Nasveti Miše Pušenjak: Kurkumo je možno pridelovati tudi v Sloveniji

Poletje se je dokončno poslovilo, samo še česen posadimo in setve in sajenja na vrtu se bodo končala. Delo seveda še ni zaključeno. Ponovno pa bodo v ospredju teme, ki nas bodo nekaj novega naučile za naslednja leta. Vsako leto znova skušam najti zanimive rastline, ki jih lahko pridelamo tudi sami. Letos bo to kurkuma, saj smo na Kmetijsko gozdarskem zavodu Maribor skupaj s partnerji speljali pilotni projekt Slovenska ekološka kurkuma. Želeli smo preveriti, ali je ob ingverju, ki ga v Sloveniji že prideluje nekaj kmetij, pri nas možno pridelati tudi kurkumo. V kratkem letu, kolikor je na razpolago časa pri teh projektih, ki so financirani v okviru Programa razvoja podeželja Republike Slovenije, smo preverjali, ali se kurkumo sploh da pridelovati pri nas - kako je s pridelovanjem kurkume v skoraj profesionalno opremljenem rastlinjaku, v rastlinjaku, kakršnega najdemo na mnogih kmetijah in vrtovih, pa v povsem ekstenzivnem rastlinjaku, na prostem in tudi v loncih. Ker je bil uspeh vsaj zame v rastlinjakih presenetljivo dober, vam pridelavo kurkume predstavljam podrobno.

Zakaj naj bi jo pridelovali sami

Kurkumo poznamo kot rastlino, ki je izredno koristna za naše zdravje. Njena učinkovina kurkumin ima številne dobre lastnosti. Naj pa takoj na začetku povem, da je delovanje kurkume slabo raziskano, saj je kurkumin izredno nestabilen, slabo se absorbira v krvni sistem in ga je težko preučevati. Prav zato pa je smiselno, da si rizome, iz njih namreč pridobivamo prah, ki ga poznate iz trgovin, pridelamo tudi sami. Običajno so vse rastline, ki so zdrave za naše telo, tudi odlične v kolobarju. To pa je dobrodošlo v pridelavi v rastlinjakih, saj je tam verjetno največja težava prav širok in zdrav kolobar.

Ker sem tudi sama sladkorni bolnik, naj začnem s prvim odličnim delovanjem kurkumina. Preprečuje nastanek diabetesa tipa 2 in pomaga blažiti vse njegove posledice: visok pritisk, holesterol in nihanje sladkorja v krvi. Pomaga tudi, da ledvice ostanejo dalj časa zdrave, predvsem pri bolnikih, ki imajo omenjeno bolezen.

Kurkumin naj bi vplival na vnetne procese v telesu. Prav ti so odgovorni za številne bolečine, ki jih imamo, ko postanemo zrelejši in odrasli. Tudi na artitis bi naj imel pozitiven vpliv. Blažil naj bi bolečine. V manjših raziskavah so odkrili, da ima tudi pozitiven učinek na bolnike z depresijo in anksioznostjo. Upam, da je to res. Mnogi menijo, da pozitivno vpliva na naš imunski sistem, torej je zdaj čas zanjo. Zagotovo na spletu najdemo še kaj, a mislim, da že omenjeno zadošča.

Sadilni material in kako začeti

Kurkuma se - tako kot ingver - razmnožuje z rizomi, koreninami, v katerih rastline tekom poletja kopičijo hranila za ponovno rast v naslednjem letu. Te potem tudi jemo. Zato jih lahko kupimo v trgovini kot hrano, posadimo v zemljo in damo na toplo. Sama sem tako kar nekaj let gojila ingver. Če boste kupili ekološko kurkumo, bo pognala. Rizome imajo na primer tudi kane, ki jim je kurkuma nasploh dokaj podobna. Prav tako se z rizomi širijo in razmnožujejo perunike.

Najtežje je priti do sadilnega materiala. Če ne bi imela slabih izkušenj pri gojenju ingverja, ko je ena izmed sodelujočih kmetij za sadilni material uporabila kar rizome iz trgovine, bi vam rekla, da poiščite dobro založeno ekološko trgovino, kjer lahko rizome kupite. Samo upam lahko, da ne bodo okuženi. Z delom pričnite nekje v začetku marca, saj ima kurkuma dolgo rastno dobo, zato mora v zemljo čim prej v aprilu. Predlagam, da jo sami nakalite na toplem, v stanovanju. Upam, da jih bodo v naslednjih letih lahko ponudili tudi vrtnarji pri nas.

Kurkuma izvira iz vlažnih in tropski krajev, zato potrebuje veliko zračne vlage (lahko je tudi 100-odstotna), seveda pa tudi ves čas vlažno zemljo z veliko organskimi snovmi (vsaj 4 odstotke, a bolje je nekaj več). Potrebuje tudi toplo zemljo. Letos smo ugotovili, da v rastlinjaku veliko bolje uspeva kot na prostem in da, kot kaže, ne mara loncev. Zato je moj predlog, da jo gojite v rastlinjaku.

Bolje uspeva na grebenih, na dvignjenih gredicah, visokih nekje med 15 in 20 centimetrov. Vsaj mesec dni pred sajenjem jih obogatite s hlevskim gnojem (2,5 l/m²) ali kompostom (do 15 l/m²). Potem rastlinjak zaprite, da se bo ogrel, predvsem pa da se bo ogrela zemlja. Nanjo ne polagajte zastirke, ta namreč upočasni segrevanje zemlje. Kot pravim, rizome ali sadike posadite čim prej v aprilu. Sadite jih nekje do 8 centimetrov globoko, v vrsti nekje 45 centimetrov narazen, med vrstami pa 60 centimetrov. Rastline so lahko ob visoki vlagi in dobri organski zemlji visoke tudi do 2 metra.

Naj povem, da smo ugotovili, da ne marajo direktne sončne pripeke, ob robovih rastlinjaka so bile precej nižje in seveda imele tudi manjši pridelek. Zato jih ne sadite popolnoma ob rob rastlinjaka. Naj bodo tam raje paradižnik, kumare, buče ... Nujno je namakanje, saj v tropskih krajih vode na manjka. Sadite jo, ko se zemlja ogreje nekje nad 20 stopinj Celzija oziroma čim prej. V krajih, kjer jo največ gojijo, ima rastno dobo tudi do deset mesecev. Pri nas se je izkazalo, da je najbolj obrodila tista, ki je bila sajena zgodaj, četudi je rasla na najvišji nadmorski višini. Tudi sama sem imela eno rastlino v loncu, pa sem jo morala sredi poletja prestaviti v manj sončen del vrta, saj je kazala očitne znake stresa zaradi vročine. V polsenci pa je začela lepo uspevati, a žal do jeseni vseeno ni obrodila toliko, kolikor je v rastlinjakih.

Poleti

Nujno je poskrbeti, da je zemlja ves čas vlažna. Brez namakanja torej ne gre. Namakajte res redno in ves čas preverjajte, ali je zemlja primerno vlažna. Zato boste zadevo težko obvladali brez kapljičnega namakalnega sistema. Je pa možno namakanje tudi z mikrorazpršilci, a takimi, ki namakajo od zgoraj. Tako vzdržujemo tudi dovolj visoko vlago. A v tem primeru ne bo možno pridelovati paradižnika in drugih plodovk v istem rastlinjaku. Lahko pa imate dva in ju uporabljate izmenjaje, za ingver in kurkumo enega, za plodovke pa drugega. Občasno zalivanje ali škropljenje s pripravki, ki vsebujejo morske alge bo zagotovo v redu. Do jeseni drugega dela ni.

Moram reči, da se v letošnjem letu škodljivci niso resno lotili naše kurkume. Našli smo eno struno in na eni rastlini poškodbe zaradi gosenic. Tudi voluhar, ki je bil v bližini, se kurkume ni lotil. Seveda pa se lahko v nekaj letih zgodi tudi to.

Izkop je seveda čim bolj pozno jeseni, a letos smo imeli glede tega pravzaprav nekaj smole, saj je bil september mrzel. Še posebej v rastlinjaku, kjer je bila nekoliko pozno sajena (konec aprila) in brez rosenja, se je videlo, da bi potrebovala še nekaj časa. Del kurkume je še vedno v zemlji, tam bo ostal do prvega pravega mraza.

Kako pa jo jemo

Pridelane rizome lahko narežemo, posušimo in zmeljemo v kavnem mlinčku. Potem jo uporabljamo sušeno. Lahko pa rizome hranimo v papirnati vrečici nekje na suhem, a v temnem prostoru. Uporabljamo jo lahko svežo za čaje, sama pa priporočam, naj bo kurkuma le dodatek zeliščnim mešanicam. Dodamo jo zagotovo vsem azijskim jedem in jedem iz riža, saj je tam njeno osnovno mesto. Sama sem jo dodala tudi goveji juhi, ki je bila potem lepše barve. Dobre kuharice so mi rekle, da dodajajo kurkumo skoraj vsem jedem. Moja svakinja jo je potresla tudi po pečenem krompirju.