Če sta duh in telo združena, ni nič neuresničljivega. Prizadevaj si doseči najvišje in univerzum bo nekoč tvoj! To je starodavna modrost tendaievskih menihov, katerih osrednja in najpomembnejša religiozna praksa je gorski maraton. In to ne eden. Menih, ki se odloči, da bo najvišje stanje duha dosegel s pomočjo te tendaievske prakse, naredi po strmih pobočjih gore Hiei nad starodavnim Kjotom v stotih dneh sto maratonskih razdalj. In ko opravi s prvim 100-dnevnim obdobjem, ga čaka obdobje sedmih let, v katerih bo pretekel tisoč maratonskih oziroma ultramaratonskih razdalj, saj bo v zadnjem 100-dnevnem obdobju vsak dan pretekel dvojno maratonsko razdaljo.
Pot duhovnega atleta
Gyoja je duhovni atlet, ki vadi (gyo) z umom, osredotočenim na Budovo pot. V budizmu tendai za vsakega posameznika obstaja primerna duhovna praksa: "Tisti, ki ne morejo doseči odrešitve z notranjo meditacijo, morajo po poti ezoteričnih naukov. Tisti, ki ne morejo doseči odrešitve z ezoteričnimi nauki, se morajo lotiti kakšne druge vrste religiozne prakse."
Izmed vseh disciplin, ki so se uveljavile na gori Hiei, je bilo skozi stoletja največ zanimanja prav za gorski maraton kaihogyo, saj zajame celoten spekter budizma tendai: meditacijo, ezoterizem, nauk, pobožnost, čaščenje narave in trud za odrešitev vseh čutečih bitij.
Po pravilu morajo vsi tendaievski svečeniki in nune izvesti kaihogyo vsaj enkrat med svojim bivanjem v templju Gyoin. Moški, ki stremijo k temu, da bi postali opati v katerem od stranskih templjev na Hieiju, se pogosto odločajo za 100-dnevni kaihogyo. Za izvajanje 100-dnevnega romanja je treba izpolnjevati naslednje zahteve: posvečenost v tendai, dober sloves, pokroviteljstvo starejšega svečenika tendaia in dovoljenje sveta starešin, gyojev.
Če je dovoljenje izdano, je pred začetkom obdobja na voljo teden dni za pripravljalne vadbe (maegyo). Kandidat si v tem času prepiše skrivnostni priročnik (tebumi), v katerem so opisane smeri poti, postaje, ki jih je treba obiskati, navedeni so pravilne molitve in spevi ter vse druge bistvene informacije. Gyoja si običajno prepiše dva izvoda, saj se mu na roko napisani priročnik hitro lahko poškoduje zaradi dežja in neprestane uporabe.
Okoli pasu si zaveže "vrv smrti"
Slamnati sandali
Za 100-dnevno romanje v dolini Mudoji menihi prejmejo osem parov slamnatih sandalov. Za daljšo pot v dolini Imuro je gyojem dovoljena uporaba enega para dnevno. Med velikim maratonom menih lahko uporabi toliko sandalov, koliko jih potrebuje, običajno pa to pomeni kar pet parov dnevno. Sandali so tako kot klobuk v obliki lotosa, izvirali pa naj bi iz Indije. Za večino menihov jih je spletla pobožna ženica iz Sakamota, njene sandale pa menihi hranijo zaradi udobnosti in tudi za srečo. V sončnem, suhem vremenu sandali zdržijo tri, lahko tudi štiri dni, v nalivu pa razpadejo v nekaj urah. Zato gyoja s seboj vedno nosi rezervni par ali dva.
Osnovna pravila kaihogyoja so naslednja: halje in klobuka si med tekom ni dovoljeno sleči oziroma sneti; oddaljevanje s predpisane poti ni dovoljeno; ustavljanje za počitek ali osvežitev ni dovoljeno; vsi potrebni obredi, molitve in spevi morajo biti izvedeni po predpisih; prepovedana sta kajenje in pitje.
Dan se začne ob polnoči. Po enournem obredu v Budovem hramu gyoja zaužije rižev cmoček ali dva ali pa spije skodelo juhe miso in se obleče. V dolini Mudoji se 30 kilometrov dolga dnevna etapa prične okoli poldruge ure zjutraj. Iz doline menih nadaljuje do hrama Kompon chudo, od tam do konca vzhodnega okrožja in nadaljuje v zahodno okrožje, Yokawo, od koder se spusti do Sakamota in nazaj v dolino Mudoji, na svoji poti pa se, med premagovanjem tisočerih stopnic in nekaj zelo strmih pobočij, ustavi na 255 obrednih postajah.
Postanek za molitev
Na vsaki postaji gyoja opravi predpisano obredno gesto z rokami (mudra) in recitira obvezno mantro. Postanki trajajo od pičlih desetih sekund do nekaj minut. Na celotni poti se menih samo enkrat usede, in sicer na kamnito klop pod sveto orjaško cedro v Gyokutaisugi, kjer, obrnjen proti palači v Kjotu, recitira dvominutno molitev za zaščito cesarske družine.
Gyoja se na začetno točko vrne med pol osmo in pol deseto zjutraj, odvisno od vremena in tempa. Progo je mogoče osvojiti v šestih urah, morda celo petih in pol, kar pa lahko hitro postane tarča kritik starejših menihov, ki ne odobravajo hitenja mladih romarjev in drdranja spevov in molitev v naglici. Večina menihov za zaključek obhoda potrebuje približno šest do sedem ur in pol.
