Najprej nekaj o kvaliteti semena. V zadnjih letih se je kakovost semena, ki ga kupimo v trgovinah, izredno poslabšala. To dopušča tudi zakonodaja EU, ki je vedno bolj ohlapna. Zato je treba na to računati. Pa vendar ni vse narobe in zanič. Biti je treba samo bolj dosleden, ko se govori o temperaturi tal ob setvah, kvaliteti zemlje in seveda globini setve. Nikoli nobeno seme ni nekaljivo. Torej nekaj napak naredimo tudi sami.
Starost semena
Začnemo s to kategorijo, ki je pomembna za uspešno kaljenje. Kaljivost semena je odvisna od več dejstev, seveda je na prvem mestu pridelovalec in kasneje dodelovalec semena. Tukaj ne moremo narediti veliko. Lahko pa v trgovini izbiramo seme z očali, na vrečici poiščemo žig, vedno mora biti nekje, običajno je na zadnji strani vrečice. Tam mora pisati, do kdaj je seme kaljivo. Zagotovo jaz ne bi izbrala vrečice, da je seme kaljivo do leta 2026. Ker gre tukaj za tri leta staro seme. Če imate doma staro seme, preverite, koliko je staro. Če so vrečice zaprte in hranjene v temnem, hladnem in suhem prostoru, potem je lahko rok trajanja nekoliko pretečen. Če pa so vrečice odprte, bi sama naredila kalilni test.
Že več kot dve leti staro seme lahko kali izredno slabo
Za vašo orientacijo je tukaj približna starost, ko seme še ohrani prvotno kaljivost. Vendar je to odvisno od hranjenja semena. Če je seme na toplem, predvsem pa v svetlem in vlažnem prostoru, potem so te številke še nekaj nižje.
Dolžina kaljivosti semena ni povezana s posamezno sorto, ampak z rastlinsko vrsto in pridelavo semena. Najmanj časa lahko hranimo semena rastlin, ki vsebujejo veliko eteričnih olj – ta imajo močan vonj. To so semena zelišč, pa tudi čebulnic in črnega korena. Že več kot dve leti staro seme lahko kali izredno slabo. Dve do tri leta ohrani dobro kaljivost seme korenčka, peteršilja, pastinaka in radiča. Tri do štiri leta še ustrezno kali seme kapusnic, z izjemo nadzemne kolerabice, ki kali slabše že po treh letih, paprike, paradižnika, solate ter stročnic. Še dalj časa pa ohrani kaljivost seme jajčevca, kumar, endivije in špinačnic. Te številke so seveda okvirne, tudi v različni literaturi nekoliko različne, zato jih ne jemljemo vedno dobesedno.
Najprej pregledamo torej še originalno zaprte vrečice. Na žigu na vrečici vedno piše, do kdaj semenar zagotavlja kaljivost, ki je zapisana na vrečici. Če je seme starejše, potem je bolje narediti hitri domači test kaljivosti, da ne boste preveč razočarani po setvi. Doma pridelano seme ima, upam vsaj, na vrečici oznako letnice, kdaj ste ga pridelali. Ravno tako velja, da je dobro narediti test kaljivosti, če je starejše od zgoraj zapisanih let, morda celo kako leto prej. Tudi seme v odprtih vrečicah ni več tako, kot je bilo zapakirano. Zato bi jaz vso seme preverila, kako in ali še kali.
Domač kalilni test
Domač kalilni test je zelo enostaven. Nekajkrat preganjeno papirnato brisačo zmočite in položite na krožnik. Po njej razporedite izbrano seme. Število ni pomembno, seveda pa samo ena semenka ne bo dala ustrezne informacije. Število je odvisno tudi od tega, koliko semena je sploh še ostalo za setev. Nato vse skupaj zavijte v folijo za živila, da se ne bo izsuševalo. Seme postavite na toplo, seveda ne nekam, kjer bi po njem pripekalo sonce. Po nekaj dnevih že lahko vidite, ali seme kali. Po večini že po tednu do desetih dnevih lahko na vsaki semenki ločite koreničico, stebelce in klične liste. Samo to seme dobro kali.
Če se na semenu pojavijo še kakšne roza, zelene, sive, črne obloge, je to seme okuženo z glivicami in ga raje zavrzite. Tudi če pravilno kali manj kot polovica semena, se nima smisla z njim ukvarjati in ga je bolje zavreči. Včasih je pomembno tudi, kako hitro seme kali. Če potrebuje veliko časa, potem zunaj v slabših pogojih pogosto sploh ne bo kalilo. Prav tako bi sama zavrgla seme, če seme kali neenakomerno, denimo nekaj semenk vzklije hitro, ostale pa šele čez teden ali dva. Tako seme lahko sicer sejemo v dobrih vremenskih pogojih, ko ni prevroče in prehladno, ko je vlage dovolj, drugače pa z vznikom ne boste zadovoljni. Vsekakor pa ga ne sejte za sadike, saj boste imeli veliko težav s pikiranjem in/ali presajanjem. Tak test je seveda zelo poenostavljena različica tega, kar se naredi v laboratoriju, a neko informacijo o svojem semenu boste le dobili.
Zdaj je še zelo ugoden čas, da preverite, kaj sploh imate v predalih. Šele potem preglejmo vse, kar se je dogajalo preteklo leto, preverimo literaturo, mogoče se udeležimo kakšnega predavanja, predvsem pa pripravimo načrt sajenja in setev (kolobar). Nato pa gremo v trgovine iskat seme, ki ga v naših predalih ni.
Eko ali ne eko seme?
V zadnjih letih je postala predpona eko ali bio zelo popularna. Seveda je povsem prav, da končno nehamo smetiti po našem lepem planetu in se zavemo tudi odgovornosti vsak na svojem vrtičku. Načeloma res velja, da so zahteve za semenski material enake, ne glede na to, kako je bil pridelan. Le redko kdo pa se zaveda, kako nizke so z zakonodajo EU prepisane te zahteve za vrtnine. Ravno zato je včasih treba razmisliti, ali ni bolje sejati nerazkuženo seme, pridelano na klasičen način, ali pa nabavljati dražje ekološko pridelano seme, ki pa ni vedno najboljši start za posamezne rastline. Vsem, ki imate tanjšo denarnico, a kljub temu želite jesti zdravo, doma pridelano hrano, naj povem, da povsem brez slabe vesti lahko kupite tudi klasično seme, klasične sadike, na običajen način pridelane gomolje, stroke, čebulček, potem pa na svojem vrtu resnično ne uporabljate več kemičnih sredstev za varstvo rastlin. Tudi te vrtnine bodo povsem varne, zdrave za prehrano.
Za zaključek
Morda še opozorilo glede globine setve. Velja splošno pravilo, da sejemo dva- do največ trikrat tako globoko, kot je seme debelo. Pogosto sejemo pregloboko. Velja še nekaj: spomladi, ko je hladno, sejemo plitveje, saj sonce le počasi segreva zemljo v globino. Poleti je ravno obratno - sejemo nekaj globlje, saj je tam hladneje in bolj vlažno.
Setev, sam vznik in opazovanje rasti povsem majhnih rastlin so bili zame vedno največje veselje pri vrtnarjenju. Da boste zadovoljni pri tem, upoštevajte moje nasvete, saj so, ker pač kvaliteta semena ni več najboljša, res dobrodošli. Predvsem pa naj velja, da spomladi ne hitimo. Imamo še dovolj časa, da bo jeseni zelenjave dovolj.
Večna dilema
Večna dilema je setev direktno ali pridelava preko sadik. Zaradi vremenskih sprememb je zelo težko napovedati temperaturo zemlje. Direktna setev je v očeh večine enostavnejša. Pa je res? Trenutno res lahko računamo, da je seme, ki ga kupimo, povprečne kvalitete. Torej zahteva res dobre pogoje, da bo uspešno kalilo. Potem pa pridemo mi in s svojo nestrpnostjo prav zdaj, v tem času, še pogojev, ki jih seme zahteva, ne izpolnimo. Zemlja je še zelo mrzla (10 ºC je presegla šele v nedeljo, 19. aprila), zato se kaljenje semena lahko podaljša tudi več kot trikrat. V tem času se zgodi marsikaj slabega za mlado, komaj kalečo rastlino. Od bolezni, škodljivcev, do zbijanja zemlje (to se je dogajalo lani), predvsem pa samemu semenu zmanjka hrane. Hrana v semenu je namenjena kalčku do takrat, ko postane samostojen. Večina meni napačno, da je kalček samostojen, ko pride na svetlo. Ne, kalček potrebuje hrano iz semena vse do takrat, ko ima razvite prve prave liste. Če kali trikrat dalje, kot je mišljeno, je pogosto prav to vzrok slabega vznika. V samem kalilnem testu kali, a neenakomerno, v mrzli, pogosto še zbiti zemlji pa ne več.
Svetlokalilke
Opozorim naj na še eno težavo. Nekaj rastlin, ki jih sejemo sami direktno ali pa za sadike, ne kali uspešno v temi. Tako na svetlem kalijo semena bazilike. Svetlokalilke so tudi kamilica, ki pa jo sicer sejemo direktno na prosto. Večina kobulnic, kot so koperc, kumina in janež, ne sme biti posejana globoko, enaka velja tudi za enoletni majaron. Na svetlem kali tudi seme trajnega majarona oziroma origana in šetraja. Tudi med cvetlicami najdemo svetlokalilke. Med njimi so predvsem vodenke, lobelia, pa tudi "trseki", begonije za okrasne gredice, najbolj znana svetlokalilka med cvetlicami pa je verjetno ognjič.
Pri setvah na prosto je ta lastnost najbolj omejevalna pri setvi korenčka, peteršilja, pastinaka in seveda motovilca. Pri teh rastlinah semena ne pokrijemo z zemljo, sama pa semena za sadike ovijem v prozorno folijo za živila, ki jo odstranim šele takrat, ko se klični listi postavijo v vodoraven položaj. Tako obdržim vlažen substrat in preprečim možnost, da bi kaleče seme čez dan ostalo brez vode. Setev na prostem ne prekrijemo z zemljo - jih pa prekrijemo z agrokopreno, da obdržimo dovolj vlage v območju kaljenja semena.
