Pedagoga Godija Kellerja, ki sem ga poslušal na daljšem predavanju v Mariboru, piše tudi knjige, imam rad, ker zna razumljivo govoriti in pisati o stvareh, ki se večini zdijo zelo komplicirane. O razmišljanju, recimo, teoretik in praktik, ki izhaja iz waldorfske pedagogike, razloži, da je v različnih obdobjih človeka različno. "V prvem obdobju življenja je človek bolj celosten kot v poznejših letih, telesno in duhovno je bolj osredotočen." To se dogaja na telesni ravni in pri razmišljanju. Tudi razmišljanje je tesno povezano s telesnim. Otrokovi prvi poskusi razmišljanja slonijo na posnemanju razmišljanja odraslih, izraženem skozi jezik, ki mu z razlogom pravimo materinščina.
"Otrok že v svojih prvih treh letih življenja usvoji nenapisane lekcije materinščine. Ne le da niso napisane, celotno poučevanje se odvija brez kakršnekoli teoretične ali analitično premišljene metode." Otrok se materinščine uči dobesedno s svojim telesom. "Glasilke, grlo, jezik, ustna votlina in tako dalje se razvijajo skupaj z jezikom med oponašanjem gibov, ki jih ljudje v otrokovi bližini izvajajo, ko govorijo. Kako tesno je prvo učenje jezika povezano s fizičnim svetom otroka, lahko vidimo, če se spomnimo, kako težko ali pa celo skorajda nemogoče se je naučiti tujega jezika povsem brez naglasa." On se je učil norveščine kot dvajsetletnik in se je je tako naučil, da se čuti sposobnega v tem jeziku napisati knjigo. "Po drugi strani pa lahko vsakdo, ki me sliši govoriti, posumi, da to ni moj materni jezik. Ne pomaga kaj dosti, da sem več let svojega življenja preživel obdan z norveščino kot pa s švicarsko nemščino, saj je bil moj jezikovni aparat, ko sem prišel na Norveško, že povsem razvit, in to z vzorci gibanja, ki so temelj za izgovarjavo narečja iz okolice mesta Schaffhausen. In prav nobenega drugega. Dvoletnik lahko povsem brez težav in popolnoma brezhibno usvoji kitajščino, norveščino, madžarščino ali katerikoli jezik že, in to zgolj s posnemanjem."
Učenje s posnemanjem ostaja pomemben način učenja še dolgo v življenju, vendar se njegov pomen z leti zmanjšuje. "Ko sem bil učitelj v prvem razredu, sem z otroki pripravljal predstavo. Besedilo je bilo v norveščini, a na premieri sem celo jaz opazil, da so ti srčkani mali sedem- in osemletniki govorili norveški knjižni jezik s švicarskim naglasom!"