Trg Sv. Lenart v Slovenskih goricah je na prelomu iz 19. v 20. stoletje na zunaj kazal nemško lice, čeprav je bil skoraj docela slovenski. Večina tržanov je bila slovenskega rodu, četudi se je štela med Nemce, ker je bilo to imenitnejše in je pomenilo v primerjavi s slovenskim ljudstvom višjo socialno stopnjo; to je tržan poudarjal predvsem z nemštvom. Po ljudskem štetju iz leta 1900 so pri Lenartu našteli 306 Nemcev in 297 Slovencev, čez deset let so našteli 323 Nemcev in 302 Slovenca. Okolica je bila povsem slovenska, saj je štel lenarški sodni okraj po ljudskem štetju iz leta 1900 samo 380 Nemcev in 17.115 Slovencev. Leta 1910 so v tem sodnem okraju našteli 17.038 Slovencev in 516 Nemcev. Za narodnostne razmere pri Lenartu je bilo pomembno predvsem to, kako so bili usmerjeni uradniki v posameznih uradih in pripadniki svobodnih poklicev.

Šola in župnišče močni opori slovenstva

Močna opora Slovencev je postajala ljudska šola, še zlasti po letu 1895, ko je bilo v središču Slovenskih goric zgrajeno mogočno šolsko poslopje, današnjim Lenartčanov poznano kot "stara šola". Leta 1906 je prišel za nadučitelja Radoslav Kopič, ki je šolo sloveniziral. Veljal je za trdnega slovenskega narodnjaka. Zaradi njegove vloge in močne slovenizacije šole so Nemci 1909. leta ustanovili schulvereinsko šolo in zanjo zgradili novo šolsko poslopje (današnji sedež OŠ Lenart na Ptujski cesti). Šolo so odprli 10. oktobra 1909, bila je trirazrednica in zasebna šola, tako da jo je v celoti financiral Schulverein (Deutscher Schulverein - Nemško šolsko društvo so ustanovili 2. julija 1880 na Dunaju in je bil namenjen za germanizacijo nenemških narodov. To je bila zasebna nemška šolska organizacija v Avstro-Ogrski. Ta organizacija je veliko pripomogla k uresničevanju nemškega raznarodovanja, še zlasti v obmejnih predelih med Šentiljem in Mariborom).

​Brez zdrah ni šlo

Za krepitev slovenstva je bila izjemno pomembna vloga Sokola, ki so ga ustanovili leta 1908. Gonilna sila Sokola in vsega slovenstva pri Lenartu je bil veliki narodnjak, odvetnik in kasnejši liberalni politik dr. Milan Gorišek. V župnišču je imel veliko vlogo slovenstvu predani župnik Jožef Janžekovič. Za krepitev slovenstva je bila marsikdaj odločilna tudi drža uradništva. Med uradniki je vidno izstopal dr. Ožbolt Ilaunig, kasnejši lenarški sodni starešina in kronist krajevnega dogajanja. Je zelo znan kot pisec zgodovinskih povesti (kultna je postala njegova povest Črni križ pri Hrastovcu), sodni starešina in kronist lenarškega dogajanja.

Dr. Milan Gorišek

Dr. Milan Gorišek (1878-1957) se je rodil v meščanski družini celjskega zdravnika 1. septembra 1878. Mladost je preživel Rušah, kamor se je njegov oče preselil iz Celja. Bil je poročen s hčerko slovenskega deželnega poslanca Franja Robiča iz Limbuša. Pravo je študiral v Pragi, kjer je leta 1902 tudi promoviral. Poklicno pot je začel v Mariboru, a je že leta 1904 odšel v Lenart, kjer je najprej delal kot koncipient pri zavednem slovenskem odvetniku Janku Leščniku. Samostojno odvetniško pisarno je odprl leta 1910.

Franjo Štupica

Lenarški notar in Maistrov prijatelj Franjo Štupica (1873-1937) je prišel v Lenart iz Tržiča leta 1905. Pri Lenartu je takoj ustanovil Narodno napredno stranko in bil podpornik Slovencev. V narodnostnem pogledu in skrbi za krepitev slovenstva je zagovarjal radikalno smer. V začetku narodnopolitičnega delovanja je sodeloval tudi pri lenarški Posojilnici, kjer pa ni dobil vodilne besede in se je zaradi tega z njenim vodstvom sprl. Nato je skupaj z nekaterimi vidnejšimi slovenskimi tržani ustanovil Glavno hranilno in posojilno društvo Slovenskih goric. V tem zavodu je videl priložnost za hiter zaslužek in je svoja najeta posojila pri slovenskih denarnih zavodih posojal obubožanim kmetom za visoke in drage obresti. To početje je kmalu prišlo na dan, zato so mu posojila odpovedali. Da bi rešil svoj materialni položaj, se je zatekel k ptujski Sparkasse in se hkrati odpovedal narodnopolitičnemu udejstvovanju pri Lenartu.
Že leta 1906 je bil pobudnik za ustanovitev društva Sokol, vendar se je ustanovitev nekoliko zavlekla. Ustanovni občni zbor Sokolskega društva Lenart je bil sklican 9. avgusta 1908 leta v dvorani Posojilnice pri Sv. Lenartu v Slovenskih goricah. Prvemu Upravnemu odboru Sokolskega društva Lenarta je predsedoval notar Franjo Štupica, kasneje pa je vso pobudo in vodenje društva prevzel dr. Milan Gorišek. Notar Franjo Štupica je bil Maistrov mladostni prijatelj in trikrat njegov gostitelj v Zavrhu, kjer je imel svojo vilo z bogato vinsko kletjo in lepo urejene vinograde. Po prvi svetovni vojni je Franjo Štupica s politiko ni več ukvarjal in se je v glavnem posvetil pridelavi grozdja in vina v Zavrhu.

​Ožbolt Ilaunig

Ožbolt (Ožbalt, Ožbe) Ilaunig (1876-1945) se je rodil 26. julija 1876 v Rebrci pri Podkraju na Koroškem. Po ljudski šoli v Žitari vasi je v Celovcu obiskoval gimnazijo in po maturi leta 1898 eno leto bogoslovje. Od oktobra 1899 je v Gradcu študiral pravo in tam tudi promoviral. Služboval je v Celovcu, Voitsbergu in Št. Vidu in 9. junija 1908 prišel v Lenart. Delati je začel kot okrajni sodnik, leta 1920 pa je prevzel vodenje sodišča kot sodni starešina. To funkcijo je opravljal vse do upokojitve 31. januarja 1940. Bil je nadvse spoštovan in cenjen jurist, predan svojemu poklicu in službi.

Jožef Janžekovič

Jožef Janžekovič (1868-1932) je bil rojen v Polencih 45 pri Polenšaku v Slovenskih goricah 28. februarja 1868, umrl je 15. januarja 1932 pri Sv. Lenartu v Slovenskih goricah. V duhovnika je bil posvečen 25. julija 1894. leta in je kaplanoval pri Sv. Barbari in pri Sv. Rupertu v Slovenskih goricah, v Gornji Radgoni in pri Sv. Križu pri Slatini. Kot župnik je 1. julija 1905 prevzel vodenje župnije Sv. Lenart v Slovenskih goricah in v tej župniji ostal vse do smrti leta 1932.

​Ivan Roškar

Ivan Roškar (1860-1933) je bil veleposestnik in politik z Malne pri Sv. Juriju v Slovenskih goricah. Po končani domači osnovni šoli je prevzel gospodarstvo na kmetiji, se vključil v krajevno slovensko politiko in postal 1885 župan na Malni. Aktivno je sodeloval v okrajnem zastopu, okrajni hranilnici, krajevni posojilnici, podružnici KD in ustanovil bralno društvo Edinost. V mladosti je bil slogaš, v začetku 20. stoletja pa se je pod vplivi Franca Kovačiča priključil dr. Antonu Korošcu. Sodeloval je pri ustanavljanju Slovenske kmetske stranke, politično je organiziral Slovence in se zavzemal za večji slovenski vpliv na vseh področjih. Bil je velik domoljub in zaveden Slovenec, zato so ga oblasti ob izbruhu prve svetovne vojne leta 1914 zaprle v Gradcu.

Davorin Polič

Davorin Polič (1886-1980) je bil rojen 22. septembra 1886. leta v Jablancah pri Sveti Barbari v Slovenskih goricah. Krščen je bil kot Martin, vendar tega imena v glavnem ni nikoli uporabljal. Umrl je 13. aprila 1980 v Ljubljani v visoki starosti 94 let. Otroštvo je preživljal na očetovem posestvu, kjer je tudi pasel živino. Ljudsko šolo je obiskoval pri Sv. Barbari, gimnazijo pa v Mariboru. Gibal se je med narodno naprednimi in revolucionarno nastrojenimi dijaki in imel zaradi tega precej težav. Gimnazijsko šolanje je končal v petem razredu, ko je moral šolo zapustiti. Brez dovoljenja in opravičila se je namreč udeležil odkritja Prešernovega spomenika v Ljubljani, zaradi česar je bil disciplinsko kaznovan in je moral začeti plačevati visoko šolnino. Plačevanju šolnine se je uprl oče, ki ni imel razumevanja za narodnostne in prevratniške ideje mladega gimnazijca.

Edvard Vaupotič

Tesni Maistrov sodelavec je bil tudi slovenskogoriški rojak Edvard Vaupotič (1881-1953). Rojen je bil 25. avgusta 1881 v Vidmu v občini Sv. Jurij ob Ščavnici. V njegovi rojstni hiši sta bili nekoč gostilna in posojilnica, na njenem pročelju pa je vzidana spominska plošča. Bil je izjemno pomemben Maistrov soborec, ki je v prevratnem času prevzel vodenje referata za obveščevalno-varnostne zadeve in organiziral mrežo tajnih zaupnikov. Njemu gre zahvala, da so preko enega od zaupnikov izvedeli za načrtovani nemški prevrat 24. novembra 1918. Zato je Maister lahko že 23. novembra učinkovito in drzno ukrepal, razorožil in razpustil nemško varnostno stražo in prevzel nadzor v mestu.