Včasih je bilo za diskreditacijske novice - ne nujno, a po možnosti fake news - bolje poskrbljeno. Še več! Včasih je bilo za novice nasploh bolje poskrbljeno. Celo za resnične in afirmativne in verodostojne!
Kaj pa, če je res?
Tako so recimo nekoč davno poskušali podtakniti presvetlemu kardinalu nezakonskega otroka. Spet drugič - če omenim samo ta dva masterplana - so prišli z domnevo, da je predsednik vlade prejemal podkupnino ali vsaj obljubo podkupnine.
Očitki temu ali onemu so bili skratka konkretni in so imeli takšne in drugačne, tako želene kot nepredvidene moralne in praktične posledice. Predvsem pa so bili vznemirljivi. Šokantna je bila že sama misel, da bi nekaj lahko bilo res.
V dobrih, starih časih si še tako družbenopolitično brezbrižen in od medijev odklopljen človek ni mogel privoščiti, da ga neka na novo odkrita afera ne bi zanimala. Predvsem pa je vsemu temu še lahko sledil, ker se to ni dogajalo iz tedna v teden.
Iz tedna v teden
Kaj pa danes? Ah … Danes je novica tedna - tega tedna, ker naslednji teden bo že spet kaj drugega, verjetno še bolj smešnega in brezpredmetnega - nekaj tako nešokantnega kot recimo to, ali je nekdo nekomu pred ne več ne manj kot štirinajstimi leti rekel nekaj, česar ne bi smel ali kar se človeku njegovega ranga in na njegovi funkciji pač ne spodobi.
Ali pa to, da se nekdo, ki se ne spomni dobro - niti ni očitno dobro ali prav razumel -, razkrije, da je spet nekdo tretji ob neki priložnosti izrekel nekaj tako nezaslišanega, da bi se bilo dobro zgražati za leto dni nazaj. Ne glede na resničnost povedanega in ne glede na kredibilnost, zainteresiranost prinašalca novic.
Spodnja meja
Zagotovo obstaja neka spodnja meja zanimivosti in relevantnosti informacij, ne obstaja pa spodnja meja trivialnosti. Zanimivost in relevantnost lahko ponarediš ali vsaj umetno stopnjuješ s kontekstom in s poudarjanjem dejanskih ali namišljenih družbenih norm. Trivialnost pa je od vsega tega novinarskega moralističnega truda neodvisna. Če je nekaj smešno in pritlehno, takšno tudi ostane.
Tako smo že tudi doživeli, da je nastala afera iz tega, da nekdo ni plačal sendviča, ker se mu je mudilo in se mu ni dalo čakati v vrsti na blagajni. Zadeva pa se je pri vsej svoji trivialnosti vendarle zapisala v zgodovino, ker so iz tega naredili vzgojno zgodbo o sprejemanju odgovornosti in o kesanju. Nesrečni človek je zaradi svojega nezaslišanega greha samoiniciativno odstopil, njegovo gesto pa njegovi nadrejeni še danes hranijo v spominu kot zgled visokih moralnih standardov.
Utrujeni, navajeni
Od pokanja petard smo utrujeni, vendar smo nanje paradoksalno tudi navajeni. To je vse skupaj zelo zmešano. Petarde nam grejo na živce, vendar krivimo petarde same - ne pa tistih, ki jih mečejo, niti tistih, ki jih prodajajo. Seveda pa petarde tudi pogrešamo, ker bi brez njih nastala mučna informacijska tišina. Petarde prodajajo in mečejo zato, ker nas brez pokanja ne bi nič zanimalo.
Ker pa nas mora - poudarjam: mora! - zanimati vse, mora kar naprej pokati. Ker sami ne moremo, ne znamo in nimamo časa praktično preverjati in racionalno premlevati resničnosti in pomembnosti informacij, se pač zanašamo na stopnjo hrupa, ki ga v okolici povzročajo. Na besedo zaupamo distributerju. Če on to poroča, potem je že res. (Če poroča nekdo drug, pa ziher ni res.) In če je glasno, je vredno pozornosti.
Shoot now, ask later
Navajenost na hrup pa seveda tudi spreminja našo percepcijo novic in kriterije moralnega in racionalnega razsojanja. Za začetek kot konzumenti ne ločimo oziroma se sploh ne potrudimo ločiti niti med za nas ali za družbo relevantnimi in nerelevantnimi informacijami, kaj šele med zanesljivimi in nezanesljivimi. Vseeno nam je, ali je nekaj res in pomembno ali ne. Glavno, da dobimo nov informacijski stimulans, ki bo dobro del naši državljanski ozaveščenosti.
In če je nam vseeno, zakaj ne bi bilo vseeno tudi zbiralcem in distributerjem informacij? Mnogi, premnogi, ki jim pride v roke neka nepreverjena, že na daleč sumljiva informacija, jo brez razmišljanja in procesiranja objavijo takoj. Ker bi jih lahko nekdo prehitel. Ljudje bi ugotovili, da drugje petarde lepše in glasneje pokajo. Domišljajo si, da bi s tem nastala neprecenljiva poslovna škoda. Zato shoot now, ask later. Ne pozabite: petarde so na trgu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
