Najprej smo pomislili, da bi takšna pokopališča lupinarjev lahko povzročila tujerodna modra rakovica (Callinectes sapidus), ki postaja čedalje bolj pogosta v naših krajih in ima res močne klešče, s katerimi tre lupine školjk in oklepe drugih rakovic. Ko so nas italijanski kolegi podučili, kako se hrani s školjkami, smo prišli do spoznanja, da za morijo mehkužcev, ki smo ji bili priča, očitno ni kriva modra rakovica. Ta uporablja preprost in učinkovit način, ki nekoliko spominja na način, kako odpiramo lupine ostrig. Poleg tega še tako močne klešče modre rakovice ne bi zmogle zdrobiti trdih lupin školjk do fragmentov.
Pokazalo se je, da so lomilci školjk najverjetneje morski golobi. Ti spadajo med skate, in sicer jih uvrščamo v družino morskih golobov (Myliobatidae). Za te hrustančnice je značilno, da glava jasno moli iz trupa, medtem ko je pri drugih skupinah, kot so električni skati in raže, zraščena s trupom. V slovenskem delu Jadranskega morja lahko naletimo na dve vrsti, in sicer na navadnega morskega goloba (Myliobatis aquila) in na kljunatega morskega goloba (Aetomylaeus bovinus). Navadni morski golob postaja v Sredozemskem morju čedalje redkejši, v Jadranu, še posebno v njegovem severnem delu, pa kaže, da se še vedno bolj ali manj stalno pojavlja. Od kljunatega morskega goloba ga razlikujemo po zaobljenem in razmeroma kratkem gobcu, poleg tega je bolj ali manj enotne modrosive, sive ali rjavosive barve.
Kljunati morski golob izstopa po dolgem kljunatem gobcu, poleg tega ima na disku (kot rečemo njegovemu hrbtno sploščenemu trupu) široke, izmenjujoče se svetle in temnejše sivorjave trakove. Za morske golobe je namreč značilno, da imajo na začetku repa ostro in strupeno bodico, redkeje sta bodici dve. Vseh vrst morskih golobov je okoli 20. Med njimi je verjetno najbolj znan avstralski morski golob (Myliobatis australis), katerega sumijo, da je povzročil naključno smrt slovitega avstralskega voditelja naravoslovnih dokumentarcev Steva Irwina.
Prisegajo na mehkužce
Obe vrsti morskih golobov se prehranjujeta predvsem z mehkužci. Čeprav navadni morski golob, sodeč po velikem številu vrst različnega plena, ni preveč izbirčen, njegova prehrana temelji predvsem na školjkah, v manjši meri na polžih. Školjke predstavljajo nekaj več kot polovico celotnega plena (52 odstotkov), polži pa dobro petino (23 odstotkov). Tudi druge vrste, med katerimi so različne vrste rakovic, kozic, rakov samotarcev in drugih, so zanj užitne in jih stre s svojimi v obliki ploščic zraščenimi zobmi. Za to vrsto je značilen tako imenovani ontogenetski preskok, s katerim označujemo razliko v prehrani, potem ko postane osebek spolno zrel. To pomeni, da plenijo mladi primerki zelo raznovrstne vrste plena, med katerimi je še posebno veliko polžev, kot so na primer pelikanova stopalca (Apporhais pes pelecani) in morska vretena (Cerithium vulgatum), starejši, bolj izkušeni primerki pa se osredotočijo na manj vrst plena, ki pa so z vidika zaužite energije bolj kalorične.
Na piranski punti je presenetili velik primerek navadnega morskega goloba
Kljunati morski golob si v severnem Jadranu postreže predvsem s polži, med katerimi prednjači že omenjeno pelikanovo stopalce, ki predstavlja nekoliko manj kot polovico celotnega plena (45 odstotkov), bodičasti volek (Bolinus brandaris) in veliki kotač (Gibbula magus) pa vsak dobro petino (23 in 20 odstotkov) plena. Vse tri vrste polžev so značilni predstavniki muljastega dna, ki je tipičen za osrednji del Tržaškega in tudi Piranskega zaliva. Preostalo desetino plena tvorijo pridnene ribe, mnogoščetinci (Polychaeta) in raki samotarci (Paguridea). Ribe lovijo le starejši, bolj izkušeni primerki.
Orjak med skati
Kljunati morski golob je znatno bolj redek od navadnega, tudi o njegovih bioloških in ekoloških značilnostih je še vedno malo znanega. V slovenskem delu Jadrana se pojavlja redko. Za to vrsto je značilno, da so samice večje od samcev. Med letoma 2005 in 2006 so se v mreže izolskih ribičev ujeli številni primerki morskih golobov, od katerih je bilo približno 30 kljunatih. So pa bili med njimi pravi orjaki, saj je peterica največjih merila več kot dva metra v dolžino, tehtali pa so med 80 in več kot 100 kilogrami. Največji med njimi je meril 294 cm v dolžino in 194 cm v premeru kril ter tehtal 116 kilogramov. Prejšnji uradni izmerjeni svetovni rekord je bil 86 kilogramov!
Prav vsi velikani so bili v bistvu velikanke, saj je šlo za samice, ki so imele v telesu zarodke tik pred skotom. Ulov takih osebkov je milo rečeno tragična zgodba, še posebej, ker je kljunati morski golob na seznamu kritično ogroženih vrst na globalnem nivoju. To je kategorija tik pred izumrtjem, saj se naslednji kategoriji Mednarodne zveze za naravo (International Union for Conservation of Nature) že nanašata na regionalno izumrlo ali globalno izumrlo vrsto. Obstajajo ocene, da je v zadnjih 45 letih svetovna populacija te vrste upadla za 80 odstotkov.
Dobre novice
V zadnjih letih v naših krajih beležimo spodbudne novice. Na enem od vzorčevalnih transektov, na katerih že od leta 1999 redno popisujemo obrežno ribjo združbo, smo pred dvema letoma na piranski punti presenetili velik primerek navadnega morskega goloba, ki je potem zajadral nad transektom. Na videoposnetkih naše podvodne kamere, ki redno spremlja stanje na piranski punti, smo opazili (vsaj) enega navadnega morskega goloba, ki se je radovedno smukal okoli kamere. Lani so imeli nekateri potapljači priložnost na piranski punti v toplem delu leta opazovati morske golobe, letos pa je bilo takih opazovanj še veliko več. Več očividcev je opazovalo več morskih golobov na piranski punti in jih tudi posnelo.
Med njimi so bili tudi kljunati morski golobi, o katerih je, kot rečeno, znanih zelo malo objavljenih znanstvenih zapisov, zato lahko sklepamo, da gre za redek pojav. Znani so primeri, ko se kljunati morski golobi združujejo v velike jate in skupaj jadrajo po morskih širjavah. Tako na primer poročajo, da se združujejo okoli marikulturnih objektov, kjer gojijo orade (Sparus aurata) in brancine (Dicentrarchus labrax). Ob levantskih in severnoafriških obalah so poročali, da povzročajo kljunati morski golobi škodo na gojiščih školjk. Nekateri raziskovalci pa menijo, da se kljunati golobi zbirajo v večje skupine pretežno zaradi razmnoževanja. V prostranem in zelo plitvem zalivu Amvrakikos v Grčiji, ki se odpira v Jonsko morje, so dlje časa opazovali skupino dvanajstih kljunatih morskih golobov nekaj metrov oddaljenih od obale. Skupinica se je mirno prehranjevala v plitvini (na enem metru globine), kjer je bilo veliko razpoložljivih školjk in polžev.
Videti kljunate morske golobe v naši luži na severu Jadrana je vnovičen dokaz, da Slovenci premoremo bogato zakladnico narave. Vrsta, ki je prišla do skrajne meje na premici obstoja, od koder ni več povratka, se pojavlja na piranski punti že nekaj let zapored. Smiselno bi bilo odkriti in potrditi, ali se vrsta v naši luži na vrhu Jadrana tudi razmnožuje, kot je bilo to potrjeno za navadnega morskega goloba. Da je to območje znano razmnoževalno okolje za več vrst morskih psov in skatov, je že dlje časa znano, zato ni izključeno, da se v njem razmnožuje tudi kljunati morski golob.
