Preveč prelitega oziroma politega je v letu 2020, a ne glede na vse skupaj kozarec ni počen, niti ni napol poln ali prazen. Je drugačen in ravno zanj vijačimo pluto pod poševnim kotom in obenem iz prav posebne steklenice. Skoraj slehernemu gospodinjstvu se poraja vprašanje, kakšen bo letošnji december - bo mogoče kupiti darila, bo mestna zimska kulisa zabeljena s čarobnostjo igrivih lučk v tisočerih uniformah, brigado lesenih hišic, od koder se kakor iz dimnikov vije imenitna vinska savna, bo sploh čaroben?

Miklavž oziroma sveti Nikolaj je rekel, da bo! Četudi je svetnik z mitro na glavi od nekdaj veljal za zaščitnika ribičev in mornarjev, je vse svoje podedovano bogastvo nesebično razdal revnim, zatorej velja danes 6. december kot dan njegovega odhoda tam zgoraj nazaj dan iskrenega ter velikodušnega obdarovanja. Nekako po tihem mi je zaupal, da so mu parkeljni, ravno tiste prikazni z razcepljenimi jeziki, ušli že sredi marca, tako da jih tokrat ne bo vozil s sabo, temveč jih poišče in nemudoma odpelje nazaj …

Kaj sploh je čarobnost

Je naš iskreni nasmeh, ko mraz kljub prestopanju neusmiljeno grize ter žveči podplate, ko s kuhančkom v dlaneh najprej savnamo obraz in ga šele nato postopoma posrebamo in ko v odsevu tisočerih žarnic, nekaterih tudi pregorelih, občasno ošvrknemo svojo brezskrbno mularijo, ki se s svečami pod nosom razigrano gnete po drsalnem mravljišču?

Hm, takrat verjetno v mislih spoznamo, da je življenje čarobno in da sploh ni pomembno, ali je zgoraj zapisani utrinek spomin ali so to sanje prihodnosti.

Zimska pravljica s sommelierskega vidika najbolj diši po kuhanem vinu …

Vino, voda, sladkor, cimet, klinčki, janeževa zvezda, malo medu, lupine pomaranče in limona so ključne sestavine, pri čemer je pomembno, da vino kuhamo na nizki temperaturi, saj etilni alkohol izhlapi pri 83 stopinjah. Ta topli napitek je danes prisoten domala po vsem svetu, seveda pa ga povsod pripravljajo nekoliko po svoje, podkrepljenega z lastnimi tradicionalnimi zgodbami z raznolikimi bradami. Kot pri fortificiranih vinih, katerim so največkrat med fermentacijo dodali destilat in mu tako povečali obstojnost, je tudi nastanek kuhančka zakorakal v to smer, seveda brez dodajanja kakršnegakoli destilata.

V preteklosti se je vino zelo rado kvarilo, zato so mu dodajali med ter začimbe in ga tako nekako obudili od mrtvih oziroma povrnili v pitno stanje. Stari Grki so mu celo rekli hipocris, kar je poimenovanje po Hipokratu, saj je vino veljajo za zdravilno, in kar bo zagotovo držalo, vino je v tistih časih nosilo višji prapor higiene kakor voda.

Prva dokumentirana omemba kuhanega vina oziroma njegove nemške različice glühwein sega v leto 1420, saj je iz tistega časa ohranjen tudi vrček za kuhano vino. A motimo se, če bi trdili, da se je začelo šele takrat. Rimljani so že v 2. stoletju prekuhavali vino in vanj dajali med, dateljne, žafran in poper, a je ta različica drugačna od tiste, ki jo poznamo iz germanske sfere. Tako imenovani conditum paradoxum najdemo še danes v Apiciusovih recepturah. Svoje recepture so Rimljani prinesli do Rena, Donave, Škotske, Anglije, skorajda povsod, kjer so vladali. Zob časa in okusi tamkajšnjih ljudi so naredili različice, kot jih poznamo danes.

V Avstriji, Nemčiji, Alzaciji in tudi pri nas je najbolj znan glühwein, kjer za osnovo uporabljajo rdeče vino, seveda pa obstaja tudi bela različica, ki pa ni tako priljubljena kot recimo pri nas na Štajerskem. Britanci in angleško govoreče hladne dežele prisegajo na mulled wine, pri čemer imajo dokaj proste roke pri izbiri vina in recepturi, ki je sicer zelo podobna naši, vztrajno pa še dodajajo muškatni orešček in ingver. Skandinavci prisegajo na glogg, kjer gre za rdeče kuhano vino, kateremu poleg naše recepture dodajajo kardamom in ingver, da pa je projekt še pristnejši, ga seveda zabelijo z vodko, brandijem ali akvavitom.

Kuhančki v svetu

Čilska candola ali brazilski vinho quente poznamo, saj je domala enak naši rdeči različici. Vinho quente poznajo tudi na Portugalskem, a tam za osnovo uporabljajo portovec ali madeiro. V okolici Porta bomo hitreje naleteli na poimenovanje porto quente. Francoski vin chaud načeloma ne sme biti preveč sladek in je sestavljen izključno iz rdečega vina, medu, cimeta in pomaranče. Kanadčani poznajo caribou, kjer rdečemu vinu dodajo javorjev sirup, žganje in mešanico segrejejo.

Po sezonah kuhanih zvarkov vina, čokolad, gina, punča, groga bi se prilegla osvežitev, ki pri nas še ni našla posluha. Glede na bogato pivovarsko kulturo, ki pri nas izhaja iz Savinjske doline, bi bila čarobnost kuhanega piva prava gastro-kulturna osvežitev.

Poljaki mu rečejo grzane piwo, kjer uporabijo enake začimbe kot pri vinu in nato mešanico segrejejo, a nikoli do vrelišča. Ljubitelji piva prisegajo na tovrstno zimsko različico, kjer je za osnovo najprimerneje uporabiti piva visokega vrenja, ale, ki so višja pri ekstraktu in tudi sladkorju. A seveda lahko za domačo pripravo mirne duše uporabimo preproste sladne napitke s hmeljem, ki so dovolj korektni za priljubljeno vročo zimsko modifikacijo.

In še kanček srhljivih naključij ter upanj …

Sveti Nikolaj naj bi bil rojen 15. marca in pomen njegovega imena je "zmaga ljudstva". Preroško? Le hitro dvignimo kozarce svetemu Miklavžu!

Vsaka zgodba ima svoje pero.