Ljudje na poteh med korono: O tistih, ki jih je pandemija še bolj utrdila v zaznamovanosti na družbenem obrobju

Bojan Tomažič Bojan Tomažič
07.02.2021 04:45
Ostani doma je poziv, ki pozablja na ljudi brez doma in tiste, ki so primorani iti na pot. "Pandemija je ene še bolj utrdila v zaznamovanosti na družbenem obrobju," opozarja Simona Zavratnik, ena od avtoric v zborniku Ostani doma.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Zelo pomembno je, kako se oblast pogovarja z državljani.
Bojan Tomažič

Brezdomcu reči, naj ostane doma, je zelo nenavadno, ker je slogan zanj prekratek. Ostani doma, če dom imaš, bi bilo bolj življenjsko in on bi odgovoril, da ga nima. "Nimajo vsi posamezniki niti vse družbene skupine možnosti ostati v varnem okolju in izolirani pred pandemijo," opozarjajo avtorji zbornika Ostani doma, ki je te dni izšel pri Kulturnem centru Maribor. "Veliko delavcev migrantov je ostalo ujetih v drugih državah, nekateri na poteh, med državnimi mejami, eni so že ostali brez službe," enega od vidikov pandemije opisuje Simona Zavratnik. "Po drugi strani ​pa je veliko migrantov med delavci, ki v prvih vrstah bijejo bitko s pandemijo: medicinske sestre, zdravniki, oskrbovalci v domovih za stare, čistilci, peki, šoferji, poštarji in drugi so pomembni ljudje, zaradi katerih ni popolne zaustavitve družbe."

​Delavci migranti so torej pomembni za delovanje sodobnih družb. "To dejstvo ni nič novega, a bi pandemija in spremljajoča družbena kriza morali biti priložnost za resen premislek in (pre)vrednotenje dela, vključno z delom migrantov." Zato je treba migrante in begunce v razmerah pandemije obravnavati enako kot državljane.

Sociologinje Simona Zavratnik, Sanja Cukut Krilić, Špela Perner, Anja Zafošnik, Klara Andlovic in Špela Vovk so od aprila lani objavljale zapise na blogu in jih konec minulega leta uredile ter pripravile za objavo v zborniku. Pišejo o ljudeh na poteh, migrantih, ki so ostali ujeti med zaprtimi nacionalnimi mejami, o beguncih, ki so v zdravstveni krizi postali še bolj družbeno nevidni, o delavcih migrantih, ki so v prvih vrstah boja proti pandemiji, o izključenih, kužnih, zaznamovanih. "O tistih, ki jih je pandemija še bolj utrdila v zaznamovanosti na družbenem obrobju," so zapisale.

Blogerkam so se s teksti v zborniku pridružili še Erina Borovič, Pia Lešnik, Katja Lihtenvalner, Klemen Ploštajner in Boris Vezjak. Pišejo seveda tudi o beguncih, ki so ujeti na poteh, o tistih, s katerimi so politiki tudi pri nas strašili, ker da naj bi prinašali hepatitis, tifus, tuberkulozo, prehladne in kožne bolezni, garje, ušivost. Ko se je pojavil koronavirus, so migrante predstavljali kot tiste, ki bi kužni odžirali že tako premajhne zdravstvene kapacitete slovenskim državljanom. "Kužnost je kot politična propagandna tehnika postala žal izjemno materializirana in s tem za mnoge prepričljivejša, politika paranoje pa z izbruhom pandemije navidezno bolj verodostojna, seveda le za neznanstveni pogled," je Boris Vezjak opisal posledice strašenja.

Špela Vovk, Klara Andlovic in Simona Zavratnik opisujejo povezanost med rasizmom v okoliščinah pandemije na osebni ravni in tudi usidranje rasizma v zdravstvenih politikah držav oziroma v zdravstvenih institucijah. Opozarjajo na paranoični rasizem tudi po koronakrizi, ko se bodo ljudje izogibali tujcev, ki da vsepovprek prinašajo bolezni. Prav tujce pa so, piše Sanja Cukut Kirić, zelo pogrešali v kmetijstvu, zlasti pri obiranju pridelkov. Zaradi varovanja javnega zdravja je ministrstvo za kmetijstvo preklicalo postopke za njihov prihod, čeprav so bila nekatera dela v kmetijstvu v zadnjih letih odvisna od njih, največ težav je bilo v hmeljarstvu in pri obiranjih jagodičevja in zelenjave. Domačih obiralcev je kljub javnomnenjskim raziskavam, po katerih naj bi vsi bili pripravljeni iti delat, premalo. In tako se je izkazalo tudi v Nemčiji, kjer so se vendarle odločili za pomoč iz Romunije. Brez tujcev torej ne gre, pa četudi jih določene politične opcije satanizirajo.

Mit o tem, da smo v pandemiji vsi v istem čolnu, razblinja Klemen Ploštajner z opisovanjem različnih možnosti. "Te so obratno sorazmerne z odgovornostjo za nastalo stanje. Rečeno drugače, tisti, ki so se v preteklosti okoristili s poslabšanjem zdravstvenega sistema (na primer njegovo privatizacijo), so danes v veliko boljšem položaju za soočenje s pandemijo. Odgovorna osamitev in varna razdalja je za mnoge slaba šala, saj nimajo ne prostorov za izolacijo (varnega doma) ne finančne varnosti za nekajtedenski izpad dohodka." Simona Zavratnik piše tudi o mobilizaciji sicer zelo heterogenih nasprotnikov ukrepov. V Nemčiji je najbolj vneto proti skrajna desnica. Ti oceno, da gre za teorijo zarote, predstavljajo popreproščeno. Tisti, ki pod vprašaj postavljajo znanost in dajejo za primer švedski model, ne povedo, da švedski model ne poteka pod psevdoznanostjo in zunaj osebne odgovornosti.

Zbornik Ostani doma spomni na tiste, ki nimajo doma.

"Vprašanje posega v osebne svoboščine se v sodobnih družbah večinoma dogaja ožjim družbenim skupinam, to je manjšinam ali posameznikom," še zapiše. "Tokratna družbena sprememba je unikum, ki zadeva vse in nikogar ne izpušča. Tudi zato ne more biti predvidljivih in enoznačnih odzivov, saj gre preprosto za novo, a zelo kompleksno družbeno realnost. Tako kot se s pandemijo spopadajo družbeni (pod)sistemi in države, išče rešitve tudi posameznik. Na tej točki prihaja do nestrinjanj, nerazumevanja in pričakovano tudi konfliktov, ki jih je treba nujno reševati z ustreznim komuniciranjem. Zelo pomembno je, kakšen način komuniciranja in kakšen model porablja država s pozicije moči do družbenih sistemov in seveda tudi v mikrorelaciji do posameznika. Tu nastajajo konfliktni odnosi, pri tem imamo v slovenskem prostoru zares neverjetno neverjetno veliko smolo." Opozori še, da so veliki posegi v osebne svoboščine in v utečeni način življenja nekaj, kar lahko brez spora traja le krajši čas. "Zatem se manjša tudi nevarnost, na kateri so taki posegi utemeljevani - pri tem ni nujno, da ima ta referenco v dejanskem stanju - in družba zahteva, da se spet zadiha s polnimi pljuči. Tak odziv vidimo sociologi v analizah različnih družbenih kriz, tudi denimo vojnih konfliktov, ko si družbe izjemno hitro prizadevajo vzpostaviti staro normalnost, to je stanje brez omejitev."

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.