Miša Pušenjak
Kompost, posebej če je narejen (pridelan) doma, je organska snov, že predelan s pomočjo mikroorganizmov do te faze, ko je (spet s pomočjo mikroorganizmov) hitro dostopna hrana našim rastlinam. Čeprav velja mišljenje, da je gnoj na prvem mestu, naj povem, da sam gnoj, razen nekaj dušika, ki je že na razpolago rastlinam, še ne nudi rastlinam dostopnih hranil. V njem so tudi drugi mikroorganizmi - in ko ga damo v zemljo, v njej najprej poteka boj med tistimi, ki so v zemlji, in temi, ki smo jih dodali z gnojem. Šele v drugi fazi razgradnje gnoja pa nastopi čas za rastlinam dostopna hranila. Drugi razlog za to, da sama kompost postavljam visoko pred gnoj, pa je, da s kompostom, ki ga delamo sami, zemlji celo vračamo njej lastne mikrobe. V bistvu v zemlji takoj nastopijo procesi sproščanja hranil za rastline.
Zemlja v kompostu naj bo ves čas vlažna in zračna
Seveda pa morajo biti za to izpolnjeni določeni pogoji. Biti mora dovolj toplo (spomladi nad 18 °C), a zemlja ne sme imeti nad 30 °C, seveda pa mora biti tudi dovolj vlažna. Nujno pa je tudi, da je v zemlji dovolj kisika. Zbita, suha zemlja kljub gnojenju s kompostom (pa tudi drugimi organskimi gnojili) ne omogoča mikroorganizmom, da bi iz gnojila rastline dobile tudi hranila. Torej naj vam bo večno vodilo, da mora biti zemlja ves čas vlažna in predvsem zračna.
S kompostom lahko učinkovito gnojimo tako spomladi kot jeseni. Gnoj pa spomladi potrebuje kar nekaj časa, vsaj dva meseca in pogosto tudi več, da je lahko vir hranil za rastline.
Priprava komposta
Kompostiranje je v bistvu razgradnja organske snovi, organske mase do humusa. Za ta postopek so potrebni pravi mikroorganizmi, ki jih prinesemo s kompostno maso. Kljub temu pa je včasih dobro, da ob zlaganju kupa dodamo še nekaj starega komposta, ki bo pospešil postopke kompostiranja, razgradnje organske mase do humusa.
Za delovanje mikroorganizmov v njem pa je potrebna primerna temperatura. Ko je prehladno (pod 18 °C) in pozimi, procesi ne potekajo, prav tako pa, ko je prevroče (nad 25 °C). Zato za kompostni kup izberemo senčno mesto. Najboljša, najbolj naravna senca je senca dreves in grmovja. Kompostni kup je najbolje pripraviti spomladi, a takrat je organske snovi manj. Sama zato priporočam jesenski čas, a naj bo to še topli del jeseni. Malo bomo sicer še počakali, da prične odpadati tudi listje, a dobro si je že zdaj zagotoviti tudi gnoj. Zato sem s tem zapisom nekoliko zgodnejša.
Kaj dajemo na kompostni kup in česa ne
Kompostni kup torej postavimo v čim globlji senci. Ves čas pazimo, kaj dajemo nanj, da ne uničujemo mikroorganizmov. Nekateri namreč še vedno priporočajo celo dodajanje apna, če se pojavi neprijeten vonj s komposta. Mnogi sploh ne razmišljajo več, da je bilo apno nekoč uporabljeno kot razkužilo, razkuževanje pa pomeni uničevanje mikroorganizmov. Zato seveda nima nobenega mesta v nobenem primeru na kompostnem kupu.
Tudi pri uporabi mase, ki ostane od prevrelk, domačih pripravkov, ki jih delamo, vedno razmislimo, kaj in koliko lahko dodamo. Pogosto se omenjajo citrusi, ti že s svojo kislino uničujejo postopek kompostiranja, po drugi strani pa so neekološki citrusi tudi precej tretirani s pripravki za zaviranje gnitja, enako velja pogosto za rezano cvetje - kupljeno seveda, in tudi za banane.
Za kompostni kup izberemo senčno mesto
Koliko prostora si vzeti in koliko časa bo trajalo, da bo kompost začel delovati? Lahko z določenimi sredstvi pospešimo naravni proces razgradnje? Prostor je odvisen seveda od naših potreb po gnojilih in seveda od organskih ostankov, ki jih imamo na razpolago. Različne škatle, ograje … za kompostiranje niso potrebne. Najbolje in najlažje je kompostirati v kompostnih kupih. Ti pa ne smejo biti višji od metra in pol, pa še to samo v primeru velikih kupov. Drugače je na spodnjem delu prevelika teža, s tem pa premalo zraka, pogosto tudi preveč vlage. Organska snov ne razpada, ampak gnije. Je pa res, da pravilen postopek kompostiranja poteka pri količinah organske mase nad enim kubičnim metrom, to je stranice enega metra višine, širine in dolžine. Vsaj toliko mase je do jeseni nujno zagotoviti.
Proces lahko do neke mere pospešujemo tako, da vsaj v začetku damo mikroorganizmom dovolj hrane, da se hitreje razmnožijo in delujejo. Pospeševalci kompostiranja vsebujejo navadno ta hranila, sladkorje in dušik. V biodinamiki pa uporabljajo tudi posebne pripravke, ki vsebujejo tudi baldrijan. Sami si lahko naredimo sladkorno raztopino (0,5 %) ali namočimo koprive za 24 ur (nič več) in s tem ob zlaganju kupa zalijemo maso.
Kaj naložimo v kompostnik, da bo deloval
Ločiti moramo dvoje. Čez leto na en kup (jaz mu še ne rečemo kompostni kup) nalagamo vse organske ostanke. Pri tem poskrbimo, da je vse naravno. Ne dajemo veliko mesnih ostankov iz kuhinje, saj tako privabimo tudi neželene gledalce. Plasti naj ne bodo nikoli predebele (na primer pokošena mokra trava). Vedno jih razgrnemo po celem kupu. Vanj ne dajemo, kot sem že omenila, citrusov, banan, rezanega cvetja iz cvetličarn in tudi ne iztrebkov psov, mačk ali celo človeka. Sama bi se izognila tudi trnjevim vejam (zaradi kasnejše uporabe).
Potem pa je še zlaganje kompostnega kupa jeseni. Takrat večje stvari zdrobimo na manjše dele, prav tako zdrobimo listje, slamo …, da se bo vsa masa razgradila približno hkrati. Na kompost je smiselno dati približno enako količino suhe rastlinske mase in mokrih ostankov iz gospodinjstva. Kompostnik se namreč sam po sebi ne spremni v gnojilo. Poleg organskih odpadkov potrebuje še zrak, vlago in toploto. Najbolj težaven je zrak. Kompostni kupi so pogosto premokri, previsoki, zato v kupu kmalu zmanjka zraka.
Najprej kup organski ostankov, ki smo ga zbirali poleti, izpraznimo; če imamo dva prekata komposta, je delo lažje. Prvega spraznimo in kompost, ki je v njem že narejen, uporabimo na vrtu. Zdaj imamo prazen prostor. Lahko pričnemo zlagati organske odpadke, ki so se nabrali med letom. Če nimate dveh prekatov, je treba kup najprej izprazniti. Pripravimo si tudi nekaj hlevskega gnoja, lahko je svež. Bolje pa je, da je star vsaj tri, štiri mesece.
Za delo vedno izberemo sončen, miren dan brez vetra. Po možnosti naj bo to v oktobru, ko so temperature vsaj nad 15 °C, zaželeno je 18 °C. V vetru ali pri zelo nizkih jesenskih temperaturah lahko propade veliko mikroorganizmov, ki so v kupu že pričeli delo.
Kako zložimo dober kompostni kup
Pričnemo z drenažno plastjo, ki bo zračila kompost. Nato na dno kompostnika zložimo porezane večje in debelejše veje. Uporabimo lahko tudi debelejša stebla večjih enoletnic, kot so sončnice, ščiri in podobno. Dobro jih je grobo zdrobiti z drobilcem komposta. Vendar naj bodo veje samo grobo zdrobljene, saj služijo tudi kot drenažna plast, da bo odvečna voda ob močnejših padavinah odtekala iz kupa - obenem bo omogočala kroženje zraka po kupu.
Nadaljujemo s plastjo ostankov, ki smo jih v kompostnem kupu zbirali čez poletje, nanjo naložimo plast že preperelega komposta ali hlevskega gnoja. Nadaljujemo s plastjo sena, pokošene trave, listja, kar pač imamo; lahko spet dodamo tanko plast gnoja, nato nanjo naložimo plast organskega materiala s komposta in tako naprej. Plasti naj bodo narahlo naložene - če so odpadki preveliki, jih pred tem zdrobimo, vendar ne preveč. Vedno naj se menjujejo rastlinski in živalski ostanki ali namesto njih tanjša plast preperelega komposta. Ta plast bo zagotovila dovolj veliko število mikrobov, ki bodo hitro pričeli delo, pa tudi potreben dušik - hrano za te delavce. Rastlinski ostanki pa zagotavljajo dovolj ogljika, ki pomeni energijo za naše neutrudne delavce.
Pepel naj vedno sledi plasti hlevskega gnoja ali zelo vlažnih rastlinskih ostankov - na primer sveže pokošene trave ali pograbljenega listja, če je močno vlažno. Vse plasti naj ne bodo predebele, nekje okoli 20 cm naj bo debela posamezna plast. Ko naložimo plasti dovolj na visoko, ne pozabite, največ 150 cm visoko je primerno za dovolj zračen kompost, vse skupaj pokrijemo z debelejšo plastjo slame, sena ali listja. Kup naj bo na koncu nekoliko naložen na vrh, na sredini višji kot ob straneh. Tudi zaščito naložimo okoli kupa tako, da bo voda po njej odtekala. V nobenem primeru se ne sme na sredini kupa narediti vdolbina, jama, kjer bi se zadrževala voda.
