Veseli me, da se z avtorico v kar nekaj stavkih strinjava. Tudi mene resno skrbi, da nekatere organizacije in celo nekateri predstavniki državnih institucij zavajajo javnost v medijih, da bi uresničili zaustavitev večnamenskih projektov. Tudi jaz si želim, da bi pri gradnji objektov imela glavno besedo stroka in ne bi šlo za politično odločitev. Od države bi tudi jaz pričakovala, da bi skrbela, da se prebivalstvo obvešča strokovno in brez manipulacij.
Je pa v zapisu tudi kar nekaj odstavkov, v katerih se ne strinjava.
Z izgradnjo verige hidroelektrarn se ni povečala poplavna ogroženost, kvečjemu zmanjšala se je. Seveda pa ob tem ne smemo pozabiti, da so bila nekatera območja, ki se danes uporabljajo za kmetijstvo, pred desetletji neobdelana, saj se je vedelo, kje se reka ob višjih pretokih razliva. Po izgradnji hidroelektrarn, ki so bistveno zmanjšale razlivanje, so se območja začela kmetijsko obdelovati oziroma so celo poseljena. A to ni problem zgrajenih hidroelektrarn, temveč problem človeka, ki meni, da lahko prelisiči naravo. Katastrofalni pretoki reke Drave leta 2012 (v manjšem obsegu tudi lani jeseni) niso posledica zgrajenih elektrarn, temveč spleta vremenskih pojavov. V splošnem hidroelektrarne znižujejo poplavno nevarnost, saj omogočajo predpraznjenje bazenov (akumulacij) in postopke v primeru visokih voda, ki brez hidroelektrarn ne bi bili mogoči.
Sedimenti so problematika vseh alpskih rek, na katerih stojijo elektrarne. Vsaka država se z njimi "spopada" na svoj način. Avstrija na primer z izpiranjem, kar pomeni, da v primernih trenutkih nekoliko pospeši tok reke, ki sedimente porine po strugi navzdol - k nam.
S problematiko sedimentov se ukvarjamo že od umestitve hidroelektrarn v prostor, torej kako bi zmanjšali vpliv zgoraj ležečih hidroelektrarn na višino podtalnice pri nas. Enako, kot se poglablja dno struge, se namreč posledično poglablja tudi podtalnica, kar neugodno vpliva na možnosti namakanja. Rezultati študij so pokazali, da je z ustreznimi ukrepi možno zagotoviti zmanjšanje vpliva na podtalnico, in to brez vpliva na črpališče pitne vode Krog, kar se vztrajno napačno interpretira.
V tem trenutku tudi težko verjamem, da slovenski del reke Mure postaja svetovna turistična atrakcija. Ob zadnjem obisku mlina na Muri v Ižakovcih tam namreč ni bilo mogoče spiti niti kozarca vode, saj je bil lokal zaprt; otroška igrala pa dotrajana in zanemarjena. Bistveno drugače je bilo v avstrijskem kraju Cmurek, kjer je mogoče ob ogledu mlina pojesti tudi kosilo ali zaplavati v bližnjem bazenu. Severni sosedje so nedavno ponosno predstavili tudi načrtovano gradnjo raja za surfarje in kajakaše na Muri v Gradcu, ki pa verjetno bo postala, če že ne svetovna, pa zagotovo širše regijska atrakcija. Ob opisu načrta so celo izpostavili sožitje valov, manjših jezov in nasipov ter kamnov z ribami. Ob tem pa velja omeniti tudi hidroelektrarno Puntigam, katere zagon je predviden v letošnjem letu in ki stoji v osrčju mesta Gradec. Na spletni strani www.andritz.com je predstavljena 3D-simulacija elektrarne, ki kaže, da gre za objekt, ki se lahko, če so le volja in jasno zastavljeni cilji države, zlije z okoljem. In ki bo, ob vseh že stoječih hidroelektrarnah na reki Muri, Avstrijcem in nam zagotavljala električno energijo iz obnovljivega vira. Sosedom po primerni ceni, nam pač bo bistveno višji, ko bodo ugotovili, da je sami nimamo dovolj.
In s tem država Avstrija tudi še ni zaključila gradnje hidroelektrarn, zato težko verjamem, da ne bi vedeli, "da so hidroelektrarne industrijski objekti, ki reke degradirajo do konca". Prej verjamem, da znajo prisluhniti drug drugemu, tudi če se vedno ne strinjajo, in poiskati rešitve, ki jih stroka pozna in so sprejemljive za vse, tako za naravo, živali, rastline kot za ljudi.
Kajti rešitve, ki bodo zadržale vodo v Sloveniji, omogočale namakanje kmetijskih površin, dvignile podtalnico, oživile obrečno življenje, bo slej kot prej treba najti. Zajezitev reke je primerna rešitev za večino "znank" v prej omenjeni enačbi, proizvodnja električne energije ob tem pa le zadnji v vrsti doprinosov. Zato že dolgo ne govorimo več le o energetskih objektih, temveč o večnamenskih in več funkcionalnih objektih.
Naj za konec dodam: da, vsak objekt, od pasje ute do industrijskega objekta, ima vpliv na okolje in ga spremeni. Stroka zna danes večino vplivov, ki jih prinesejo hidroelektrarne, z odgovornimi ukrepi izničiti oziroma nadomestiti na način, ki je sprejemljiv; občine in država zato kasneje za te posege ne trošijo davkoplačevalskega denarja, temveč za vzdrževanje okolja prejmejo denar proizvajalcev električne energije.
S tem zaključujem dopisovanje, z iskrenim upanjem, da bodo tudi moji in vaši otroci in vnuki živeli v svetli in energetsko neodvisni državi, kot večino svojega življenja - razen nekaj prvih let, katerih vsakdanjik so bile tudi redukcije električne energije - vsaj do sedaj živim jaz in moja generacija.
Majna Šilih, vodja službe komuniciranja Dravskih elektrarn Maribor
