Imel sem dovolj pametnejšega in urgentnejšega dela, pa vendar sem iz neke sado-mazo mešanice radovednosti in nejevere gledal osrednjo državno proslavo ob dnevu suverenosti. Ne vem, kaj naj zdaj rečem: da sem imel kaj videti in slišati ali da nisem imel česa videti in slišati?
Peace & Love
Po vseh teh letih proslav sem kot državljan že toliko napiflan, da vem, je dan suverenosti dan, ko so se še zadnji pripadniki JLA 25. oktobra 1991 v Kopru vkrcali na ladjo in zapustili osamosvojeno slovensko ozemlje. Dolgo pa tega praznika nisem ločil od junijskega dneva državnosti in decembrskega dneva samostojnosti in enotnosti. Bil sem celo tako cinično neveden, da sem nekoč napisal, da sveta obhajila teh treh prelomnih, zgodovinskih dogodkov v procesu slovenskega osamosvajanja loči samo Rosvita Pesek, ki je na Televiziji Slovenija najbolj zadolžena - in, roko na srce, tudi najbolj kompetentna - za te vrste breaking news.
Iz svojega arhiva sem tudi izbrskal tekst izpred petih let, ko je na takratni koprski proslavi bil slavnostni govornik Miro Cerar in se zapisal v zgodovino z naslednjim stavkom: "Verjetno ni naključje, da je angleška beseda ljubezen ('love') - in angleščina je danes eden najpomembnejših jezikov sveta - vsebovana tako v slovenski besedi človek kot v besedi Slovenija."
V barvi trule višnje
To poudarjam, da ne bi kdo mislil, da je bilo letos - ko je na oblasti neka druga, bolj eksplicitno domoljubna vlada - bistveno drugače kot prej. Drugače je bilo kvečjemu to, da letošnji slavnostni govornik ni bil predsednik vlade, temveč minister za obrambo, ki po funkciji in neki logiki pač najbolj paše k objektu te veselo komemorativne fiksacije.
Predsednik vlade je bil sicer deležen dovolj pozornosti s predvajanjem arhivskih posnetkov, kjer so ga pokazali mlajšega in v danes znamenitem, že takrat démodé balonarju v barvi trule višnje.
Kar je res, je res: z Matejem Toninom je zapihal nov veter v slovensko politično govorništvo. Tako neskrito naučeno, natrenirano prebranega oziroma povedanega govora še nisem slišal. Vsebinsko je bil govor lep dosežek umetne politične inteligence, retorično pa bi ga zaradi mene lahko prebral tudi robot. Tonina so v procesu strojnega učenja naučili, katere zloge in besede mora poudariti in se pri tem pomenljivo zazreti v občinstvo.
Ideološki aparat države
V primerjavi z recentnimi državnimi proslavami, ki jih je uprizoril oziroma naročil generalni sekretariat te vlade, s stališča kulturnih vsebin in elementov ta zagotovo ni bila najslabša - ker so bile druge še veliko bolj pod kritiko.
Za všečnost tokratne proslave so skrbeli inserti z izjavami osnovnošolcev iz prve triade. Ti so odgovarjali na vprašanja, kdo je junak in kaj je pogum. Otroci vedno vžgejo, ker so prikupni in ganejo še takega trdosrčneža. Obenem pa ideološki aparat države s spontano in iskreno pomočjo otrok dá vedeti, da gre spomin na vkrcanje zadnjih pripadnikov JLA iz roda v rod - in da bomo take proslave radi gledali tudi čez petindvajset, petdeset, sto let.
Resnobne veselice
Proslave so postale same sebi namen. Zdaj ena, zdaj druga politična nomenklatura jih prireja in distribuira zato, ker se to pač spodobi in ker spada k državi, da prireja resnobne veselice v čast dogodkom, ki so jo konstituirali.
Toda targetirane publike - se pravi državljanov - to niti malo ne zanima. Velikanske večine to ne zanima. Pa saj normalnega človeka niti ne more. Samo terminalno patetični in/ali od aktualne vlade prevzgojeni patrioti se brez strasti, a po nekem defaultu z dolžnim spoštovanjem navdušujejo nad samim dejstvom, da take proslave sploh so. Ker morajo biti. Kakršnekoli že so. Kdorkoli je lahko govornik, kdorkoli lahko nastopa, tudi vsebina je lahko karkoli. Edini pogoj je, da evocira eksplicitno ljubezen in spoštovanje do domovine.
Vsaka država slavi svoje ustanovitvene, za svoj obstoj tako ali drugače najpomembnejše dogodke ali pojme in simbole. Toda samo v Sloveniji en tak praznik ni dovolj. Ne, mi potrebujemo kar tri. Tri, ki so posvečeni v bistvu enemu in istemu. Morda zato, ker je od takrat minilo šele trideset let? Srčno upam.
A kakorkoli, ob vsej tej zapovedani osamosvojiteljski, osamosvojitveni patetiki bo državljane samo še prej in bolj minilo domoljubje. In dlje ko nam bodo s tem težili, manj jim bomo zanalašč priznavali zaslug.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
