Pes mačku človek

Aljoša Stojič Aljoša Stojič
18.08.2019 05:32

Prijatelja za vedno.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Miki in Cita
Aljoša Stojič

Ko smo ga pripeljali, se je obnašal, kot se od azilanta pričakuje. Nič hvaležnosti, da smo ga rešili iz zatočišča, vihal je brke in iskal možnost za pobeg iz hiše. Pa kaj boš s svobodo, mul'c, če smo te komaj osvobodili! Zame, samaritana, ni bilo važno, ali je begunec postal po svoji volji ali zaradi krute vojne. Je pa ta naš mladi migrant takoj pokazal vrline poskočnega Slovenca. Plezal je, samo da je bilo navpično: najprej na oreh, nato na še višjo smreko - do tja, kamor še strela na upa. Ha, sem se tolažil, kaj bi šele počel, če bi imeli za prvim ovinkom Triglav. Po dveh mesecih se je bivši migrant privadil prej tuje okolice, naučil se je domačega jezika in nas že vrtel okoli prsta - če se podrgne ob nogo, ga moraš pobožati, če mijavka, kot da so mu štete zadnje ure, bi v skodelici rad videl brikete, ko pa skoči pod strop, na obod plinske peči, potem mu moraš dati mir - ker itak ne moreš do njega.
Naš beli Miki je danes star tri leta, živ in nikoli popolnoma zdrav. Trpka življenjska izkušnja mu je privzgojila borbenost, ki je suhcu s tremi kilogrami in pol ne bi pripisali. Včasih se domov priklati popraskan, kot bi se porezal na bodeči žici. Ali pa mu - kot zadnjič - na hrbtu, tik za vratom, umanjka deset kvadratnih centimetrov. Vrhnji del kože mu je sosedov divjak odtrgal in mu za spomin zasadil čekane (dvakrat dva). Poklapani ranjenec si je privoščil tri dni temeljitega počitka, le brisačo smo mu podložili, da iz rane ni kapljajo na kavč. Kaj narediti, ga peljati k veterinarju? Ne delajmo panike, se je odločil družinski krizni svet, raje nekoliko počakajmo. Po bepanthenu smo mu nanašali gabezovo mazilo, oboje je za silo pomagalo. Po treh dneh bolnišnične oskrbe je bil muc dovolj pri močeh, da je šel na krajši sprehod - direktno do domače lekarne, labradorke Cite. Naša črna azilantka (tudi njo smo vzeli iz MB-zavetišča za živali) ga je z jezikom začela lizati po odprti rani. Miki se še danes, dva tedna po bitki, nastavlja pod njen gobec in prede, ko prejema pasje zdravilo. Rana je zaceljena, pes in muc sta v nesreči utrdila prijateljstvo. Le to hočem povedati, da se živali lažje in prej zmenijo med sabo kot ljudje.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta