Na spletni strani www.vecer.com je bil 5. maja 2019 objavljen članek avtorice Norme Bale z naslovom Ob hidroelektrarni na Muri bosta božji mir in tišina. V zvezi z navedenim člankom v skladu z Zakonom o medijih želimo objavo nekaterih nasprotnih dejstev, ki bodo bralcu omogočila realno oblikovanje mnenja. V skladu z 28. členom Zakona o medijih prosimo, da odgovorni urednik določi naslov objave skladno z zakonom.
V prispevku avtorica podaja trditve, ki so zavajajoče in neresnične. Sprehajanje ob mrtvicah, okljukih ter v poplavnem gozdu je skorajda nemogoče, saj vse našteto izginja. Različne študije slovenskih strokovnjakov zadnjih let dajejo skupne ugotovitve, da so zaradi preteklih posegov v reko Muro, ki niso bili dolgoročno premišljeni, danes zaznane bistvene spremembe reke. Podatki o dolžini reke zaradi izvedenih regulacijskih del na primer kažejo, da je Mura na posameznih delih – mejna oziroma notranja Mura – različno krajša, odvisno od velikosti meandrov (rečnih zavojev v obliki zanke), ki so bili z regulacijami presekani. Podobno kot dolžina se je spremenila tudi širina reke. V obdobju tako imenovane »naravne« struge je Mura s stranskimi koriti dosegala tudi tisoč dvesto metrov širine, z regulacijo pa se je zožila na vsega šestdeset do osemdeset metrov. Ključna posledica omenjenih posegov je tako danes večja hitrost reke in posledično večja erozijska moč vodnega toka v strugi – bočna zavarovanja so bila namreč izdelana iz betonsko kamnitih oblog, zato Mura svoje erozijske moči ne more porazdeliti med bočno in globinsko erozijo, ampak vso energijo porablja za poglabljanje struge.
Reka Mura torej že dolgo ne teče neodvisno od nas. Dejstvo pa je, da ji lahko z različnimi ukrepi, ki so predvideni ob izgradnji večnamenskega energetskega objekta, ponovno povrnemo nekaj pretekle oblike in funkcije.
Potencialni energetski objekt (katerega vizualizacijo prilagamo z namenom, ki jasno kaže, da ne gre za betonski kolos) lahko ima tudi izrazito pozitivne učinke na družbo in okolje, v katerega so umeščene, kar je bilo večkrat dokazano v tujini in Sloveniji: gre za področja ureditve protipoplavne zaščite, dostopa do pitne vode, revitalizacije degradiranih območij, ureditve namakalnih sistemov itd. Danes o hidroelektrarnah ne govorimo več zgolj kot o objektih za proizvodnjo električne energije, temveč o večnamenskih objektih, katerih zadnja aktivnost (ob vseh zgoraj naštetih) je tudi proizvodnja električne energije.
Naj ob tem še dodamo, da tudi ob rekah Dravi, Soči in Savi življenje ni izumrlo (kakor tudi ne ob reki Muri v Avstriji, kjer stoji več kot trideset hidroelektrarn). Lep primer je Ptujsko jezero, katerega krona je sprehajalno-rekreacijska pot, v in na jezeru pa najdemo različne vrste ptic in drugih živali. Pa ne gre za osamljen primer sožitja energetskega objekta z naravo in okoljem.
Majna Šilih,
vodja Službe komuniciranja Dravskih elektrarn Maribor
