Da je propagandni, prosvetiteljski dokumentarec režiserja Mitje Okorna Covid-19: Zgodbe prebolevnikov, najbolj promovirani ali bog ne daj celo najbolj gledani slovenski film vseh časov, naletel na tako diametralno nasprotujoče si odzive, je bilo pričakovano. Nekateri so v njem videli genialnost naročnika, da se na tako učinkovit način in s takim avtorjem loteva vzgoje neprecepljenega naroda, drugi pa umetniško pokvarjenost avtorja samega, da se je pustil angažirati tistim, ki so za taisto neprecepljenost naroda v resnici krivi.
Ne eni ne drugi argumenti pa seveda ne pijejo Pfizerja. Take skrajnosti - pa nič vmes - so možne samo v pandemični Sloveniji.
Nadstandarden izdelek
Okornov filmček je za domače televizijske in filmarske pojme nesporno nadstandarden izdelek, ki mu glede na njegovo vzgojno intenco nimamo česa očitati. Zgodbe prebolevnikov so zgledno narejen edukativen, pričevanjski film. Všečno posnet, vizualno estetski, dobro zmontiran, ganljiv, ravno prav tudi malo patetičen. V njem je vse, kar bi lahko dvomljive ali trmaste ljudi pripravilo do tega, da se le grejo cepit.
Pa bo Okorn s filmom dosegel svoj cilj? Ga bo dosegel naročnik (vlada, Ukom, NIJZ)?
Tega ne vem. Želim si, da bi ga - nisem pa prepričan, da ga lahko. Pa ne zato, ker režiser ne bi dobro opravil svojega dela ali ker naročnikova ideja sama ne bi bila primerna. Ampak zato, ker ljudska psiha ne funkcionira tako, kot si želijo tisti, ki jo targetirajo. Še posebej pa ne v dani situaciji in v vzdušju, ki sili v ekstreme. Bodisi v pretirano navdušenje ali v odpor in upor.
Promocijska usluga
Okorna imam na sumu, da spada med tiste, ki so sveto prepričani, da je tudi slaba reklama lahko dobra reklama. Ker pač priteguje pozornost in vzbuja močna čustva ali mnenja. Ker kontroverznost pospešuje prodajo.
V tem smislu je predsednik Združenja ravnateljev Gregor Pečan naredil Okornu veliko promocijsko uslugo, ko je na prijazen in plašen namig ministrstva za izobraževanje šolam, da bi bilo mogoče dobro, če bi mladini predvajali Okornov film, nespametno in lahkomiselno odgovoril, da se ne čuti pristojnega za promocijo cepljenja in da bi to lahko bil poskus vplivanja na osebno mnenje.
Edini nedesničar
Verjetno sem bil jaz edini nedesničar, ki je za Okornov promocijski video Zdravljica, posnet na čast Evropski uniji in sami Sloveniji ob začetku slovenskega predsedovanja, našel par lepih besed. Žalujoči ostali pa so v tem videli problem Okornove kolaboracije. Kot da je video Okornov slavospev aktualni vladi, ker je sploh pristal na sodelovanje in s svojo kreativnostjo prispeval k njeni nepozabnosti in boljšemu imidžu. Po njihovem bi morali umetniki vsakršno sodelovanje z aktualno vlado bojkotirati in prakticirati kulturni molk, dokler se ne vrne na sceno KUL. Ali kaj?
Taki očitki se mi sicer zdijo krivični in moralno agresivni, bi pa po mojem lahko dali misliti. Tako Covid-19: Zgodbe prebolevnikov kot že Zdravljica sta seveda avtorsko pošteni, avtonomni deli, ki bi ju Okorn lahko izdelal za kateregakoli pametnega naročnika ali, če hočete, non-executive producenta. Razen če seveda fanatično sklepamo, da mora vsakršno sodelovanje z nepriljubljeno vlado ostati prepovedano, ker jo indirektno prikazuje kot normalno ali vsaj v boljši luči, kot jo vidimo.
Del te kontroverznosti
No, po mojem je sodelovanje z vlado oziroma delo za vlado za Okorna del te kontroverznosti, ki si jo išče kot slabo reklamo v funkciji dobre reklame. S to pripombo, seveda, da je Okorn to situacijo obrnil: da je tudi dobra reklama lahko slaba reklama. Še nobeno slovensko avdiovizualno delo namreč ni bilo predvajano v enem vikendu na vseh major televizijah. Še nobeno ni bilo tako intenzivno napovedovano. Še nobenega ni nobeno ministrstvo priporočalo svojim podanikom. To je možno samo, če je naročnik vlada - in še to samo v primeru, da ji Pfizer v grlo teče glede cepljenja.
V slovenskih filmskih in producentskih razmerah - in v razmerah, ko se ne boj, mesarsko klanje za pozornost vse bolj razplamteva - je po eni strani zasluženi, po drugi pa prezirani status dvornega režiserja lahko zelo dvorezen. Ko sem gledal Zgodbe prebolevnikov, sem si namreč mislil, madona, Okorn bi moral snemati, montirati, režirati, producirati Možinove Pričevalce. Potem bi bilo to nečemu podobno. Še jaz bi jih gledal!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
