Mali šef vidi, kaj in kako to počne veliki šef

Posledica izraženega mnenja se je kazala v tem, da nisem več dobival vlog, s katerimi bi se lahko kot mlad igralec razvijal, ampak tako imenovane enoprizorne vloge. To je bil razlog, zakaj sem se najavil na pogovor. Situacija je bila seveda mučna, predvsem zame, ki sem bil v podrejenem položaju. Povedal sem mu, da si kot mlad igralec želim delati, in ga vprašal, ali nisem upravičil njegovega zaupanja v preteklosti, ker se je moj položaj glede vlog v gledališču spremenil na slabše. Malo je pomislil, pogledal po pisarni, se zazrl v strop in mi rekel, da bodo v kratkem začeli obnovo pisarne, v kateri je bil strop narejen iz plošč, ki so vsebovale tudi azbest, in da lahko pomagam pri obnovi. Zaradi šoka, ki sem ga doživel ob tej izjavi, sem ostal paraliziran in v danem trenutku nisem znal reagirati. Kot polit cucek sem se pobral iz pisarne, odšel v garderobo in sedel tam kar nekaj časa. Dober teden kasneje sem napisal odpoved in odšel iz dotičnega gledališča. To je bila ena boljših odločitev v mojem življenju.
Sprašujem se, čigav interes je dotični šef ščitil, zagovarjal. Izključno osebnega. Preprosto ni prenesel kritike. Zahteval je brezpogojno vdanost ali vsaj molk. Redki so tisti, ki se odločijo postati šefi zaradi tega, ker bi želeli stvari izboljšati. Gre preprosto za položaj moči in seveda denar. Opisani dogodek ni imel širših posledic, vplival je samo name in mojo odločitev. Določeni šefi pa sprejemajo odločitve, ki vplivajo na desetine, desettisoče, milijone ljudi. Ščitijo pa enako samo osebni interes. In tu nastane velik problem. Mali šef vidi, kaj in kako to počne veliki šef, in si reče: "Če to počne on, zakaj ne bi še jaz?" Podobno je pri vzgoji otrok. Zgled šteje veliko več kot tisoč besed. Kaj pa etika? Beseda, ki počasi izginja iz javnega besednjaka. Laž, sprenevedanje, manipulacija, diskreditacija, žaljenje, cinizem, puhloglavost, primitivizem, poenostavljanje na črno-belo, levo-desno so vrednote, ki danes vrtijo svet. Šefi so na položajih zato, da zagovarjajo svoj osebni interes in da služijo kapitalu. Redkokateri šef se zavzame za delavce. Redkokateri šef ustvari ugodne razmere za delo, ki so po veliko raziskavah dosti bolj produktivne in ustvarjalne. Najlažje je zaposlene, podrejene manipulirati s strahom.
In zdaj ključno vprašanje. Kako postanem sam svoj šef?
Je to finančna neodvisnost? Odprem s.p. in sem sam svoj šef. Je to sledenje svojim prepričanjem? Ali ta prepričanja koristijo samo osebnemu interesu ali tudi družbi, ki ji pripadam? Vsi si želimo "samo" živeti, ne da bi se morali ukvarjati s politiko, nasiljem, izkoriščanjem in ostalimi pridevniki, ki opisujejo današnji svet. Ampak trenutek, v katerem bivamo, zahteva več kot le osebni interes. Ego na stran. Potrebujemo ideale. Premagati moramo distopičnost, ki nas je pripeljala na rob prepada. Premagati moramo to vsiljeno misel, da se nič ne da spremeniti. To je misel tistih, ki želijo status quo, misel tistih, ki so nas pripeljali na rob prepada. Potrebujemo utopijo, misel o idealnem svetu, kjer bomo skrbeli drug za drugega, kjer bomo sadove svojega dela razdeljevali pravično, kjer ne bomo drug drugemu volk. Skupaj potrebujemo to misel, skupaj. Da ne bo pomote, to ni enoumje, ampak želja, hotenje, zahteva po spremembi, zahteva po novi družbeni pogodbi. Skupaj. Vsi.