Pa je tu. Svet' Martin, ki iz mošta naredi vin'. Le da je letos nekoliko pohitel in je mošt v mnogih vinskih kleteh že zdavnaj postal vino, podnebnim spremembam niti trdoživa vinska trta ne ubeži. A nič ne de, tudi mlado vino bo lepo pospremilo Martinovo pojedino. Podnebne in druge spremembe gor ali dol, tradicija je na dan tega svetnika tako močna, da le redkokje, kjer ga častijo, na mizi ni goske ali race. Ponekod se v pečici in kasneje na krožniku znajde tudi puran, a mnogi, kljub občasnim pomislekom, da bi pa tokrat nekaj naredili drugače, na koncu sežejo po raci ali goski. Za purana je namreč še čas, božični prazniki niso več tako zelo daleč.

Lepo hrustljava

Če se za Martinovo pojedino odločimo za gos, se lahko na preprost način izognemo pretiranemu nabiranju maščobe. Začinjeno gos položimo na rešetko v pečici, tik pod rešetko pa damo globok pekač. Tako bomo po končani peki lažje odstranili odvečno maščobo, jabolka, kutine ali drugo sadje (hruške na primer), ki jih položimo v pekač, pa se bodo med peko navzele okusa in bodo ob gosjem mesu še posebno slastne. S sokom in maščobo, ki med peko iztekata iz goske, to večkrat premažemo. Meso bo tako zelo sočno, a ne preveč mastno, proti koncu peke pa temperaturo pečice zvišamo in tako poskrbimo, da bo koža lepo hrustljava.

Imenitna tudi raca

Raco morda pečemo nekoliko manj časa, lahko pa jo bolj bogato začinimo. Vejica rožmarina v pekaču bo dodala prijeten vonj, nekaj krhljev pomaranče in malo naribane pomarančne lupine pa bodo prispevali k svežini omake. Malo medu, gladko razmešanega z žličko ali dvema sojine omake, bo skorjico naredilo sladkasto, a nikakor preveč sladko. Sožitje okusov s pomarančno omako bo skorajda popolno. Če k raci naredimo omako, potem ne potrebujemo rdečega zelja, preveč razmočen krožnik bi bil. Če želimo nekaj tradicionalnega, so na razpolago mlinci, a priloga, ki vpija omake, bo v tem primeru bolj primerna. Manjši cmočki, kruhovi ali skutni, lahko tudi krompirjevi kroketi, rulada iz palačink pa bo dala še prav poseben slavnosten videz.

Rdeče zelje ni astrofizika

In medtem ko račko ali gosko še nekako spečemo, naj bo skorja bolj ali manj hrustljava, poteka prava debata o rdečem zelju. Kako ga pripraviti, da ohrani lepo rdečo barvo, da torej ne posivi oziroma zbledi ter tako da prazničnemu krožniku bolj klavrn videz? Dodati klinčke in/ali cimet ali ne, jabolka narezati na majhne kocke ali jih naribati kot za zavitek? Belo ali rdeče vino za boljši okus? Uporabiti sveže ali zamrznjeno, ki potrebuje za pripravo veliko manj časa, pa še ribanje nam je prihranjeno? Kaj pa, če namesto jabolk dodamo suhe slive ali celo rozine? Morda malo kisa, da ne bo presladko? Kdo bi si mislil, koliko dilem in vprašanj ob tako preprosti prilogi, kot je rdeče zelje. Zato je najbolje, da samo malo eksperimentiramo in ugotovimo, kaj nam najbolj ustreza. In ne nazadnje, tisti, ki so najbolj zavezani tradiciji, bodo ostali pri ščepu kumine, soli in popru, pa morda še jabolko, tisti, ki radi poskusijo kaj novega, pa bodo morda dodali kutino. Saj vemo, o okusih se ne razpravlja, četudi je martinovo.