Eno največjih daril, ki si jih človek podari samemu sebi ob novem letu, so zaobljube. Te se najbolj intenzivno rojevajo v teh dneh predpraznično prazničnih dneh. Zaobljube o tem, kako bo človek z naslednjim letom postal boljši, bolj prijazen, bolj učinkovit, bolj čuječ, bolj solidaren, skratka reformiran človek. Človek, ki bo fit izzivom 21. stoletja. Stoletja visoke učinkovitosti in visoke samopodobe, ki jo terja diktat družbenih omrežij.
Zima, ki jo še najbolj simbolizira januar, po mojih izkušnjah nikakor ni najbolj primeren čas za ambiciozno samoreformiranje. Telo je takrat v naši zemljepisni širini, letnemu času primerno, v neke vrste hibernaciji. Naravni čas, kolikor se je nanj še mogoče zanesti ob norih podnebnih spremembah, za to obdobje narekuje telesu, umu niti ne toliko, počitek, umirjenost, delovanje v nekoliko nižjih legah kot običajno. Da se telo v tem času pripravi na pomlad, ko se tempo življenja v naravi bistveno dvigne. Naravnemu ritmu življenja je seveda težko slediti zaradi produktivnostnega tempa v proizvodnih odnosih, ki je vedno in konstanto visok in se vztrajno zvišuje. Ena temeljnih spretnosti današnjega življenja je neprestano usklajevanje naravnega ritma s produktivnostnim.
Pozimi je po naravi priporočljivo nekoliko več časa vložiti v telesni počitek, saj telo za spoprijemanje z mrazom potrebuje nekoliko več maščobnega plašča. Zato je ena najbolj norih novoletnih zaobljub hujšanje oziroma stereotipno hujšanje z vpisom na fitnes in srebanjem s superživili zmešanih smutijev. Slednje je najbolj univerzalna postavka na veliki večini seznamov zaobljub. Ki se, kot dobro vemo, v praksi zaključi hitreje, kot se je začelo. Večina zaobljubljenih fitneserjev - kar vključuje tudi vse oblike drugih modernih funkcionalnih vadb za telo, ki so nadvse modne - sebi vsiljen športni hobi po statistikah zaključi v manj kot enem mescu.
Zelo podobno je pri raznih modnih dietah, ki jim je skupna točka ponavadi vsesplošno odrekanje maščobi in naskok na zdravo, svežo in lokalno pridelano hrano. A pozimi v naših krajih ne raste kaj prida svežega. Če se želimo prehranjevati zdravo, moramo poseči po tem, kar smo vložili jeseni, ko je narava nadvse bogata z darovi. V mrazu in temi telo hlasta po bolj mastni hrani, saj se s tem samozavaruje. Lahkotna hrana pozimi je nekaj podobnega kot nošenje poletne garderobe pozimi. Če preskočimo z osebnega na družbeno in politično, nas ne more presenetiti, da danes večina državljanov slepo ponavlja potrebo po reformah. Občutek imamo, ker izhajamo iz svoje individualnosti, da je treba tudi družbo in ekonomijo radikalno reformirati. Z danes na jutri, sicer ne bomo več produktivni in konkurenčni. V vsakdanjih življenjih smo obsedeni z reformami, ta obsedenost pa se pospešeno prenaša tudi v politiko. Pa čeprav vemo, da reforme, pripravljene na hitro, rokohitrske reforme, reforme samo zaradi reforme, reforme na pamet, prinesejo več škode kot koristi. Neoliberalne reforme, kot edine možne v neoliberalnem redu, v katerem živimo, so pač reforme, ki na koncu krog tistih, ki imajo koristi od reform, krčijo.
Danes skorajda ni več državljana, ki ne bi menil, da država potrebuje strukturne reforme na številnih področjih. Najbolj akutna je seveda zdravstvena. Zdravstvo je v Sloveniji ena najbolj cenjenih vrednot. Lahko bi celo rekli, da je nadvrednota. Slovenci smo v bistvu obsedeni z zdravjem. Na tem področju bi želel neprestano reformirati sebe in zdravstveni sistem, ki pa bolj kot daljnosežno reformo potrebuje več racionalnosti in boljši izkoristek solidnih proračunskih resursov, ki so na voljo. In več racionalnosti potrebuje Slovenec, ko se loteva reformiranja svoje telesne aktivnosti in prehrane.
Skoraj ga ni politika, ki ne bi konstantno (in slepo) ponavljal potrebe po reformah, reformah zaradi reform in reformah na reformah. Kakšne naj bodo, v katero smer naj gredo, kaj naj z njimi dosežemo, teh odgovorov je zelo malo, v ospredje se sili forma reforme. Politika pa vse bolj ošibljena civilna družba in mediji nis(m)o sposobni osnovnega razmisleka o tem, kje smo, kam želimo in kakšna bi bila najbolj pravična pot, da skupne nacionalne cilje na različnih področjih, z reformami ali brez, tudi dosežemo.
Če se zaletiš v strukturne reforme brez osnovnih razmislekov in soglasij, potem je skoraj gotovo, da se bo končalo klavrno, z novimi razočaranji. Podobno kot se zgodi z večino novoletnih reformnih zaobljub.