"Ne verjamem, da bogu nekaj pomeni Srb, Slovenec, Hrvat ali katerikoli drugi pridevnik, ki smo si ga pripeli skozi zgodovino"

Na sliki je ženska s prekrižanimi rokami in s pogledom, za katerega bi učiteljice v šoli rekle, da vsebina še kako ustreza naslovu, slikar Vladimir Prica jo je poimenoval Ženska, ki ve, da bo prišel pijan. Moja babica, ki je tudi šla tu in tam po dedka v gostilno, ne bi vprašala, kaj je bilo potem, jaz sem vseeno bil novinarsko radoveden. "Nič," odgovori, "ko se je prikotalil domov, je zamrmrala: bog te plentaj; in postavila pred njega ohlajeno večerjo ali zajtrk, odvisno pač od termina vrnitve." Sicer o portretu reče, da je to pravzaprav ena od vsakdanjih verzij Mone Lize, ki nikoli ni imela priložnosti pozirati Leonardu in nikomur drugemu kot njemu.

Vladimir Prica je bil rojen v Liki, prvo samostojno razstavo je imel že kot srednješolec. Tri letnike likovne akademije je končal na Reki, 1991. je odšel iz Hrvaške, četrti letnik nadaljeval v Novem Sadu in zdaj namesto v Liki ali na Reki živi v Novi Pazovi, nedaleč od Beograda. "Odhod iz Hrvaške je bil posledica kaotičnih dogodkov, niso bile mogoče kalkulacije in alternativ tudi ni bilo. Bilo je tako, kot da te potisnejo iz avtobusa, vstopiš v drugega, za katerega ne veš, kam pelje, potem izstopiš na neznani postaji in čakaš tretji avtobus za kamorkoli, nazadnje se utrujen odločiš nekje ostati." Pred vojno je bil v Srbiji samo enkrat, na osnovnošolski ekskurziji. "Ugotovil sem, da tam nikogar ni motilo, da sem Srb, in je torej to bil najprimernejši cilj v času, ko je bilo še kako pomembno, kdo si."

Čarobnost so si eni prilastili

Prej tega ni bilo, a ko so se pojavile napetosti, se je okolica začela drugače obnašati do posameznikov, povsod ni bilo priporočljivo iti. "Imam pa anekdoto iz tistega časa, ko sem s tremi hrvaškimi prijatelji kar precej popil in smo pozno zvečer šli še v edino odprto gostilno, Brijoni, v kateri trezni ljudje ne bi mogli vzdržati. Ne spomnim se kaj dosti od vstopa naprej, mi je pa naslednji dan prijatelj povedal, da sem z gosti pel hrvaške nacionalistične pesmi. Tako da od Hrvaške zahtevam, da mi prizna moj prispevek v emancipaciji narodne zavesti Hrvatov za tisti večer in borčevsko penzijo."

Da je Srb, je izvedel v četrtem ali petem razredu osnovne šole. "Nisem razumel, kako to, ko pa smo se v šoli učili, da Srbi živijo v Srbiji. Da so v Bosni Jugoslovani, smo vedeli, čeprav so tisti, ki so prihajali čez hrib k nam, imeli drugačna imena kot mi. S starši sem tudi jaz hodil v Bihać po nakupe v blagovno hišo, mesta se spominjam po vonju hrane in po tem, da sem prisluhnil hodži, ki je pel z minareta, to je bilo najlepše od vsega s poti." Ta čarobnost pa je izginila.

"Sebični bedaki so jo ukinili. To se zgodi, ko nekdo odloči, da je čarobnost samo njegova, in ne razume, da je različnost tisto, kar nekaj naredi lepo. Za sivo mesto ne rečemo, da je lepo, ker več barv vsakemu deluje lepše. Vendar mi očitno menimo, da smo sami sebi tako lepi, da nikogar ne potrebujemo. Da smo sami zase najboljši in najboljše, kar se nam lahko zgodi. Obnašamo se kot lastniki čistokrvnih psov, ki na svoje ljubljenčke nastavijo priprave, da onemogočajo stik ob nenadnem naskoku mešanca. Ker naj bi bili čisti Srbi, čisti Hrvatje, Bošnjaki, Makedonci, Slovenci, čeprav so tisoč let k nam nenehno prihajali goloriti in pijani tujci, vladarji in priseljenci."

​Veliki bodo vedno pometali z nami

"​Mi, rajnki Jugoslovani, smo zavzeli predobre prostore za naše možgane, prej bi morali biti vsaj 1500 let nekje v Sahari, da bi si izgradili kolektivno zavest o tem, kako je, ko ni ničesar, in šele po tistem bi nas morali postaviti sem, kjer je vse od boga dano." Zgodilo se je, kar se je, a nekaj bo za nas ostalo za vedno. "Naravni zakoni se nikoli ne bodo spremenili, lahko mednarodna skupnost z amandmaji, listinami ščiti slabše in manjše, ampak ko bo prišlo do nasprotij, bomo vedno dobili od velikih po nosu. Mogoče se sicer izvlečemo z nekaj manj batinami, če se jim priklonimo, in to je naš zgodovinski način in usoda od začetka."

Kakorkoli nam bodo pomagali pri tej narodni čistoči, bo vedno videti kot v resničnostnih šovih, kjer zberejo brezdomce, jih okopajo, postrižejo, lepo oblečejo in jih peljejo na večerjo v drago restavracijo. "S tem televizija zasluži z gledanostjo, klošarji pa potem, ko se kamere ugasnejo, spet pristanejo na ulici."

Vpraša me, ali poznam koga, ki vsako jutro pride na balkon kričat, da je čisti Slovenec. "Ne, seveda ne," si sam odgovori, "ker tega ljudje nikjer ne počnejo, razen ko nekdo drug to potrebuje za uresničitev svojega interesa. In neverjetno je, kako brezhibno to funkcionira na naših prostorih."

V Jugoslaviji se nismo sprli zaradi različno definiranega boga in tudi ne zato, ker smo bili manjši in večji Slovenci, Srbi, Hrvatje ... "Sprl nas je denar, ki pa ga nismo dobili mi, ampak so ga vzeli drugi. Mi zdaj nismo bogatejši, kot bi bili, če bi bilo več pameti in ne bi bilo vojne."

Za Slovenijo reče, da je res bila zmerom drugačna in da mi odhoda iz Jugoslavije nismo doživljali tako dramatično kot v drugih republikah, ki so bile nacionalno veliko bolj kompleksne. "Ampak prav vi ste prvi streljali Jugoslaviji v nogo, kot ste jo že prej odrezali Titu. Potem niti Jugoslavija niti Tito nista več mogla hoditi."

Slovenci bi rekli, da smo bežali pred podrejanjem večjih, agresivnejših in pred vojno, ki ni bila naša, mu rečem, Prica seveda prikima, tudi s Hrvati ne razpravlja o vzrokih, ker je vse to tako kot kreganje o tem, čigav je bil Nikola Tesla. "Trideset let je od tistega, kar se je dogajalo, to bi moralo biti dovolj, da bi se večina stvari dalo ad acta in da bi živeli v sedanjosti."

Zemljevide lahko rišejo samo veliki

Prijatelji, ki jih je imel na Hrvaškem, so še vedno njegovi prijatelji, tudi nove ima tam. "Nikakršnih problemov nimam z nacionalnostmi, z nobenim, dokler ne opazim, da je to pomembnejše od relacije človek-človek." Samo človečnost in empatija slikata barvitost, o kateri je govoril, in čarobnost, ki jo je živel.

Tudi v Sloveniji je manj barv, mu rečem. "Prvo aretacijo sem doživel ob svojem prvem obisku v Sloveniji," se nasmehne. Z delovne akcije Kumrovec, na kateri ni bil vzoren brigadir, je s kolegom zašel v gostilno prek Sotle v Slovenijo. Pojavila sta se policaja in ju odpeljala nazaj med brigadirje. Do študentskih let po tistem nikoli ni bil v Sloveniji. "Sem pa bil zaljubljen, seveda nesrečno, v Anjo Rupel. Lačnega Franza še vedno poslušam in ne verjamem stereotipu, da ste škrti. O Sloveniji tudi ne vem toliko, da bi lahko imel izoblikovano stališče, v vsakem primeru pa moje mnenje ni negativno, če ne zaradi drugega, zato, ker pri vas živi moja sestra - pozdrav Slavi."

Naši naj bi se ukvarjali z risanjem novih meja na Balkanu, čeprav tudi premalo vedo, da bi lahko imeli izoblikovano stališče, mu navržem. "V bistvu se tu vsi ukvarjamo z risanjem zemljevidov, odkar obstajamo. Potem pridejo večji in močnejši in narišejo tako, kot oni hočejo. Tako da jaz tem našim risbam ne dajem pomena. Tudi nas nimam za pomembne v globalnem smislu, ker nas je vseh skupaj komaj za eno veliko svetovno mesto. Pa še to nepomembno, ker ima naše skupno mesto bedaste prebivalce, ki se ne morejo o ničemer dogovoriti. Če bi severnemu Bavarcu bil Francoz bližji od južnega Bavarca, bi mogoče razumel nas južne Slovane. Zavedam se, da se današnje generacije šolarjev o Jugoslaviji učijo kot o pošasti, ki je jedla svoje otroke, da je bila umetna tvorba in da si jugonostalgik, če rečeš, da ni bilo tako. Tudi tako, kot je, je dobro, samo, da se ne vojskujemo še 50 let. Sporočiti karkoli drug drugemu pa ne moremo več, ker smo to že naredili."

Človek, ki bere obrnjen časopis

Je samostojni umetnik in ta status je komentiral z objavo na facebooku, da zamenja slike za ovce, baker, stare radiatorje, akumulatorje, maske, rokavice, alkohol, drogo ... "Pravna definicija samostojnega umetnika je nekaj tipkanih strani teksta, življenjska pa kratka. Samostojni umetnik je bedak, ki bi mu bilo treba v otroštvu, ko je začel risati, takoj polomiti prste."

​Njegov slikarski slog je originalen, čeprav slika tudi povsem realistične portrete in druge slike, so njegov svet in ljudje posebni, karikirani, duhovitih sporočil in naslovov. Človek, ki skrivaj pije, Človek, ki se je trdno odločil, da bo šel, Človek, ki bere obrnjen časopis, Izvir, ki vrača nedolžnost, Človek, ki vadi ponižnost, Čuvaj spanca, Prestrašeni vojak, Ženska, ki predolgo čaka, Varuh modre knjige, Junak, ki rešuje lepotico, Sanje o vzponu, Dekle na pladnju in rumeni pes, Lepotica med malinami, Ljudje, ki so naleteli na govno, Moški, ki se je brez razloga lepo uredil, Kapitan najdaljše plovbe ... "Kar slikam, je pravzaprav soočanje s samim seboj. Veliko časa sem potreboval, da sem spoznal, da je inspiracija, po kateri naj bi nekaj prišlo od zgoraj, da lahko kaj ustvarimo, samo fraza in bedarija. Meni niso prihajale v pomoč nobene nebeške in čudežne sile, vedno sem jih moral iskati v sebi in okoli sebe."

Zanima ga človek in vse tisto, kar mu je blizu. "Povsem običajne stvari, ki jih vsakodnevno doživljamo, iz katerih je zavestno in nezavedno stkana večina našega življenja. Slikam torej tisto, kar vsi delamo, vidimo, čutimo, pa temu ne posvečamo pozornosti. Če me slika, ko jo končam, ne nasmeji ali razjezi, jo takoj premažem ali odvržem, slika mora pri tistem, ki jo gleda, nekaj povzročiti, ker se to gledanje sicer ne razlikuje od buljenja v hidrant."

Zaveda se, da se v slikarski fazi, v kateri je, nevarno približuje karikaturi in ilustraciji, a je to rob, po katerem je smiselno iti iz več razlogov. "Zato, ker je današnja globalna likovna scena kaotična in smo v obdobju, ki se verjetno ne bo povezovalo z nobeno smerjo ali s smermi v zgodovini umetnosti. Kar ni nič nenavadnega, ker je umetnost vedno spremljala duha družbe in se pač zgodi, da iz nekaterih obdobij ni nič vrednega visoke umetnosti."

Zdajšnje obdobje bodo zaznamovali brezosebnost, depersonizacija in poskusi vračanja. "Sebe v vsem tem vidim kot kosti, ki Darwinu manjkajo za to, da dokaže, da smo bili opice, čeprav globoko verjamem, da ne samo, da smo bili, ampak to še vedno smo. Samo, da smo zdaj dobro zdresirane in zdepilirane opice."

V slikarstvu veliko črpa iz otroštva in niti vleče do današnjega časa. "Poskušam ohraniti prvobitno potrebo, da z risbo in barvo nekaj povem ali dokumentiram, naredim vez z današnjim videnjem stvari, čeprav je ohranjanje otroka v sebi težje kot varovati modno revijo spodnjega perila pred desetimi lačnimi ljudožerci. Moje prvo resno delo je bilo prerisovanje Alana Forda, mimogrede: imel sem vse številke, v prvih razredih osnovne šole. Ob 50-letnici tega stripa sem mu posvetil sliko."

Radovednost je pogašena s kopico nesmislov

Umetniki nimajo v tem času nobene vloge, strinja se, da jih dopustijo, ker ne delajo prevelike škode. "Prave formulacije za definicijo umetnosti nikoli ni bilo, v sedanjosti pa sploh ne, tako da je obsojena na verifikacijo v prihodnosti ali pa se vrednoti na podlagi preteklosti, kar je grozno za ustvarjalce. Vlogo umetnika je namreč težko vključiti v aktualna dogajanja, to zmorejo samo tisti, ki delajo tendenciozno in se prilagajajo tržišču in interesu, svojemu ali od koga drugega, ne pa umetnosti. Ti tisoči, katerih se, potem ko umrejo skupaj z modo in politiko vred, nihče več ne spomni." Vladimir Prica opomni, da se v tem času vprašanja tako in tako ne postavljajo. "Prav umetnost nam postavlja vprašanje in izzove potrebo po iskanju odgovorov, ker namen umetnosti ni, da pojasni, ampak da premika."

V njegovem odgovoru na moje vprašanje, kaj bi bilo na sliki z naslovom Prihodnost jugoslovanskih narodov, je veliko parodije in sarkazma. "Selitev germanskih plemen na Jadran in arheološka izkopavanja slovanskih plemen." Sicer meni, da imamo tehnično vsi ljudje na Zemlji identično prihodnost: planet nas bo recikliral. "Drugo je stvar vere, ne verjamem, da bogu nekaj pomeni Srb, Slovenec, Hrvat ali katerikoli drugi pridevnik, ki smo si ga pripeli skozi zgodovino." O svoji prihodnosti drugega ne ve, materialno mu ne pomeni veliko, čeprav je treba preživeti in bi eni imeli vedno nov telefon in avtomobil. "Jaz sem si kupil star avto, vedno sem sicer v skrbeh, ali bo vzdržal daljše razdalje, a opažam, da dolgočasni novi avtomobili obnorijo ljudi."

Cilj je živeti od svojega dela, vendar je tveganje, ki ga umetniki prevzemajo s svojim poklicem, zelo veliko. Da so si sami krivi, ker so leni in nočejo delati česa bolj koristnega, se nasmehne, potem resneje nadaljuje. "Človek svoj obstoj osmisli ali onesmisli z nekim delom, ampak najpomembnejše je biti dober človek, to je bistveno."

​​Za dve leti odklopiti serverje

​Družbena omrežja zdaj v veliki meri vplivajo na naša življenja, seveda tudi na umetnike. "Internet je pravzaprav koristna stvar, le da bi za uporabo bila nujen psihološki test in dovoljenje za uporabo, ker tudi brez vozniškega izpita ne smemo voziti. Ker ko imajo bedaki, norci in lopovi proste roke, naredijo velikansko škodo. Tragično je, da smo postali družba, ki strmi v neke kocke, da bi videla svet okoli sebe. Smo že tako daleč, da bi bilo treba svet resetirati z dveletnim odklopom serverjev od elektrike."

Tehnika so bile njegove sanje, mlad je bral znanstvenofantastične romane, pravi, da vse, kar je bilo prevedenega in dobrega iz tega žanra. "Vizionarji so predvideli tudi to, kar se zdaj dogaja, vendar je znanstvenofantastična tehnika vstopila k nam po najslabšem možnem scenariju, povsem podrejena denarju in manipulacijam. Če se bo tako nadaljevalo, bo aktualna korona zanemarljiva stvar proti tistemu, kar bo tehnika naredila za odtujevanje in ločevanje ljudi od ljudi. Nismo več svobodna bitja in verjetno je to prvič v zgodovini civilizacije, da smo sami sebe zasužnjili brez zunanje fizične prisile."

Umetnost bo vseeno preživela. "Obstajala bo tako dolgo kot človek, ampak moram spomniti na podatek, ki pojasni mnoge stvari. V človeški populaciji je dva odstotka zainteresiranih za umetnost, mednje sodijo konzumenti, opazovalci in kupci, torej je ciljna skupina tragično majhna. Dobra stran tega je, da ukvarjanje z umetnostjo človeka pripelje do komuniciranja s to populacijo in torej že zanimanje spontano napravi kakovostno selekcijo v življenjskem okolju."