Začetek februarja je v znamenju slovenskega kulturnega praznika, ko se spominjamo velikana slovenske literature, pesnika Franceta Prešerna. Ob tej priložnosti mnogi umetniki različnih žanrov in smeri, od peresa, glasbe do slikarstva, poudarjajo svoj prispevek k plemenitenju tega, kar nas določa kot narod z razvito kulturo. Nikjer pa še nisem zasledila, da bi se kdo spomnil naših tradicionalnih slovenskih jedi, ki so prav tako del narodove kulturne dediščine. V minulih desetletjih sem mnogo potovala po slovenskih krajih, od Prekmurja do morja, od Prlekije do Goriške in od Bele krajine do Trente. Povsod so ljudje predstavljali svoje jedi, na katere so ponosni in nosijo lokalna imena, ki jih na drugem koncu Slovenije ne poznajo. A vsaka jed je jed zase in vse skupaj plemenitijo našo dediščino.
Vseh jedi seveda ne morem omeniti v tem članku. Urejam jih, ker jih nameravam predstaviti v knjigi. Vse imajo zanimiv razlog in vzvod nastanka. Velikokrat so nastale v povezavi s prazniki, s pomembnimi kmečkimi opravili, ob koncih določenih obdobij, na primer ob žetvi, trgatvi, kolinah ali godovih ...
Kraške fige
V šoli so nas učili, da so za Prešernom otroci klicali: "Doktor Fig, doktor Fig!" Znano je, da jih je imel venomer s seboj in mnogo jih je razdal otrokom. Fige so hitro dale energijo in nasitile. Poleg sladkorjev imajo veliko vitaminov skupine B, ki varujejo in premagujejo stres, vitamin E za krepko srce in kopico zaščitnih antioksidantov. Fige v jedeh so predvsem sestavina sladic, na Krasu jih radi ponudijo tudi s pršutom in sirom, saj imajo tako pomembno vlogo pri varovanju ožilja.
Bujta repa
V Prekmurju so ponosni na bujto repo. Danes mnogi navajajo, češ da je to nekakšna enolončnica s svinjskimi kostmi. Bujta repa je jed, ki jo tradicionalno pripravljajo ob kolinah. Lokalno pravijo, da "pujseka bujejo", in od tod bujta repa, je poudarila Vera Novak iz Hotize.
Ker v Prekmurju "pujseka bujejo", je nastala bujta repa
Pripravljajo jo, ko ves dan delajo, razkosavajo prašiča, meljejo meso za klobase in salame ter pripravljajo kose za razsol. Tedaj gospodinje vzamejo kos najboljšega mastnega prašičjega mesa, ga razrežejo na drobne kose in dajo v lonec za enolončnico. Že prej so prepražili čebulo, česen, dodali kislo repo ter proso in lovor, naredili prežganje ter začinili z mleto papriko, solili in poprali. Bujta repa je izdatna jed (še zlasti zaradi mastnega mesa). Repa ima sposobnost prečiščevanja telesa, proso je polno hranilnih snovi in je bogato s silicijem. Bujta repa je zato jed hvaležnosti za dar, ki ga je dal pujsek.
Štajerska kisla juha
Na Štajerskem so ponosni na svojo kislo juho. Sestavine nekoliko variirajo od kraja do kraja, a v enolončnici morajo biti poleg mesa in drugih sestavin tudi svinjske nogice, krače, sveže ali dimljene.
Pohorski pisker
Na Pohorju prisegajo na pohorski pisker. To je izdatno nasitna enolončnica, ki ima menda toliko različic, kot je gospodinj. Temeljne sestavine so tri vrste mesa: prekajena svinjska rebra, ovčetina in goveje pleče. Zraven so tudi slanina, čebula, česen, por, korenje, krompir, fižol, bob, koleraba, gomolj zelene, pol glave zelja, peteršilj, bučka, pšenica ali pira v zrnju, prosena kaša, ješprenj, jurčki, svinjska mast, jabolčnik za zalivanje, kisla smetana, sol in poper, kumina, lovor, majaron in drobnjak. Skratka - nič ne sme manjkati, mar ne?!
Jota
V modernem času se je uveljavilo ime jota in srečamo jo povsod, ne samo na Primorskem. Resnici na ljubo smo pri nas na Colu tej enolončnici rekli preprosto "zelje" ali "repa" in vsi smo vedeli, da so v njej tudi krompir, fižol, česen, lovor, brinove jagode, sol, poper in kumina. Začinjeno je bilo z ocvirki in prežganjem ali pa so del krompirja pretlačili, da je bila enolončnica gostejša.
Juha šelinka
V Vipavski dolini in vaseh Vipavskih brd pozimi radi pripravljajo juho šelinko. Ime je dobila po zeleni, ki ji po primorsko pravijo - šelna. To je gosta enolončnica iz gomoljev in listov stebelne zelene ter krompirja, kolerabe, korenja, riža in fižola. Okisana je z žlico kisa ali s suhim belim vinom. Najprej na oljčnem olju prepražijo čebulo, nato jo zalijejo z vodo in dodajo sestavine. Šelinka je v principu brez mesa, a nekateri jo kuhajo z domačo klobaso ali koščki pancete.
Ždruc
Na Ilirskobistriškem in drugod v Brkinih prisegajo na ždruc. V njem so oženili zelje s krompirjem in naredili gosto, izdatno jed, zabeljeno z ocvirki. Ponekod so sveže zelje in krompir sprva kuhali ločeno, jo združili in pretlačili ter zabelili. Drugod so uporabili kislo zelje, a so ga prej oprali pod vodo, da je izgubilo nekaj kislosti.
Govnač
Gorenjska, predalpska različica ždruca je - govnač. Pravzaprav je razlika samo v barvi, ker govnača ne zabelijo z ocvirki, marveč naredijo prežganje na olju, pri katerem uporabijo paradižnikovo mezgo. Zato je govnač obarvan nekoliko rdeče.
Trojka
Na Dolenjskem radi prisegajo na trojke. V Hrovači pri Ribnici pripravijo ribn'ško trojko iz domačega rdečega fižola ribn'čana, rumenega korenja in kolerabe, po želji dodajo tudi krompir. Zabelijo s svinjsko mastjo in ocvirki, dodajo rdečo papriko in česen. V Sodražici pa kuhajo S'držko trojko, ki je nekoliko različna. V njej so poleg fižola, ki ni nujno ribn'čan, še koleraba, krompir, čebula, česen in sol in poper. Ko je kuhano, posebej segrejejo izdatno količino ocvirkov in jih potresejo v vsak krožnik posebej.
Korejevec
Podobna enolončnica je korejevec, ki je značilna za Kozjansko in Paški Kozjak. Pripravljali so ga v jeseni, ko je bilo na voljo dovolj svežega korenja. Nekoč so uporabljali samo rumeno in belo korenje, danes jedi dodajo tudi rdeče. Zraven so še fižol, šalotka, česen, lovor, mleta paprika, izdatna žlica masti z ocvirki, vejica majarona in vinski kis. Za zgostitev uporabijo moko.
Mežerli
Na Koroškem poznajo mežerle (ali mežerli). Tudi ta jed je najpogosteje povezana s kolinami v zimskem času. Glede na več koroških dolin se mežerle v podrobnostih nekoliko razlikujejo, a v osnovi so iz svinjske drobovine, ledvic, srca, svinjskih pljuč in mesa iz glave. Vse to zmeljejo, zmešajo z nadrobljenim kruhom, poparjenim z mlekom, dodajo jajce, mast in praženo čebulo in nadevajo v svinjsko mreno. Vse to potem spečejo v pečici. Ponekod mežerle pripravljajo tudi iz ovčje in telečje drobovine.
Krumpantoč
Stara zasavska jed je krumpantoč. Prvotno naj bi bila to jed hrastniških steklarjev, a se je razširila tudi na druge revirske kraje in postala priljubljena med knapi. Je nadvse preprosta jed, ki temelji na naribanem krompirju, jajcih, sesekljanem peteršilju, česnu, soli in popru. Vse to so dobro premešali in ocvrli v olju.
Frika
Krompir in jajca so tudi v znani tolminski jedi - tolminski friki s krompirjem. Nekoliko drugačni sta kobariška in bovška frika. Na Vrsnem so pripravili friko iz kravjega sira in jajc.
Ljudska imena jedi
Jedi, ki plemenitijo našo dediščino, je pravzaprav nešteto. Omenimo še belokranjsko pogačo, povitico, žitno klobaso, mastenico ali jaglačo iz prosa, v Istri poznajo bobiče, v Prekmurju retaše in repnjačo, langaše in v kito spleten vrtanek, mnogi se navdušujejo nad bogračem in deduli, ki jih pišejo tudi s preglasniki.
V Prlekiji radi ponudijo kvasenico in prleško gibanico, tudi ajdov krapec, na Koroškem kot sladico poznajo sladke kvočeve nudlne. Na Idrijskem ponudijo smukavc in za poobedek luštrkajco, ob žlikrofih pa bakalco. Na Gorenjskem poznajo budl, loško smojko in tudi trniče na Veliki planini.
Za vse tradicionalne slovenske jedi je značilno, da so primer ravnovesja, povezanega z naravo, letnim časom, opravili, običaji in dogodki. Jedi so vedno imele hranila, ki jih telo v tistem obdobju najbolj potrebuje. Ljudska imena jedi so vsega spoštovanja vredna. Največkrat so nastala ob imenovanju nekega opravila. Danes pa so priklic spominov na domače okuse in vonje, ki jih nikoli ne pozabimo.
