Limonada? Okej, limona je šla v čaj, včasih se je babica spomnila pripraviti tudi limonado, ki smo jo zasuli s sladkorjem (belim, kakopak), drugače pa smo otroci moje generacije otroci cedevite. Pišem z malo, saj cedevita že dolgo ni več ime nekega praška z okusom, ampak je pojem, nadpomenka. Vsi precej bedni poskusi posnemanja originala so zašli v zadnje kotičke omar, kjer so se sčasoma sprijeli v čudne kepe in v glavnem bili v napoto. Vsak je bil bolj patetičen od drugega, saj je cedevita ena sama. Pili smo jo zmešano bolj na redko, nekateri celo s katerim od prav tako kemično zvarjenih sirupov, bila je v pojavnosti limone in pomaranče in to je to. Pika. Danes je okusov več in zdi se mi, da so čisto vsi grejpi in bezgi nekako istega okusa kot izvorna dva. "Vzemi žlicoooo!" so se obvezno drli mati in prav tako obvezno se je nekje istočasno prašek iz rjave plastične posode razsipal po kuhinjskem pultu. Zadevo si lahko pometel nazaj v kozarec ali pa oslinil prst in z njim pomazal prašek. Rešeno.
Nihče se ni ukvarjal s tem, kaj je v prašku. Lizali smo linolado iz plastičnih posodic, kinderlada s kravico je veljala za eksotiko. Žlička vegete je bila tako rekoč zapovedana žlahtna začimba vsake jedi. Preveč sladkorja? E-jev? Maščoba palmovega olja, zaradi katere umirajo orangutani v Indoneziji? Če bi kdo trgovki v naši lokalni trgovini takrat zastavljal tako neumna vprašanja, kot so ali je domače, je iz Slovenije ali celo ekološko pridelano, bi doma verjetno odkril, da mu je gospa podtaknila rezine pariške z ekstra temnim robom. Tudi če bi se obiral med policami in na dolgo bral deklaracije, kot je to običaj danes (če so deklaracije sploh obstajale, ne spomnim se), bi verjetno gospa v ortopedskih čevljih Borovo poklicala policijo ali vsaj poslovodkinjo, ki je bila v določenih pogledih bolj strašna od policije. Še ko se je zgodil Černobil, smo le z zelo težkim srcem pospravili solato na kompost, sumim, da je niso čisto vsi sosedje. K sreči je bil dedek profesor, sicer na tekstilni, a je vedel dovolj, da se s sevanjem pri nas pač nismo šalili. In da je bila ena od prvih knjig, ki mi jih je ponudil v branje, zgodbica o dečku iz Nagasakija, ampak to je že druga zgodba. No, pri zatiranju škodljivcev in plevela je imel nekaj manj zadržkov in v garaži se je kopičila lepa zbirka snovi, ki jim bi danes verjetno na embalaže narisali mastne črne glave na oranžni podlagi.
No, kar se tiče cedevite, ni bila nikoli skrivnost, da so jo sprva prodajali v lekarni kot prehranski dodatek, a se je ta podatek v jugoslovanski tradiciji navdušene uporabe praškov nekako izgubil. Še danes poznavalci opozarjajo, da ena doza napitka nadomesti polovico dnevne potrebe vitaminov. Tudi Martin Stanković, ki je v šestdesetih izumil napitek, ga je ustvaril prav s tem namenom - da bi povečal vnos vitaminov v jugoslovansko mladino. Ko je ta postala hit med mladiči, so v Plivi temu primerno prilagodili marketinško strategijo, recepture pač ne. Danes veljajo praškasti napitki za enega največjih uspehov hrvaške prehrambne industrije, poleg vegete seveda. Kljub temu je izumitelj cedevite ostal popolnoma brez priznanj, prejemal pa je pokojnino nekaj nad 500 evri.
Seveda so limonada, bezgov sok z lističi mete ali preprosto voda z nekaj limone neskončno bolj zdravi napitki z vitamini naravnega izvora. Ampak nostalgija je precej nenavadna reč, še posebno, če je zapakirana v zrnca barvastih praškov. Je pojem nekega časa, ki, kot kaže, še ni čisto minil, vsaj glede na to, kako odločno je naša ta mala v Italiji zahtevala cedevito in kako neverjetno čudenje je sledilo, ko je tam pač ni bilo. Nič, otrok, to so pojmi Jugoslavije.