Šestega septembra 1922 sta Ella in Mitzi na hrbet fotografije, posnete v nekem dunajskem ateljeju, v nemščini napisali kratek spominski zapis. Komu je bil namenjen, ni razvidno, fotografije namreč nista pošiljali neposredno, kot fotorazglednico. Morda je sploh nista pošiljali, morda sta jo komu podarili v živo. Morda celo druga drugi. Kako se je skoraj sto let pozneje znašla v škatli s starimi fotografijami v Mariboru, ni znano. Katera od njiju je Ella? Oblečeni sta v podobni lahki frfotavi obleki. Samo ton tkanine je rahlo različen, vse drugo je skoraj enako. Obe imata na pasu iz tkanine, tekstilno rožo, obe na istem mestu. Višja ima iz kakršne je sešita obleka, še zadaj v laseh res veliko pentljo, pri nižji se zdi, da je nekoliko manjša. Le čevlje imata različnih barv, temni se kar nekako zgubljajo v kosmati preprogi, na kateri stojita.
Višja je morda poročena, na njenem levem prstancu se svetlika prstan. Sta fotografijo poslali v Maribor ali je sem prišla pozneje, po kaki drugi poti? Če se zanesemo na drobno notico v Slovencu, tega dne na Dunaju niso izšli časopisi. Stavkali so namreč tipografski delavci. Sta Ella in Mitzi morda zato stopili do fotografa? Ker nista mogli prebirati dnevnega časopisja? Najbrž ne. Je pa mogoče, da sta manko vseeno opazili. Če je sploh bil res zelo splošen in se je nanašal na vse dunajsko časopisje. Take podrobnosti za nazaj težko preverimo. Najbrž bi se celo dalo, res pa je, da to za videz njunega portreta ni bistveno. A tudi nebistvene reči včasih ustvarjajo razpoloženje. Tu in tam celo navidez nebistveni pripetljaji pomembno obrnejo tok dogodkov.

Anica in Štefica

Drugi dve, Anica in Štefica, sta se približno štiri leta prej k nekemu drugemu fotografu tudi namenili v podobnih oblačilih in pokrivalih. Bil je 24. april 1918, tako vsaj piše na hrbtu fotografije, ki poleg datuma in imen ne prinaša drugih podatkov. Tudi imena fotografa in kraja nastanka ne. Tako nam ostane le podrobnejši pogled na obe ženski in poigravanje z dogajanjem na ta dan - tokrat ne vemo, niti kje. Lahko bi bil Zagreb - na to misel sta me mogoče napeljali njuni imeni. Lahko bi bil tudi Maribor.
Anica in Štefica sta v plaščih. Nista ju odložili. Mogoče nista hoteli pokazati, kaj sta oblekli pod njima. Čeprav plaščka nista čisto enaka, dekleti vseeno delujeta zelo podobno. Tudi klobuka nista zares enaka, pa ju vendar delata slični. Morda zaradi svetlih rož, ki krasijo obe pokrivali. Čevlji pa - kaj bi dala za take škorenjce! Res so mi všeč. Datum nastanka posnetek umesti v kontekst, širši od videza njunih plaščev, pokrival in obuval. Vojna je. Še vedno traja, že četrto leto. V mesta in na deželo se je zajedlo pomanjkanje vseh vrst. Bil je čas rekvizicij vsega mogočega in čas, ko so nekatere ženske s časopisnimi oglasi povpraševale po svojih moških, ker se jim s fronte že dolgo niso oglasili. Ženskama na prvi pogled sicer ni videti, a posebej rožnatih časov nista mogli imeti. Morda sta plašča na sebi obdržali zato, ker je bila vojna. Ker je vladalo vsesplošno pomanjkanje, tudi kuriva. Morda je bil atelje neznanega fotografa aprila 1918 prehladen za tanke bluzice.
Življenje pa je kljub pomanjkanju teklo naprej - Mariborsko zgodovinsko društvo je v tistih dneh s časopisnimi noticami prosilo rojake, naj jim odstopijo fotografije, slike ali risbe "naših odličnih mož". Muzej istega društva je nabiral "vse zgodovinsko važne predmete, osobito vojne spomine". Društveni veljaki so očitno ocenili, da gre za prelomne čase. Gostilničar Josip Golec je domačinom, okoličanom in potnikom, ki pridejo v Maribor, naznanil, da je prevzel gostilno K zlatemu jagnjetu na Tegetthoffovi, vštric glavnega kolodvora. Ni vedel, da se bo njegova ulica prav kmalu imenovala Aleksandrova - vprašanje je, ali je to za njegov posel sploh bistveno. Posli pač skušajo teči tudi v spreminjajočih se časih. Suho grlo je suho grlo in prazen želodec je prazen želodec. Problem so seveda lahko - prazne denarnice. Pa tudi prazne kašče.

Videti sta kot dvojčici

Prelepi ženski na tretji fotografiji nista za sabo pustili ničesar. Ne imen, ne datuma in ne kraja nastanka fotografije. Po posnetku sklepam, da je nastal vsaj nekaj let pred prej opisanima. Videti sta kot dvojčici. Podobna obraza, podobni pričeski, enaki obleki, enaka pasova. Enak vezen vzorec za vratom in na rokavih. Zelo eleganten. Razlikujeta se le po tem, da ena nosi nakit, na drugi pa ga ni videti. Najbolj posebni sta zaradi pogleda. Obe gledata zapeljivo. Kdo ju je spravil v tako skladno kompozicijo in k tako zapeljivemu pogledu, na žalost ne vemo. Kar je ostalo, je dejstvo, da zdaj zapeljivo gledata vse nas. In vprašanje, kako je fotograf gledal njiju? Se pri takem pogledu, in to dvojnem, sploh da ostati profesionalno ravnodušen? Koliko pogledov, ki so jih portretiranci v mislih namenili bodočim lastnikom fotografij, so v resnici prvi videli fotografi! In kak je občutek, če veš, da si zgolj medij zapeljivega pogleda, namenjenega nekomu drugemu.

Iz ateljeja Foto Pelikan

Četrti ženski par, ki je očitno pred fotografa stopil zadnji, sta dekleti v belih bluzah s kratkimi rokavi. Z leve na njun portret sili neka večcvetna svetla cvetica. Ženski na fotografijo nista zapisali ne datuma ne imen, zato pa je avtor njunega portreta na hrbet posnetka pritisnil žig. In to ne katerikoli žig. Fotografija prihaja iz ateljeja Foto Pelikan. Najverjetneje je bila posneta v Celju. Lahko pa bi bila tudi v kateri od podružnic tega družinskega fotografskega podjetja - Dobrna, Rogaška Slatina, tudi v Mariboru je imela nekaj časa atelje Pelikanova hči Nada. Kjerkoli sta že bili posneti in kdorkoli že sta - ženski sta si, najbrž zaradi oprave, tudi v tem primeru precej podobni. Zato sta se tudi uvrstili v ta izbor. Malo pa tudi zaradi poklona mojstru Pelikanu in njegovim potomcem, ki so v Celju za seboj pustil neprecenljivo dediščino. Ne samo tisoče posnetkov, tudi prostore in orodja, ki so bili okvir njihovega nastajanja.

Zora in Silva

Zadnji dve - dekleti s Pelikanovega posnetka - bosta ostali nepoimenovani. Predzadnji, lepotici z vezenimi vzorci pa ne. Domišljija jima bo nalepila tako imeni kot čas dogajanja. Imenujeta se Zora in Silva. Razlog sicer obstaja, a poznajo ga le redki. Tule ga ne gre razkrivati. Datum nastanka posnetka pa je skoraj prosto določen. Bilo je 2. marca 1913. Odpravljali sta se na gledališko predstavo, ki jo je v Narodnem domu prirejalo Dramatično društvo. Igrali so Ben Hura. Predstava je bila dolgo napovedovana, po mestu se je govorilo o njej. Eden od igralcev je bil celo njun prijatelj. Posebej ju je nagovarjal, naj prideta na prvo izvedbo, zato tega nista hoteli zamuditi, čeprav sta sprva razmišljali, da bi si morda raje ogledali katero od ponovitev. Za to priložnost sta se še posebej lepo uredili. Ko pa sta bili že ravno tako lepo opravljeni, do začetka predstave pa jima je ostalo še nekaj časa, sta se odločili stopiti še v fotografski atelje. Teh je ravno v zadnjih letih v mestu bilo vse več, postali so dobesedno modna muha. Nekateri so bili odprti celo bo nedeljah. Posnetek za spomin je dobil status čednega darilca, ki si ga poklonil nekomu, ko si mu res hotel narediti veselje. Tale bo za prijatelja z odrskih desk.
Od fotografa v Grajski ulici sta šli še v kavarno v Gosposki - ulice so takrat uradno imele nemška imena, a vseeno sta sami uporabljali slovenske inačice -, potem pa sta se čez Glavni trg, ki je bil ves v gradbenem dogajanju, obrnili proti Narodnemu domu. Bili sta še malo zgodnji, zato sta si nekaj časa od daleč ogledovali, kako napreduje gradnja novega mostu. Zdelo se jima je, da bi bilo nemara bolje, če bi most postavili malo niže, bolj proti vzhodu. Potem bi na levi breg pripeljal približno tam, kamor sta bili pravkar namenjeni. Že od daleč sta videli, da se pred Narodnim domom tare ljudi - zaskrbelo ju je, ali bosta sploh lahko vstopili. Če ne bi bilo poznanstva, jima morda zares ne bi uspelo. Dobro, da jima je. Predstava je bila namreč veličastna. Zelo dolga, a preprosto - veličastna. Publika je bila kot v transu. Navdušeno sta ploskali prijatelju in vsem, ki so uprizorili to krasno igro. Zora je bila sploh navdušenka nad kulturnimi dogodki vseh vrst. Rada je brala, zanimalo jo je slikarstvo, ples, rada je hodila v gledališče, tudi v tistega na drugem koncu mesta. Zanimalo jo je vse, kar je človeka umetniško izpopolnjevalo. Njena prijateljica Silva ni bila tako zelo načitana, zato pa je brezprizivno zaupala Zorinemu okusu. Pogosto sta skupaj vandrali naokrog. Po tokratni predstavi sta se hoteli prebiti do prijatelja, da bi mu čestitali, pa to v tisti huronski gneči sploh ni bilo mogoče. Osebni voščili sta tako odložili na čas, ko bosta pri sebi že imeli čisto svež fotografski portret.
Naslednjega dne sta v časopisih brali, da si je predstavo ogledalo več kot tisoč ljudi, pa še jih je nekaj ostalo pred dvorano. Straža je, recimo, poročala: "Včerajšnja uprizoritev Ben Hurja v mariborskem Narodnem domu se je sijajno obnesla. Igra je zelo ugajala in je dosegla popoln uspeh, kljub temu da se je igralo do pol ene zjutraj. Kakor čujemo, se igra v kratkem ponovi. Ljudstva se je kar trlo. Več prihodnjič." Prebirajoč te vrstice sta se strinjali, da bo naslednjič najbrž malo manj gneče, da pa se je za tak umetniški užitek splačalo drenjati. "Saj res, kdaj pa bo izgotovljen najin portret?" je vprašala Silva Zoro - prijetna voščila so bila namreč še vedno neizročena. "Jutri, zagotovo". "Jutri ga obiščeva."
Na drugi strani sveta bo na dan, ko bosta Zora in Silva predali svoj portret prijatelju, kot 28. predsednik Združenih držav Amerike prisegel Thomas Woodrow Wilson. Tradicionalnemu inavguracijskemu plesu se bo odpovedal, saj se mu bo zdel neskladen s priložnostjo. Mogoče pa, za razliko od Zore in Silve, samo ni rad plesal.