Osebni izpovedi pacientk: Trpki izkušnji poti od nastanka duševnih težav do njihovega izboljšanja

Sredi dneva so mi zdravniki potisnili v roke odpustnico in me napotili domov. To je bil zame precejšen šok, se Kornelija Pahor spominja 10. marca, ko je predčasno prekinila zdravljenje v Psihiatrični bolnišnici Ormož zaradi preventivnih ukrepov, ki jih je narekoval novi koronavirus. Takrat so bili za njo trije meseci zdravljenja, pred njo pa še nadaljnjih devet. Sogovornica se spopada s psihotično motnjo. Nenadna prekinitev zdravljenja pri njej ni povzročila poslabšanja zdravstvenih težav ali da bi se jim pridružile nove. "V Ormožu so mi na srečo pred predčasnim odhodom predpisali terapijo, ki mi ustreza, in lahko funkcioniram, celo tako dobro, da se sedaj zdravim ambulantno," z zadovoljstvom pove Pahorjeva.

Zavila se je v molk in spala

Sogovornica prizna, da je za obstoječe psihično stabilno stanje potrebovala več let. Vse skupaj se je začelo pred štirimi leti. "Takrat sem štiri mesece spala največ tri ure na noč, pojavili so se mi prisluhi in prividi, ki jih najprej nisem jemala resno. Zdravniki so postavili diagnozo posttravmatske motnje, ki naj bi nastopila zaradi razhoda s fantom, in me našopali s kupom tablet. V trenutku sta mi usahnila telo in um. Bila sem brez moči, pozabljala sem stvari, niti žlice nisem znala prav držati, vrtoglavice sem imela, izgubljala zavest, šest mesecev nisem niti spregovorila in ogromno sem spala."
Pahorjeva se spominja, da je pred nastopom zdravstvenih težav opravljala v Avstriji dve službi: čistila je hiše in bila oskrbovalka na domu. In kot taka je doživela svojevrstno izkušnjo - starejša gospa ji je umrla na rokah, kar je v njej sprožilo strah pred smrtjo. Nato se je začela njena pot po psihiatričnih bolnišnicah. Izmed njih najbolj pohvali ormoško, kjer so ji predpisali ustrezno terapijo in tudi "osebje je prijazno, saj si vzame čas za pogovor s pacienti". Korneliji Pahor so bili (in so še vedno) v veliko pomoč brezplačna psihoterapija v mariborskem zdravstvenem domu in v Družinskem centru Mir ter nasveti Barbke Špruk, ki je uspešno premagala manično depresijo.

Prišla prostovoljno, pristala na zaprtem oddelku

Kot Pahorjeva je tudi Šprukova z nami delila trpko izkušnjo poti od nastanka duševnih težav do njihovega izboljšanja: "Po srednji šoli, od leta 2002 in nato vse do leta 2008, je trajala moja saga po slovenskih psihiatričnih klinikah. Tjakaj sem se vedno zatekla prostovoljno. In doživela šok - takoj so me namestili na zaprti oddelek. To se mi je zgodilo ob vsaki prostovoljni namestitvi."
Taka odločitev se ji je prvič zdela v redu, vse dokler ni odbilo sedem zvečer in je prišla medicinska sestra ter pričela deliti tablete. Šprukova jih je odklonila, a ta njena reakcija je sprožila drugo pri zaposlenih: "Medicinske sestre in tehniki so se name spravili, me zvlekli v sobo, zvezali z jermeni preko nog in rok. Kričala sem, vpila, naj me spustijo, a nihče me ni uslišal. Če takrat ne bi do mene hodili soborci in mi svetovali, naj se ne upiram in naj vzamem tablete, ker je pač tukaj takšna igra in pika, ne vem, kako bi preživela. Kaj kmalu sem dojela, da imajo prav." Zakaj soborci? Šprukova odvrne: "Tako poimenujem bolnike, ki so bili istočasno z mano hospitalizirani, oni so bili moji zdravniki. Enako to velja za čistilke in natakarice. V mojem primeru pa so zdravniki ugibali diagnozo in posledično terapijo, predpisali so mi petnajst različnih terapij in nobena ni bila ustrezna."

Z vajami nad stres

Toda to ni bilo dovolj. Obenem se je Šprukova poglobila vase in poiskala vzrok težav. Ta je po njenem izviral iz zasmehovanja in psihičnega trpinčenja sošolcev v srednji šoli. Njihova tarča je bila, ker je prihajala iz ruralnega okolja. A danes je vse to bled spomin. Kot trdi, že dvanajst let ne jemlje nobenih zdravil, k ozdravitvi pa je med drugim pripomoglo izvajanje tako imenovanega zdravilnega kodeksa, pri katerem posameznik z določenimi izjavami in posebnimi vajami odpravlja stres iz telesa in pozdravi njegov izvor.
"Komu zdravila rešijo življenje. A če nekdo reče, da ima samomorilne misli ob jemanju zdravil, bi zdravnikom moral zazvoniti rdeči alarm," je prepričana Šprukova, ki dodaja, da bi morali zaprte oddelke preoblikovati tako, da bi bili bolj prijazni, humani, kjer bi se pacient počutil varno in kot doma. Hkrati ne bi bilo nič napačno, če bi bilo osebje v civilu in ne zdravniških haljah. "Želim si tudi, da bi se sistem psihiatričnega zdravljenja spremenil v dobro človeka. To pomeni, da bi vsaj na začetku psihiatri, medicinske sestre in tehniki imeli več ljubezni, razumevanja in sočutja do ljudi v stiski - iskrena ljubezen in skrb za sočloveka rešujeta življenja ljudi v stiski veliko bolj kot kup tablet, ki vzamejo vsa čustva in s katerimi postaneš kot zombi," je prepričana Barbka Špruk.

Virusu onemogočiti vstop

In kako poteka delo na osrednji psihiatrični kliniki v času epidemije? Strokovna direktorica Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana (UPK Ljubljana) prof. dr. Blanka Kores Plesničar razloži, da sta "omogočanje in nudenje visoko strokovne in varne obravnave pacientov z duševno motnjo primarno vodilo UPK Ljubljana". V času epidemije je poudarek na varni obravnavi še posebno pomemben, usmerjen je bil takrat in je še vedno v preprečevanje vnosa koronavirusa na kliniko ter s tem tudi v preprečevanje potencialno nevarnih in katastrofičnih posledic te okužbe.

Nikomur niso odrekli pomoči

Zdravljenje na ljubljanski psihiatrični kliniki so zato nekoliko skrajšali za paciente, ki so na podlagi izboljšanega zdravstvenega stanja zmogli bivanje doma, na primer za tiste, ki so imeli dobro družinsko in socialno mrežo, z rednimi telefonskimi kontakti lečečega psihiatra. Ves čas epidemije pa so sprejemali vse paciente, ki so potrebovali akutno bolnišnično obliko zdravljenja. To so bili predvsem tisti s hudimi duševnimi motnjami in samomorilno ogroženi. Zaradi epidemije pomoči niso odrekli nikomur - dve urgentni ambulanti sta na voljo 24 ur na dan. Ambulantne storitve so izvajali preko telefona, v nujnih primerih osebno. Vzpostavili so telefonsko linijo za pomoč zaposlenim v zdravstvu, ki so zaradi epidemije in dela v zdravstvenih ustanovah imeli psihične težave.
Na vprašanje, kakšno je danes stanje na kliniki, psihiatrinja Kores Plesničarjeva odvrne, da je v zadnjem mesecu več pacientov, pri katerih je simptomatika duševne motnje izrazitejša, so bolj konfliktni in ne nazadnje imajo več težav zaradi posledic pretiranega uživanja alkohola v času epidemije. Je tudi več oseb s prilagoditvenimi motnjami, več depresivnih motenj. Za naprej bo odvisno, kako se bodo ljudje vračali v običajno življenjsko rutino, kako bo z njihovo zaposlitvijo in ekonomskim statusom, kako se bo realiziralo družinsko življenje oziroma kakšen bo drugi val okužb s koronavirusom.
Psihiatrinja še dodaja, da se sicer spreminjajo terapevtski programi in pristopi, krajšajo se hospitalizacije, zdravljenje postaja bolj integrirano, vključeno v družbo. Izvajajo se preventivni programi, skrb za dobrobit posameznikov in cele družbe. Po njenih besedah se moramo zavedati dejstva, da imajo osebe s hudimi duševnimi motnjami do 25 let krajšo življenjsko dobo, in to tako zaradi same narave motnje, ki za seboj potegne slabo skrb zase, slab finančni položaj, nezaposlenost, kot zaradi nekaterih neželenih učinkov zdravil in slabše splošne zdravstvene oskrbe, saj je niti ne poiščejo, in zaradi mnogo drugega.