Pred nami je stala z orjaško zobno protezo in z orjaško okorno ščetko kazala, kako pravilno ščetkamo, krožimo, nitkamo in drgnemo. Tudi po najbolj zakotnih kotičkih naših ust. Njenega obraza se ne spomnim več, vem pa, da je imela rdeče lase in da je govorila z najbolj milim in pomirjajočim glasom na svetu.
Stala je pred nami v tisti beli halji z zobmi v roki in zdela se mi je kot nekakšna dobra vila iz dežele, v kateri je dobro pregnalo piškave zobne škrate. Angel iz sveta brez kariesa in vnetih dlesni. Bila je šolska zobozdravnica. No, niti tega ne vem natančno. Morda je bila le zobni tehnik ali sestra na odločni, neustrašni življenjski misiji - izgnati zobno gnilobo za vedno. Bolj ko razmišljam, bolj mi postaja jasno, v kako drugačnih, nesterilnih časih smo takrat živeli. "Danes pa bomo želirali," je dejala in nam na ščetke, ki smo jih hranili kar v učilnici, iz tube iztisnila čuden gel. Če je ščetko kdo pozabil ali zapravil, je najbolj ogaben gel na svetu lahko dobil kar na prst in si z njim fluor nanesel na zobe, vse skupaj pa potem izpljunil kar v umivalnik, ki je bil v razredu, tik ob vratih. Pogosto nam je razdelila sladke male rdeče tablete. Imele so okus po rdeči pesi in ponižanju. Prežvečiti jih je bilo treba in potem so veličastno razkrile, kdo v šolo prihaja z neumitimi zobmi. Več ko si imel zobnih oblog, bolj so zobje bili rdeči. Kar je, ko danes razmišljam, naključno ali ne, nemalokrat sovpadalo tudi s socialnimi razlikami med nami. Kako čudna misel. Je pa res, da smo fantje v povprečju imeli bolj rdeče zobe. Snežno bele zobe so, tudi po žvečenju rdeče tablete, imele le tiste brezhibne sošolke, odličnjakinje, ki so vseh osem let imele tudi vzorno vedenje, učiteljicam so nosile kavo. Najbrž so odrasle v petintridesetletne perfekcionistke z lasmi, postriženimi na blond paž, in že ob najmanjših sumih nepravilnosti pri blagajnah zahtevajo poslovodjo.
Rdečelasa zobna vila nas je tudi ocenjevala. Kar je bil svojevrsten pritisk. Če so tvoji zobje bili zelo rdeči, si dobil črno piko. Dobil sem jo in še danes me misel nanjo spremlja pri vseh pomembnejših življenjskih odločitvah. Ne glede na to, kako dobro in uspešno reči že počnem, ne morem pozabiti, da sem v 2. c razočaral zobno vilo. Če so tvoji zobje bili rdeči malo manj, si dobil pol točke, če so bili res snežno beli, te je nagradila s točko in zvezdico. Kar je bila odlična popotnica za Harvard. Kdo bi si mislil, da je rdeča barva v tranzicijskih devetdesetih bila tako nepriljubljena.
Ko smo tablete prežvečili, smo se postavili pred umivalnik, in eden čez drugega pesasto rdeč pljunek izdatno izpljunili v šolski umivalnik. Eni so so ga zadeli, drugi ne, nekateri so nalašč pljunili mimo, nekdo je pljunil v steno, en sošolec celo sošolki v hrbet. Ob koncu žvečenja, pljuvanja in želiranja s prstom je vse skupaj bolj spominjalo na koline kot na prosvetni proces, a bila so res čarobna leta. Premetenci so našli način, kako njen rdeči sistem prelisičiti. Tableto so bolj lizali kot žvečili ali pa jo požvečili le malo in potem skrivaj izpljunili. Danes najbrž sedijo na odlično plačanih pozicijah z malo dela in odgovornosti.