Saša Britovšek
Slepa Židovska ulica ob mariborskem Glavnem trgu. Del mesta, kamor ne zaideš mimogrede, tja moraš biti namenjen. Tam, čisto na koncu poti, te sprejme Kitarnica. Kot pove ime, je to prostor glasbe, ljubiteljev brenkanja in vseh, ki jim kitara bogati dneve in še večkrat noči. Takrat, ko potrebujejo čvek s kolegom glasbenikom, morda navdih za novo pesem, ustvarjalno spodbudo in, ne nazadnje, ko kitara potrebuje prvo pomoč ali uglasitev.
Vsak dan, že dvanajst let, je v Kitarnici Boštjan Zorc. Visok obritoglavi Mariborčan, ki mu svoje dolgovrate ljubice zaupajo kitaristi od blizu in daleč. "Sem pridejo strunarji zasedbe Mi2, fantje iz skupin Leonart, Nude, Happy Ol' McWeasel, včasih se oglasi Hamo, tudi Peter Dekleva, kitarist zasedbe Hamo & Tribute 2 Love, pa Siddhartin kitarist Primož Benko, tudi Vasko Atanasovski. Redno prihaja tudi Žan Serčič, mladi producent in avtor, izjemen glasbenik, ki je v Kitarnici posnel tudi enega svojih videospotov. Z mladimi je res lepo sodelovati, ko vidiš, kako zgodaj jim je jasno, kaj bi počeli, in najdejo svojo pot. Včasih moram posredovati na Festivalu Lent - tako sem priskočil na pomoč Gibonnijevemu kitaristu in še je bilo podobnih intervencij."
Včasih je treba tudi kaj zalepiti
Boštjan ugotavlja in všeč mu je, da je njegova Kitarnica prostor, kjer se občuti tako ustvarjalna kot delovna energija. Na to značilnost ambienta ga velikokrat opozorijo kolegi. Tako stranke kot glasbeniki radi pridejo na kavo, na debato o muziki. "Ko se kitaristi zaklepetamo, kmalu ni konca. Zato redko delam v miru," se zasmeji, a všeč mu je, da je hiša kitar postala to, kar danes je. Kar bi si lahko srčno želel, pa si morda tudi ni drznil želeti.
Dober dan, kitare!
Kitare levo, kitare desno, že takoj ob vstopu jih zagledaš najmanj 20. V prvi in drugi liniji popravila, torej v popravljalnici jih je vedno vsaj še deset, doda Boštjan. Vedno je polno, vedno je gneča, posel teče. A sta pretekli dve leti tudi tukaj okrnili delo. Čeprav, ko se čas ustavi, kitara zaigra pogosteje. Morda je pa res, da ni bilo koncertov in strune so bile verjetno manj v uporabi. In ko smo ravno pri strunah, zanje je Zorc mojster. "Strune se starajo, ob tem pa izgubljajo pri zvoku, intonaciji. Ko pravim, da je treba strune redno menjati, se kdo oglasi, da že dolgo ni nanje igral. A struna se stara, tudi če ne igraš," pojasni. Tudi zato občasno prireja delavnice za menjavo strun. Temu bi sicer lahko rekli, da je to voda, speljana mimo njegovega mlina. Menda obstajajo glasbeniki, kitaristi, ki že več kot 30 let igrajo kitaro, a strun ne znajo zamenjati. In če jih res ne, je bolje, da to prepustijo mojstru. "Morda je to komu smešno ali pa ... žalostno. No, jaz to razumem. Če se nekdo posveti zgolj igranju, ni nujno, da obvlada tudi napenjanje strun, čeprav bi bilo koristno. Vsekakor pa imam jaz več dela s strunami, ki jih je napenjal nepoznavalec, kot če bi že na začetku prišel do mene."
Kaj je običajno narobe s kitarami, ko jih dobite v roke, vprašam, in si predstavljam "cvetoče" strune strastnih rokerjev, zlomljen vrat, kar se pač lahko zgodi na divjih koncertih. "Lahko je vse," odgovarja instrumentalist in uglaševalec glasbil: "Najbolj običajno gre za osnovno nastavitev instrumenta. To je najbolj pogosto in to potrebujejo tudi nove kitare. Potem pa številne najrazličnejše poškodbe na elektroniki ali fizične poškodbe. Slednjega ne vidim rad, a včasih je treba tudi kaj zalepiti."
Zvok ga je očaral takoj
Igrati je začel relativno pozno, šele na začetku srednje šole, saj je bil prepričan, da je kitara rezervirana za izbrance, ki obiskujejo glasbeno šolo. "Nisem si predstavljal, da bi jo tudi jaz lahko držal v rokah in nanjo igral. Potem so začeli igrati fantje iz družbe - najprej eden, potem že dva, pa je prišel še tretji. Zvok me je očaral iz prve! In sem se podal na to pot," opisuje spomine na dan, ko je prvič slišal v živo zvok kitare. Učenja se je lotil sam. Pa ne zato, da bi navdušil nasprotni spol, kot so se zapeljevanja lotili kolegi, preprosto se je zaljubil v njo, v kitaro. "Bilo je zahtevno in dolgotrajno. Prav zavidam današnjim začetnikom, ki imajo vse le en klik stran in se lahko veliko hitreje učijo. Igranje je ostalo moj hobi, pristopil sem v zasedbe različnih bandov, a življenje je medtem naredilo svoje. Služba in družina sta zahtevali svoj čas, tako se nisem posvečal kitari toliko, kolikor bi si želel."
"Nisem si predstavljal, da bi jo tudi jaz lahko držal v rokah in nanjo igral"
Po 16 letih državne službe je Boštjan spoznal, da tako ne želi nadaljevati do upokojitve. Več časa je posvetil kitaram, počasi se je spreminjal v zbiratelja. "Da, mi kitaristi smo lahko tudi obsedeni z iskanjem in raziskovanjem zvoka. To se nikoli ne konča. Ko se mi je nabralo nekaj kitar, jih nisem več zaupal drugim. Ni šans, da bi jih 'reglal' kdo drug. Raje sem se dela lotil sam. Potem so k meni začeli kitare nositi kolegi in kolegov kolegi. Čez nekaj let sem se opogumil in se posvetil delu s kitarami - servis, prodaja, učenje. Nastala je Kitarnica."
Dokler živiš, se učiš
Se je bilo bolj zahtevno naučiti igrati na instrument ali osvojiti servis, vprašam in nekako pričakujem, da je popravilo zahtevnejše."Oboje je do neke mere seveda zahtevno. Pri servisiranju se vedno nekaj novega domisliš in učiš, saj delo vključuje tudi veliko improvizacije. Toliko, kot je različnih kitar, toliko je različnih delov glasbila, čeprav se jim enako reče. Znanje se nekaj časa kopiči, a na srečo ni nekih revolucionarnih novosti. Treba se je tudi znajti. Pri igranju pa ... Dokler si živ, se učiš. Vedno iščeš in odkrivaš nove zvoke, ob tem pa je treba veliko vaditi. Mi 'v letih' se ne moremo kosati z mladci, ki imajo že od rojstva vse na dosegu roke ali telefona. Tako da sem se v zadnjem času usmeril tudi v avtorstvo skladb, saj se mi zdi, da tukaj lahko naredim še kaj več."
Ni vsaka kitara Kitara
Kaj se zgodi, ko glasbenik končno dobi v roke kitaro, ki si jo je dolgo želel? Vsaka kitara menda še zdaleč ni "le kitara". Seveda se Boštjan strinja in v smehu pojasni: "Definitivno ni kitara Kitara. To so neizmerljive čustvene razsežnosti in že sama reakcija tistega, ki jo prime v roke, pove veliko. Ja, v tistem trenutku si najsrečnejši na svetu. To pojasnjuje angleški izraz 'mojo'. Kitaristi smo prepričani, da ene kitare imajo ta 'mojo', druge pa ga nimajo." In ta "mojo" je treba začutiti že ob prvem srečanju s kitaro, ko jo kupiš. Na veliko presenečenje začne kitarist opisovati, kako pomemben je ob nakupu kitare njen videz. "Res, ta je skoraj najpomembnejši! Če ti ni vizualno všeč, ne boš tolikokrat segel po njej, kot če bi ti bila preprosto zelo lepa. Mora biti lepa! Zato tudi staršem, ki kupujejo kitaro za otroka. svetujem, naj otrok sam izbere takšno, ki mu je všeč. Če želi črno, mama pa mu kupi rdečo, ker je mogoče malce cenejša - ne bo to to. Potem pa pride ocenitev tega, čemur torej pravimo "mojo". Občutek kitare v rokah ni vedno enak. Eno je fizionomija kitare, z enimi lažje sediš, z drugimi se igra stoje. Tudi les ni vedno enak, različno je obdelan, lahko je lakirana, lahko gre za oljni premaz. Vse to se občuti na poseben način. In ko najdeš tisto, ki ti daje izjemen občutek, ko jo držiš v rokah, si na dobri poti do sreče. Saj če te začara še njen zvok, je to zmaga!"
A prve skladbe ni napisal v zadnjem času, pač pa že pred leti. Seveda se spomnim, ob kakšni priložnosti, večina poetov se. In tudi večina bi se strinjala, da je prva pesem grenak spomin, čustvena klasika. "Zgodila se je žalostna zgodba o razhodu," prizna Boštjan in doda, da je bil prizadet mladenič, ko je napisal pesem. Najprej besedilo, v katerem sicer ni slišati, da gre za strto srce, saj je z nekaj satire in šale poskrbel, da je pesem zabavna. Podobno je storil z melodijo, v kateri je žalost prikril. Bila je samoterapija, doda in se strinja, da najboljše skladbe, kot trdijo tudi številni drugi izvajalci, nastanejo v nesrečnih trenutkih. Potem dolgo ni pisal - saj ne, da bi bil ves čas popolnoma zadovoljen in ne bi bilo motiva ... Papir in svinčnik je vzel v roke spet v zadnjih letih.
Boštek in njegovi kompleksi
Boštjan je trenutno član dveh bandov. Malce sta si podobna, a hkrati precej različna. S sedemčlansko zasedbo The Dreams so večino časa igrali muziko ameriške skupine The Allman Brothers, popularne v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Pred kratkim, ob deseti obletnici, pa so posneli avtorski prvenec Soul Job. Pred časom se jim je na koncertu pridružil tudi makedonski virtuoz na kitari Vlatko Stefanovski, kar si štejejo v posebno čast. Na še ne izdanem albumu čaka osem avtorskih skladb in dve "live" različici - ena je priredba skladbe The Allman Brothers, druga pa Vlatkova s skupnega koncerta.
Drugi band pa je mariborski country, folk in blues band B-kompleks. Lansko leto se je triu pridružila violinistka, tako da so zdaj kvartet - ob Boštjanu in Lucie Dajčar, sta z njimi še Primož Pavlin in Zmago Pavličič. Te dni predstavljajo svoj prvi album Americana po slovensko. Že naslov namiguje, da se glasbeno spogledujejo z zmesjo kopice glasbenih žanrov. Americana je namreč žanr, ki združuje in med sabo meša elemente bluesa, countryja, folka, R'n'B-ja in bluegrassa. Sami pa so dodali še nekaj slovenskosti.
Zakaj z imenom opominjajo na skupino B-vitaminov? Boštjan se nasmeji, češ da gre za njegove komplekse. Kako prosim? "Ljudje, ki hodijo v Kitarnico, me poznajo pod imenom Boštek. Ker sem večinski avtor naše glasbe in besedil, včasih pa sem tudi bandu rekel 'moj solo projekt', se, recimo, skrivam za bandom. Zato moji kompleks, torej B-kompleks."
Jasno je, tovrstna glasba ni "mainstream", ne gre za splošno popularno, ne v roku ne v popu. Koliko možnosti imajo igrati, se predstaviti, priti bliže poslušalcem, da bi jih ti lahko vzljubili? Boštjan prizna, da možnosti ni ravno veliko, a nekaj je, za tiste prave ljubitelje. Noče biti črnogled, zato z veseljem delajo. "Glasba, ki jo izvajamo z B-kompleks, bi lahko imela več publike, saj je po mojem mnenju muzika za več generacij. A morali bi jo spoznati. Tudi zato je zdaj tukaj naša prva plošča in upam na festivalske nastope." Zadnji koncert so imeli poleti v avditoriju Lutkovnega gledališča Maribor, organiziral pa ga je klub KGB. Z The Dreams so pa oktobra igrali v Portorožu na zabavi Slovenskega filmskega festivala.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
