Misija nemogoče. Kako je mogoče pisati o Beethovnu in izpustiti praktično skoraj vse? Zanemariti tri desetletja Beethovnovega ustvarjanja? Čeprav ni ustvarjal tako "serijsko", kakor sta Haydn in Mozart, je njegov opus raznolik in impozanten. Že samo, če bi pisal "iz ušes", ne iz srca, bi bilo snovi za neskončno nadaljevanko. Hm. Alternativa: si predstavljate, da do konca (mojega) življenja vsako nedeljo berete nekaj o Beethovnu? Saj bi si vendar zaželeli, naj me nekdo predčasno likvidira! Potem pa lahko spustijo pogrebno koračnico iz Beethovnove 3. simfonije … Pravzaprav odlična iztočnica - Eroica. S prvo in drugo simfonijo se je Beethoven približeval in dosegal najvišji standard, ki sta ga v simfonični glasbi postavila Haydn in Mozart. Z Eroico je postavljen drugačen mejnik. V simfonični zgradbi, v orkestraciji, novih ritmično-melodičnih in harmonskih prijemih je Eroica revolucionarna. Formalno še vedno štiristavčna, vendar nova oblika celostne podobe, ki raste v zapletih in se po dramatičnem loku zmagoslavno razplete. Pa ne zgolj z glasbenega vidika: republikanec Beethoven sporoča občinstvu svoje prepričanje - vsebinsko in oblikovno. Najprej se je okrog leta 1802 moral odločiti. Živeti ali se končati? Ko je doumel, da ga ne narava ne medicina ne bosta ozdravili gluhosti, je na "edino filozofsko vprašanje" (Camus) odgovoril z: živeti. Kar je zanj pomenilo ne samo za vsako ceno iz bogaboječnosti vztrajati v nesrečnem življenju, ampak ustvarjati. Ustvarjati. To je razumel kot svojo dolžnost; tudi razsvetljenske ideje francoske revolucije v njem ne smejo umreti. Posvetilo tretje simfonije Napoleonu je po njegovem samooklicanju za cesarja seveda besno prečrtal. Tako besno, da je na tistem delu partiture, kjer je bilo napisano posvetilo, nastala luknja!
Glasbeni angažma ni nikakršna Beethovnova iznajdba. Mozart se je prav tako po svoje angažiral, če izpostavim le Figarovo svatbo ali še posebej prostozidarsko Čarobno flavto! Še Haydn je v svojem veličastnem oratoriju Stvarjenje sporočal preveč deističnih razsvetljenskih not, kot jih premore ortodoksni katolicizem … V protinapoleonskih vojnah je bil Beethoven s svojo glasbo nedvoumno na strani zaveznikov proti Napoleonu. To je lahko razumeti, če se omejimo na komercialno "bojno simfonijo" Wellingtonova zmaga, komponirano za orkestrion, ki ga je leta 1805 izumil Johann Nepomuk Mälzel … A 5. simfonija, ki je prepogosto slišana oziroma doživljana samo kot Beethovnov osebni tragični boj z usodo, je prava bojna simfonija daleč prek osebnih čustev. In 5. klavirski koncert prav tako; ostri vojaški ritmi prvega stavka so prej odmev in zoperstavljanje duhu časa. V drugem stavku tega njegovega zadnjega klavirskega koncerta se razvije morda najlepša melodija, ki jo je ustvaril glasbeni pesnik Ludwig van Beethoven. (Blizu temu so za moj okus melodije iz edinega violinskega koncerta.) In spet napoved zmagoslavja v tretjem stavku klavirskega koncerta v Es-duru.
Po tem branju se raje nagradite s poslušanjem Beethovnove glasbe; ne verjamem, da se vas ne bo dotaknila in da vas lahko pusti ravnodušne. Pozabite bedarije o "resni" glasbi, ki je samo za elitno občinstvo poznavalcev.
Uresničene mladostne sanje
Zamisel o komponiranju glasbe na besedilo Schillerjeve Ode radosti, Beethovnova mladostna zaobljuba, se je vse bolj oddaljevala. V vmesnem času je bila že velikokrat uglasbljena; celo mladi Franz Schubert (1816) jo je uglasbil kot veselo napitnico. Toda Beethoven ji je namenil več, veliko več.
Pesnitev An die Freude je precej dolga, zato so glasbeniki izbirali po nekaj prvih udarnih kitic. Prvotne verzije iz leta 1785 Schiller ni veliko spreminjal; le dve vrstici v prvi kitici. Najprej so bile zadnje štiri vrstice: "Deine Zauber binden wieder, was die Mode Schwert geteilt, Bettler werden Fürstenbrüder, wo dein sanfter Flügel weilt" (Tvoj čar bo spet združil, kar je mode meč razklal; berači bodo bratje knezom, kjer bo zamahnila tvoja mehka perut). Po redakciji pa sta spremenjeni vrstici v danes vsesplošno znani "was die Mode streng geteilt, alle Menschen werden Brüder …" (kar je moda ostro ločila, vsi ljudje bodo postali bratje …). Modi je odvzet meč, berače in kneze so zamenjali vsi pobrateni ljudje. Predvsem s spremembo predzadnje vrstice je dosežena nekakšna univerzalna humanost sporočila brez izpostavljanja stanovskih razlik med ljudmi. Celotna pesnitev zajema deistično filozofijo narave, človeka in družbe, za katero stoji demiurg. Schiller ga v pesnitvi označuje kot Boga, Stvarnika, Neznanega, ljubečega očeta. V njej lahko najdemo ogrodje Beethovnove religije, ki se od mladostnih let v Bonnu ni bistveno spremenila.
Beethoven je v času porajanja nacionalnih himn imel očitno ambicijo, da iz Schillerjeve pesnitve naredi himno vsemu človeštvu. Razmišljal je, kako bi vklopil takšno himno v simfonično formo, se dolgo obotavljal, kdaj in kje naj se instrumentalni glasbi pridružijo človeški glasovi; osnutki pričajo o različnih zamislih. Prvi poskus (z nekim drugim besedilom) je že bila Fantazija za klavir, orkester in zbor. Vendar je Beethoven želel več - največ! Deveta simfonija je v vseh pogledih in pomenih monumentalna. Hotel je ustvariti delo, ki bi lahko stalo skupaj s Händlovim Mesijem in Haydnovim Stvarjenjem, nekaj veličastnega.
Obdržal je običajne štiri stavke, vendar jih je drugače napolnil in premešal. Prvi stavek se začne skrivnostno, napetost se kopiči do trenutka, dokler celotni precej razširjeni orkester dobesedno ne eksplodira. Instrumentalno stvarjenje iz kaosa? Dolgi stavek ostaja do konca temačen, svetlobe še ni. Tragično-kaotičnemu prvemu stavku sledi stavek, scherzo, za katerega je bil v sedmih drugih simfonijah rezerviran tretji stavek. Edino v kratki, prešerno prepirljivi 8. simfoniji, polni izbruhov jeze in besa na meji med jokom in smehom, je napol komični allegretto scherzando tudi pristal v drugem stavku. V drugem stavku devete simfonije pa je slišati vse drugačen smeh, malodane nadčloveški, kozmični smeh, ki po ponovitvah prve teme izgine prav tako nenadno, kot se je na začetku pojavil. V religiozno liričnem tretjem stavku slišimo dve različni melodiji, iz katerih se izlije glavna melodična tema, ki jo Beethoven variira in se vrača v svojevrsten melodični perpetuum mobile. Vračanje teh neskončnih melodij nekajkrat presekajo trobila in melodije se povežejo v sklepne akorde tretjega stavka. Disharmonični začetek zadnjega stavka je nekaj, česar v simfonični glasbi do Beethovna še ni bilo slišati. Popolna novost je bil tudi daljni odmev motivov iz prvih treh stavkov. Violončela in kontrabasi prevzamejo vodenje in pripravljajo orkester na prihod teme radosti (instrumenti igrajo, kar bo pozneje zapel človeški glas - Beethovnovo besedilo - "O, bratje, nikar teh zvokov, temveč vse bolj prijetno zapojmo, vse bolj radostno!"). Pred glavno temo za svečani trenutek ves orkester umolkne. In melodija radosti se začne počasi prelivati po celotnem orkestru …
7. maj 1824
Beethoven se na Dunaju ni vedno dobro počutil. Zato ni bilo samoumevno, da bo izvedba 9. simfonije prav na Dunaju. V igri sta bila še London in Berlin. Okus glasbenega Dunaja pač ni bil Beethovnov okus. Trmasto užaljeno nekaj časa sploh ni hotel ničesar vedeti o dunajski akademiji, na kateri bi med drugimi deli izvedli 9. simfonijo. Grofu Lichnowskemu je poslal sporočilo: "Ne obiskujte me več. Akademije ne bo." Gospodu Schuppanzighu: "Nikakor ne bo akademije." Gospodu Schindlerju: "Ne obiskujte me, dokler vas ne pokličem. Nobene akademije ne bo."
Pa so ga glasbeni meceni in prijatelji vendarle prepričali. Menda so za zelo zahtevno izvedbo imeli samo dve vaji. Plakati so oznanjali, da bo glasbeno akademijo vodil sam Ludwig van Beethoven. Kar je bilo s popolnoma gluhim skladateljem praktično nemogoče. Beethoven je sicer stal za dirigentskim pultom, toda glasbeniki in pevci so upoštevali "pravega" dirigenta, Michaela Umlaufa. Ganljivi prizori gluhega skladatelja, s hrbtom obrnjenega od navdušenega občinstva ob koncu izvedbe 9. simfonije, so legendarni - pevka je prijela mojstra pod roko in ga obrnila k občinstvu, ki je mahalo s klobuki in robčki, da bi Beethoven vsaj videl njihovo vznesenost.
Kar se tiče finančnega uspeha, samo tole. Po poplačilu vseh, ki so sodelovali v organizaciji in izvedbi glasbene akademije, je za Beethovna ostal skromen honorar. Seveda je (spet) podivjal in se spozabil celo tako daleč, da je svoje prijatelje obtoževal prevare. Prva ponovitev je bila že 23. maja, ko je bilo na Dunaju čudovito lepo vreme, dvorana je bila napol prazna, Dunajčani so se - kakopak - raje sprehajali. Finančni fiasko ... Kakorkoli, Ludwig van Beethoven je bil takrat živi dokaz triumfa duha nad materijo, za njegovo telo pa se je začela skoraj triletna mučna agonija.
Občinstvo in občestvo
Kaj pa je sploh ostalo od idej in idealov, ki jih je Beethoven tako mojstrsko uglasbil? Ideja, da nas umetnost približuje "božanskim" sferam, da nas lahko plemeniti, nam osmišlja življenje, sicer še ni dokončno zamrla. Dobri dve stoletji ustvarjalnosti in uničevalnosti človeškega rodu po Beethovnu sta nam boleče odprli oči za rok uporabnosti umetniških in znanstvenih idealov. Ne samo za semantično razliko med občinstvom in občestvom. Dve strahotni svetovni vojni, holokavst, male in velike revolucije, mali in veliki genocidi XX. stoletja so se brez posebnega odpora pretihotapili v naše stoletje. Poskusi združevanja bolj ali manj civiliziranega človeštva so nemarno spodleteli. Na pohodu je novo civilizirano divjaštvo, ki se mu bo treba upreti. Seveda se tudi meni upira mitologizacija umetnosti, prav tako znanosti. Poglejmo, kakšno "ideološko" kariero je po smrti naredil Ludwig van Beethoven v funkciji olepševanja resničnosti, ne v izboljševanju in plemenitenju, kakor je sam hotel in verjel - tudi Odi radosti je rok uporabe že zdavnaj potekel, rok zlorabe pa bo, kot kaže, precej daljši. Nadaljujem s prvim datumom, od katerega lahko štejemo zgodovinski začetek roka zlorabe.
20. april 1942
Že spet se igram z ročico časovnega stroja in vas vlačim po prostoru in času. Kaj imam za bregom? Rojstni dan ene od pošasti v zgodovini človeškega rodu, voditelja, ki je svoje izbrance vodil v iztrebljanje vseh drugih. Ste vedeli, da je nacistična kulturna politika kot največje prave nemške skladatelje izpostavila Beethovna, Wagnerja in Brucknerja? Hitlerjev najljubši skladatelj, kakor veste, je bil Wagner. Za führerjev rojstni dan je Joseph Goebbels, minister za propagando velikega rajha in gauleiter Berlina, naročil dirigentu berlinske filharmonije izvedbo Beethovnove 9. simfonije! Wilhelm Furtwängler ni bil, za razliko od mlajšega Herberta von Karajana, član nacistične stranke; svetovni sloves ga je obvaroval pred zahtevo po vstopu v NSDAP. Zato ga po porazu Nemčije zaveznikom ni bilo treba pretirano dolgo "denacificirati" (leta 1945 sta z ženo vendarle iz varnostnih razlogov prebegnila v nevtralno Švico).
Se morete vživeti v nacistično občinstvo, ki posluša himno človeštvu? Kaj sliši, kaj čuti ob Odi radosti, ko zbor poje objemam vas, milijoni (seid umschlungen, Milionen!)? Je mogoče, da ne sliši obkoljeni ste, milijoni (seid umzingelt, Milionen!)? Poglejte si sliko burnega aplavza ministra Goebbelsa ob zaključku svečanega koncerta v čast führerju: kultiviran človek.
Niste prepričani? Potem pa ponujam še sliko hvaležnega stiska roke maestru Furtwänglerju! Ste se vendarle omehčali v sodbi o človeku, ki spoštuje Beethovna in nemško umetnost? Vidite, kako hitro lahko iz omikanega človeka naredimo zločinca zoper človeštvo?! Dobro, sarkazem - proč! Ohranjen je celo posnetek tega koncerta (gledal in poslušal sem zaključek finala) v profesionalni režiji s "pokrivanjem" tako izvajalcev kot občinstva. Furtwängler je dirigiral finale v divjem prestissimo tempu …
Evropska himna
In že smo v sedemdesetih letih minulega stoletja. Rok zlorabe še ni potekel. Čeprav se ni treba strinjati z mano, da gre pri uvedbi evropske himne prav tako za zlorabo Beethovna. Ker so aranžma naročili Herbertu von Karajanu? Vsekakor neokusno glede na njegovo vsaj desetletno članstvo v NSDAP, a ne bodimo malenkostni. Ker je maestro izbral takšen tempo izvajanja, kakršnega pač je? Okusi so različni, ne spodobi se dvomiti o strokovnjakih. Ker je cenena zvočna kulisa za izgubljene izvorne vrednote razsvetljenske Evrope? Tukaj pa ne popuščam. Evropa nacionalnih držav se ne more kititi z nadnacionalnimi vrednotami. Ekonomsko, trgovsko in do nedavnega carinsko interesno združenje ima le malo skupnih interesov, ki presegajo nacionalne. Seveda je lepo videti, kako smo Evropejci birokratsko solidarni, kako nas vežejo skrivnostne skupne evropske vrednote (vprašajte Baske ali Katalonce) in kako oh in sploh. Žal je Evropa postala birokratska trdnjava, v zloglasnem letu 2020 pa še vse kaj hujšega. Po zgodovinskem obdobju razsvetljenih vladarjev smo se znašli med nesposobnimi "demokratičnimi" uradniki ne samo brez kakršnekoli skupne vizije, ampak s kroničnim pomanjkanjem elementarne domišljije. Uradniške domišljavosti jim pa, kakor se za birokrate spodobi, res ne manjka. Slovenci pač imamo še posebno srečo, ko nam naš nesojeni predsednik, bruseljski Slovenec, na ustno harmoniko kdaj pa kdaj zafuša Odo radosti.
Je sploh mogoče narediti himno vsemu človeštvu?
Od kod ta infantilna obsedenost z evropsko himno? Kaj nam je Evropa pripravila v preteklem letu? Vsilila nam je znanstveno dogmo, ko smo že naivno mislili, da je to srednjeveška navlaka. Znanstveno dogmo o lockdownu kot edini mogoči reakciji na pandemijo, ki nas je doletela. Publicist Mohor Hudej je skoval pojem polimedija s tremi sestavinami - politika, medicina in mediji. Sam sem že lanskega marca pisal o tem, da so oblast prevzeli poglavarji, vrači in njihovi bobnarji. Po skoraj vsej razsvetljeni Evropi. Kakor da so politiki po naključju iznašli najbolj učinkovito formulo za vladanje. Divide et impera je zastarela in smešna, saj smo že itak do onemoglosti razdeljeni. Nova formula se glasi: formide et impera (prestraši in vladaj), strah je bolj prvinski in čudovito virulenten! Pravoverni odločevalci nočejo ničesar slišati o regulirani ciljni zaščiti, dogma o lockdownu je vse, kar je na dnevnem (in v času policijske ure še nočnem) redu. Kako dolgo se bodo še igračkali z milijoni v imenu sprevrženega covid-19 humanizma? Kdor dvomi o znanstveni dogmi lockdowna, je označen kot egoist, razvajenec, nesolidaren, lahko tudi morilec, teoretik zarote in še in še … Kdor ne verjame v dogmo lockdowna, je preprosto krivoverec in škodljivec, ki si ne zasluži, da živi v zgledno urejeni družbi prihodnosti. Tako daleč nas je zaneslo.
Beethovnovo leto 2020 je za nami, kaj pa je pred nami? Pravo vprašanje se mi zdi, ali bomo postali vredni naše 10. simfonije ali pa si bomo lahko samo žvižgali odo radosti?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
