Kljub svojemu razvpitemu zasebnemu življenju, ki so ga prepletali neskončni škandali in številne ljubezenske zveze, med Rusi še danes velja za simbol čistosti, največjo carico in najbolj ljubljeno vladarico. Rodbina Romanovih, ki jo je prvič v višave popeljal car Peter Veliki (vladar med letoma 1682 in 1725), je kmalu ostala brez moških potomcev in se prepletla z drugo pomembno vladarsko rodbino, pruskimi Holstein-Gottorpi. Iz te veje prihaja tudi Katarina. Prusinja, ki se je odpovedala domovini v korist matere Rusije. Protestantka, ki je brez oklevanja spremenila vero (postala je pravoslavka) in ime; Sophie von Anhalt-Zerbst je pri šestnajstih postala Katarina Aleksejevna Ruska. Ko je končno sedla na prestol, se je imela za popolno predstavnico Romanovih, za edinega človeka, ki sme nadaljevati blestečo zgodbo Petra Velikega. Uspelo ji je. Še več, zgodovinarji so si skorajda edini, da ga je tudi krepko presegla.

Igra naključij

Po smrti carja Petra Velikega je v Rusiji, v prvi polovici 18. stoletja že pomembni državi, nastopil problem. Peter namreč ni imel moških naslednikov in ga je, čeprav je nekaj let pred smrtjo uveljavil zakon, s katerim sme car sam imenovati svojega naslednika, smrt prehitela. Rusija je bila brez naslednika.
Po številnih spletkah in prevratih je leta 1741 prestol zasedla Petrova hči Elizabeta, ki se je kot vladarica precej izkazala. A kaj, ko tudi ona ni imela moškega potomca. Za pomoč se je obrnila k sestri in za bodočega prestolonaslednika določila nečaka Karla Petra Ulricha, Prusa iz dinastije Holstein-Gottorp. In znova ni imela sreče. Kmalu je ugotovila, da bodoči car Peter III. ni povsem pri zdravi pameti. Zaljubljenec v Prusijo in njihovega vladarja Friedricha (pozneje tudi Velikega) je napovedoval, da bo veliki državi združil in ustvaril novo državo, najmočnejšo na svetu. Protestantsko, seveda, kar je v Rusiji takoj vzbudilo odpor, skorajda gnus. Elizabeta je doumela, da Rusiji grozi nevarnost in je vihravemu mladeniču pospešeno iskala ženo. Izbrala je prelestno princeso Sofijo, ki naj bi fanta spravila v red. Z otroki, z zakonskim življenjem, predvsem pa z ljubeznijo do Rusije, s katero se je mlada princesa takoj izkazala. Velika poroka je bila leta 1745. Elizabeta je upala, da bo par hitro dobil sina, ki bo morda zasedel prestol.

Nori car

Peter Fjodorovič je na prestolu počel norosti, ki jih je napovedoval. Državo je prevzel v času vojne z njegovimi Prusi, ki so jih Elizabetine enote potisnile že vse do Bavarske. Kdo ve, kako bi se razpletala svetovna zgodovina in če bi sploh imeli Nemčijo, kot jo poznamo danes, če se Peter III. ne bi začel takoj prilizovati Frideriku in mu takoj vrnil vsa zavojevana ozemlja.
Rusi, ki so med vojno izgubili ogromno mož, mu tega niso nikdar oprostili. Popolnoma pa so ponoreli, ko se je spravil še nad cerkev. Potreben je bil le migljaj, in dala ga je kar njegova žena, zdaj že Katarina Aleksejevna. Okrog sebe je zbrala oficirje, v prvi vrsti svojega takratnega ljubimca Gregorija Orlova. Carja so vrgli z oblasti, ga vtaknili v ječo, na prestol pa posadili Katarino. Njo so, čeprav ni bila Rusinja, oboževali.

Vladarski rock & roll

Katarina se je takoj lotila dela. Med dolgim bivanjem na dvoru je imela ogromno časa, prepoznala je številne težave po vsej deželi in v mislih kovala načrte o tem, kako se jih lotiti. Bila je poučena o različnih političnih praksah po Evropi, iskala je najustreznejšo za svojo Rusijo.

Krompir in cepljenje

Sledila je prenova zakonodajnega in političnega sistema. Reforma senata, podržavljenje cerkvene zemlje, nova zakonodajna komisija so morda le najpomembnejši deli njenega delovanja. Modernizirala je industrijo in predvsem kmetijstvo, spodbujala prosti trg. Znamenita je epizoda, ko svoje najbližje sodelavce prepričuje o uporabnosti krompirja, ti pa ga niso hoteli niti pokusiti. Tako je priredila slavnostno kosilo, na katerem je postregla z različnimi krompirjevimi jedmi. Ministri so se mrščili, polnih krožnikov pa si vendarle niso upali pustiti. Po kosilu so bili navdušeni in Katarina je dobila še eno bitko.
Lotila se je tudi zdravstva. Gradila je bolnišnice po vsej deželi, najela je nekaj najboljših evropskih zdravnikov, ki so jo poučili o številnih novostih. Z uvedbo cepljenja je imela podobne težave kot s krompirjem. Uspelo ji je šele, ko se je dala sama javno cepiti, in navdušena množica ji je takoj sledila. S tem majhnim ukrepom je zajezila številne epidemije.
V državo je pripeljala kulturo, vzpodbujala je prav vsakega umetnika in ga povezovala z velikani iz evropskega prostora. Njena vrata so bila odprta za vsakogar, tudi sama je lahko odprla praktično vsaka. Rusija je cvetela na vseh področjih in konec 18. stoletja je veljala za strašno silo. Seveda je Katarina, tako kot pač vsi vladarji njenega časa, precej časa, denarja in energije porabila tudi za vojne. Škode, ki jo je s ponovno oživitvijo Prusije napravil njen nori mož, sicer ni mogla povsem odpraviti, zato pa so njene enote korakale marsikje. Rusija se je med njeno vladavino povečala za velikanskih 518 tisoč kvadratnih kilometrov ozemlja. Del Poljske, pol današnje Ukrajine, vključno s Krimom, in Gruzija so bile nagrada za končno zmago v vojnah s Turki.
Katarina je imela izreden občutek za ljudi - obdajala se je zgolj z najboljšimi. Njeno vojsko je vodil nepremagljivi general Suvorov, ki mu je Katarina edinemu povsem zaupala, še bolj kot svojim ljubimcem (tudi te je postavljala na visoke vojaške položaje, a nikdar povsem na vrh). Kakorkoli obrneš, Rusija je v drugi polovici 18. stoletja cvetela. Katarina je imela vse. Le sreče v zasebnem življenju ni in ni našla.

Vzponi in padci v zasebnem življenju

Katarino je nesrečen zakon v mladosti močno in odločilno zaznamoval. Dogajalo se je v najpomembnejših letih njenega odraščanja iz dekleta v ženo, v poznih najstniških letih in zgodnjih dvajsetih. Tam je verjetno izgubila svoje emocionalne upe na srečno prihodnost. Ko ji je Elizabeta odvzela še prvega otroka, je počasi otopela tudi kot mati. Čeprav je rodila štiri otroke (vsakega drugemu očetu), do njih ni kazala posebne materinske ljubezni. "Moj edini mož, moj edini otrok, moja edina ljubezen je Rusija, dežela, ki sem ji darovala svoje življenje," je rada povedala.
Kljub temu je po njenem telesu plapolala vroča kri, njeno strast so gasili številni ljubimci. Legende pravijo, da se jih je na njeni postelji zvrstilo več kot 300. Eni so vzdržali dlje, drugi le eno noč. Katarina je bila ženska odprtega duha, zato ne čudi, da je bila dovzetna tudi za številne nove, nenavadne spolne prakse.
Postati Katarinin ljubimec ni bilo preprosto, je pa bilo koristno. Če si s carico preživel le eno noč, si smel pričakovati bogato darilo, naj si bo to v položaju, zlatu, posestvih ali drugih privilegijih. A pot do njene postelje je bila zapletena. Najprej so fantje morali prestati natančen pregled Katarininega osebnega zdravnika - le povsem zdravi so smeli narediti naslednji korak. Ta je peljal v spalnico caričine dvorske dame; šele po njenem priporočilu in oceni sposobnosti ga je carica končno povabila v svojo spalnico. In takoj, ko je na vrsto prišel drugi, je zadnji ljubimec odšel v zgodovino. Katarina je poskrbela zanj, predvsem pa je poskrbela, da ga nikdar več ne vidi.
Kljub temu so nekateri vzdržali dlje in na carico močneje vplivali. Saltikovu, ki ji je odprl vrata v svet spolnosti, je sledil mladi Poljak Stanislaw Poniatowsky, ki ga je Katarina pozneje okronala za poljskega kralja in mu, čez leta, s spletkami tudi odvzela precejšen del ozemlja. "Za Rusijo!" je vzkliknila in se ni ozirala na prošnje svoje nekdanje velike ljubezni.
Gregorij Orlov je ob njeni strani zdržal deset let, bil je tisti, ki ji je pomagal na prestol (bil je vodja državnega udara proti Petru III.). Obetal si je poroko, a je ni dočakal. "Rusija ima prednost," je bil Katarinin večen izgovor.
Najpomembnejši ljubimec v Katarininem življenju je bil deset let mlajši častnik Grigorij Potemkin. Pameten možak, ki je postal tudi njen prijatelj, politični in ekonomski svetovalec. V nekem trenutku je zaljubljena Katarina doumela, da izgublja razum in Potemkinu prepušča vse več odločitev in oblasti. Sledil je že znani obrazec: Potemkina je poslala v daljne dežele, z na videz neodložljivimi državnimi zadevami. S tem je pridobila čas, se zbrala in zaključila še eno poglavje v svojem razburkanem ljubezenskem življenju.
Sledilo je obdobje, ko se na nikogar ni usodno navezala. Ljubimce je menjavala pospešeno, šušljalo se je, da ji marsikaterega v spalnico pošlje kar Potemkin. Katarini je bilo že vseeno, v zadnjih letih se je prepustila popolnemu razvratu.
Umrla je v 67. letu starosti, najverjetneje od možganske kapi, na hitro. A zlobni jeziki niso mirovali. Po eni verziji naj bi umrla v atentatu na stranišču, kjer naj bi jo ubile konice mečev, ki so se sprožile, ko je sedla na školjko. Po drugi bolj razširjeni verziji (tudi sam sem jo slišal od nekaterih zgodovinarjev) naj bi umrla med spolnim odnosom s svojim konjem. Resnice verjetno ne bomo izvedeli nikoli. Pri njeni zgodbi to niti ni najpomembneje: statusa največje in najpomembnejše ruske vladarice ji ne more odvzeti nihče, še tako zloben jezik ne.