Ko na Petrolu zadiši po kruhu ..., ste kaj? Srečni, veseli, odvisni? Tako trapaste reklame krožijo po naši televiziji, da niti presenečen nisi več, kaj šele jezen ali žalosten. Človek se preprosto nasmeji in gre naprej. Kot športniki, ki z roko odmahnejo po porazu in si rečejo, jutri je nov dan. A športniku je lažje: on bo nekoč zmagal, mi bomo z oglasi, kot je Petrolov, izgubljali še naprej. Bolj odbito, bolj se ti zažre v možgane, računajo snovalci oglasov, ki sredi naftnega polja pečejo žemljice. Po logiki, kaj bi delavca pritegnilo na naftno ploščad, če ne vonj po domačem kruhu, ki so ga pekle naše babice. Žal so oglaševalci za take nebuloze dobro plačani, jaz pa menim, da bi oni morali plačati nam, da te neumnosti požiramo.
Drži, vsaka reklama je za prodajalca (česarkoli že) dobra reklama, tudi negativna, nesmiselna, topa. Jasno, da bom kupil ta in ta avtomobil, če pa mi kot bonus ponujajo brezplačno korito za prtljažnik. Ne navigacija, klima ali gretje sedežev, korito za prtljažnik je zadnji hit avtomobilske industrije. Vse od bakrenega korita za prašiče ta proizvod ni dosegal tako visokega rejtinga. Če kupite ta avto, boste pri koritu, nam sporočajo v oglasu. A štekate?
Vera v pameten svet se mi je sesula že davno, še preden je gospod Lidl po 75 letih nad Europark prišel po neeksplodirano bombo, ki mu je bila namenjena. Tisti grdi dan, ko sem sredi Interspara prvič ugledal - gume. Saj poznate mamljiv vonj po topli gumi, kajti v trgovini mora biti obiskovalcem prijetno, nič hladno. Ko zadiši po nafti ..., ste v trgovini, morda celo v pekarni. Včasih si šel k čevljarju po čevlje, k žebljarju po žeblje in h ključavničarju po rezervne ključe. Danes greš na slovensko Pošto po Loydov čaj in Milkino čokolado. Samo še sladoledarji so tisti, na katere se lahko zanesem, da mi v kornet ne bodo tlačili zimskih gum, tankovskih gosenic ali petlitrske tekočine za vetrobransko steklo, ki zdrži do minus 40. Res nočem, da mi na bencinski črpalki diši po kruhu in v pekarni po 100-oktanskem bencinu. A kaj, ko nas, potrošnike, nihče nič več ne vpraša. Molijo nam pod nos čisto vse, česar nočemo, in na koncu popustimo - plačamo. Da pametni popusti, je v tem primeru kaj slaba tolažba.