In tam v začetku je bila seveda otroška želja. Vsi vemo in poznamo; ena tistih, ki se zdijo otroku popolnoma izvedljive in logične, imela bi akvarij, nič lažjega. Nekaj smo se trudili od nje pridobiti utemeljitev, zakaj pri svetem Mungu rabimo ribe, ko pa je pes čisto fajn žival, ki jo lahko za povrh pelješ na sprehod in čohaš za ušesi, on pa ti povsod sledi in hvaležno maha z repom, pa še drobtine in razlitine počisti popolnoma samodejno. Skratka, neskončno bolj praktična žival, potem ko prebrodiš prvih pet histeričnih let, zamenjaš za eno stanovanje pohištva in kupiš nova očala z dioptrijo, daljinec ... Ampak dobro, to je že druga, zelo daljna zgodba čudovite psičke s še bolj čudovito odpornim prebavnim traktom in vztrajnostjo slona. Utemeljitev za ribo je bila preprosta kot rešitev in ideja sama - "Ker je Luki stara, pa jaz želim čisto mojo žival, ne tako od vseh."
Dobro, naj bo riba torej. Denar je zbrala za rojstni dan sama, obljubila je tudi, da bo skrbela za ribo. Zavedajoč se, da izkušnje z vzrejo razvajenega sesalca ne bodo prav nič koristile, smo šli po akvarij in vse pritikline. Na nesrečo prodajalec v trgovini ni bil prav v veliko pomoč, nekako se je zdelo, da so zanj ribe, bolj kot bi bilo primerno, minljiva roba. Dopuščam tudi možnost, da je prepoznal minljivost ribjega zagona v naših pogledih. Ne vem. A začetek se je zdel še kar obetaven. Skromen, a obetaven. Relativno majhna kocka vode, pesek, nekaj rastlin in siamska ribica z enostavnim imenom - Lepi. Lepi je postal zvezda dnevne sobe, siamski bojni samček je celih nekaj tednov vladal otroškemu svetu, bil je res strašno lep in občudovanja vreden. No, potem je navdušenje začelo usihati premosorazmerno s pojavom novih vznemirljivih dogodkov v življenju sedemletnice - zapadel je sneg, prvo pričakano novo leto, šola, smučanje, prijatelji in pes. In jasno, Lepi je bil deležen le še dnevnega pozdrava in nekaj hrane. Saj verjetno v ribji glavi ni bilo ravno velikih vsebin ali razmislekov o smislu vsega, a vseeno. Akvarij so kljub vsej mašineriji, ki je brbotala v steklenem tanku, zlagoma pričele preraščati alge in Lepi se je le nerad prebijal skozi zeleno goščavo. Posledično je najraje lebdel v desnem zgornjem kotu akvarija in cele neskončnosti zrl v knjižne police. Otroku se je tudi modra riba v zeleni džungli zdela čisto okej in na tem mestu je verjetno odveč razlagati, kdo je čistil zeleno godljo neprijetnega vonja. Prodajalec v trgovini med obupanim klicem na pomoč spet ni bil prav zelo koristen. Domov sem prinesla tri polže in koralo iz gipsa, ki je zamenjala prave rastline. Žal je prav korala zakrivila smrt Lepega. Očitno se je samec vendarle premikal takrat, ko ga nismo gledali, in uspel se je zatakniti v luknjo korale. Steklo je reševanje s papagajkami, korala se je zlomila, Lepi odplaval. Šele kasneje se je izkazalo, da plava nekam postrani in naslednji dan ni več plaval. Priredili smo pogreb in Lepi od tedaj počiva pod zeleno zaveso smreke.
Imamo ga v lepem kratkem spominu in lekcija, da živali ne kupuješ na željo sedemletnice, je bila osvojena. Do zajcev ...
Obiščite spletno stran brez oglasov.
