vedno delal v restavraciji, tako da nisem imel dovolj časa. Bolj resno sem pričel teči med covidom, ko sem imel nekaj nepričakovano dobrih rezultatov," je povedal.

S trail tekom je nato resneje pričel v Sloveniji, leta 2022 je tekmoval na 24 kilometrov dolgi dirki na trailu K24 in zmagal. "To me je motiviralo, saj sem videl, da potem pa že nisem tako slab. Nato sem nadaljeval in končal tretji v Julijskih Alpah. Po tem sem se še bolj osredotočil, lanska sezona je bila zelo dobra. Zmagal sem v Dalmaciji in na Soči," je povedal. Da gre posebej rad na K24 Ultra trail na Koroško, pravi. "Gre za regijo, ki mi je zelo všeč, zato grem vsako leto. Če bi bilo tam več služb zame, bi tam živel," razmišlja.

Letos sedem tekov

Letos ima na koledarju pribeleženih sedem tekov, bolj bo osredotočen na 50-kilometrske dirke, začel bo z manjšimi, začenši s savinjskim K6 v Žalcu; ATD Savinjčan je zdaj tudi njegov klub. Nadaljeval bo v Dolomitih in v Avstriji na trasi, dolgi 55 kilometrov. Oktobra bo sezono zaključil v Omišu na Hrvaškem. Ne bo se udeleževal cestnih tekmovanj, saj si želi trailov. "V gorah, v naravi je bolj prijetno. Na cesti si osredotočen na tempo, stalno gledaš na uro - in to je to, ne tekmuješ toliko z drugimi, si samo ti in ura, kar je dolgočasno. V Sloveniji imam zdaj veliko prijateljev, ki tečejo, kar je dobro. Smo majhna država, tako da drug drugega kar naprej srečujemo in drug proti drugemu tudi tekmujemo, a na koncu gremo skupaj na pijačo, skupaj treniramo, res je lepo," je povedal.

OCC Chamonix v Franciji je dirka, ki si jo je do zdaj najbolj zapomnil. Te sicer nikoli ne bi tekel, nanjo moraš biti kvalificiran ali izbran - tja se je uvrstil zaradi tretjega mesta leto prej v Julijskih Alpah. "Bilo je 20 let te dirke v Franciji in je šlo za res velik dogodek, vreme je bilo fenomenalno, to je bila moja najboljša dirka, čeprav je bila rezultatsko moja najslabša, saj je nivo tako visok; mislim, da sem končal na 55. mestu. Res dobro je bilo tekmovati proti fantom, ki jih ponavadi gledam v dokumentarcih. So zelo dobri, eno uro pred mano in se sprašujem, kako je to sploh mogoče, če sem dal vse od sebe. Na startu je bilo 3000 ljudi, vzdušje je bilo zelo dobro," je razložil.

Sem Francoz, jem vse

Je kot tekač na kakšni posebni dieti, pazi na to, kaj poje, nas je zanimalo. "Ne, sem Francoz, jem vse, tudi 'shit', kot je toast, ki ga ne bi smel. Pijem vino, pivo, zelo rad jem, zato je zapleteno. Kot Francoz rad jem vse, moja punca je včasih zgrožena, saj jem tudi polže, jetrca ... Prihajam s francoskega podeželja, tako da res jem vse. Nisem profesionalec, tako da nimam razloga, da bi se držal neke posebne diete. Sem pa nekoliko bolj pazljiv v tednu pred dirko, ne pijem toliko alkohola, jem le belo meso, izogibam se laktoze," je povedal.

Kakšen pa se mu zdi naš način prehranjevanja, vino, nasploh slovenska hrana, naše sladice? "Vino je dobro. Sladice so drugačne od francoskih, prevladujejo težke, velike torte, v Franciji imamo bolj porcijske, zdaj je tudi tu veliko slaščičarn šlo v monoporcijske. Vaša tradicionalna peciva so težka. V planinskih postojankah obožujem jedi na žlico. Prehranjujete se drugače kot mi, jeste precej bolj zgodaj, mi jemo tri hode pri vsakem obroku (predjed, glavno jed, sir ali sladico), vi pa imate samo en velik obrok - in to je to. Radi imamo, da smo za kosilo eno uro prosti, radi preživimo čas za mizo. Slovenci imate dobro hrano, mogoče le malo manj raznovrstno kot Francozi. Slovenci veliko hodite na kave, v Franciji tega toliko več ne počnemo. Raje obiskujemo prijatelje, več se dobivamo doma kot po barih. Kar sem opazil glede naših kultur, je, da mi bolj odpremo vrata svojega doma, vi pa svoj dom jemljete kot osebni prostor in vanj ne spustite veliko ljudi."