Krivičniki vseskozi mislijo, da so pravičniki

Ko se zjutraj pogledamo v ogledalo, najdemo tisoč in en razlog, da v njem zagledamo poštenega človeka. S tem stavkom je kolega na mariborskem Glavnem trgu pred leti povzel moj dolgi in okorni govor, s katerim sem hotel povedati, da se ljudje neumorno trudimo poiskati izgovore, če naredimo kaj slabega. O sebi zato večino časa mislimo, da smo okej osebe. Čeprav počnemo stvari, za katere vemo, da so škodljive, zvečer sladko zaspimo z mirno vestjo.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Profimedia

Redkokdo se, recimo, sekira zaradi svojega današnjega prispevka k onesnaževanju, k pobijanju živali ali k poglabljanju svetovne revščine. Descartes pravi, da smo ljudje prepričani glede svoje prikrajšanosti za denar, zdravje, ljubezen in podobno, za eno stvar pa vendarle mislimo, da je imamo v izobilju in da je ne potrebujemo v še večji meri: zdravo pamet. Descartes se je motil le v tem, da je taka stvar ena, saj sta v resnici dve, in sicer je to poleg pametnosti še pravičnost. Ljudje mislijo, da so pravični, tudi kadar preskočijo vrsto, kadar natakarju zamolčijo, da je vrnil preveč denarja, kadar dajo svojemu otroku prednost pri zaposlitvi ali kadar prejemajo večjo plačo od sodelavcev. Zakaj?
Problem je v tem, da se naša samopodoba skozi čas ne spreminja veliko. Naš pogled na svet ne mara velikih sprememb ali pretresov in samodejno teži k ravnovesju. Freud je vzdrževanje našega psihičnega aparata primerjal s homeostazo, z vzdrževanjem notranjega okolja telesa, torej z uravnavanjem kislosti, krvnega pritiska, telesne temperature, delovanjem imunskega sistema. Ugotovil je, da se na podoben način regulira tudi naše miselno okolje. Zato takoj, ko kakšne ideje zagrozijo, da bodo natrgale našo mrežo prepričanj, vklopimo racionalizacije, ki jih razorožijo. Ker je pravičnost pomembni sestavni del naše samopodobe, posledično mislimo, da smo v povprečju pošteni ljudje. Zaradi tega tudi najdemo tisoč in en razlog, da napademo vsakršno idejo, ki bi pod vprašaj postavila nas kot dobro osebo. Vsak pozna boj z vestjo, ki nastopi, kadar naredimo kaj slabega ali neumnega. Vsak ve, kako pekoča je lahko in kako neprijetno je, če te gloda. Zato se ji tudi skušaš ogniti ali jo omiliti. Preteklega ravnanja ne moreš spremeniti, lahko pa ga pretolmačiš. Že res, da imaš večjo plačo od sodelavca, ampak ti delaš bolj kakovostno, zato je prav, če dobiš več! Že res, da si zaposlil svojega otroka, ampak kdor ne poskrbi za svoje potomce, je slab oče! Že res, da je natakar vrnil preveč denarja, ki si ga obdržal, ampak saj ne jemlješ iz njegovega žepa, temveč iz lokala, ki ima itak navite cene! Že res, da si preskočil vrsto, ampak doma te čaka otrok, penzionisti pa imajo čas! Will Smith je v nekem intervjuju ob snemanju filma Odred odpisanih rekel, da nikoli prej ni igral zlikovca, ker se ni mogel vživeti vanj, nakar se mu je posvetilo, da nihče o sebi ne misli, da je slab, in da vsi mislijo, da ravnajo prav. Problem krivičnikov torej ni v tem, da bi bili zavestno zlobni, pač pa v tem, da vseskozi mislijo, da so pravičniki. Ko nas obirajo razni direktorji in oblastniki, je stvar še hujša, kot si mislimo: odirajo nas namreč z mirno vestjo, prepričani, da si to zaslužimo in da je tako najbolje za vse. Ne ostane nam niti tolažba, da v zlatih spalnicah slabo spijo.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.